Plodovke: Vrtnine za ljubitelje lahkih jedi

Ker imajo jajčevci in čajota zelo dolgo rast­no dobo, je za pridelavo domačih sadik prepozno in si jih bomo morali priskrbeti v vrtnariji ali pri ponudnikih manj klasičnih sadik na tržnici, medtem ko so bučke hitre in jih lahko posejemo neposredno na prosto. Večina vrtičkarjev pa se raje odloči za sadike. Njihov hitri razvojni krog je praktičen tudi takrat, ko nam sredi poletja bučke napade pepelasta plesen, ker lahko na drugo mesto posadimo novo rastlino.

Vse tri vrtnine potrebujejo dobro prehranjena tla in veliko vode (nikoli jih ne zalivamo po listih). Lahko jih posadimo na površino, ki smo jo jeseni pognojili s hlevskim gnojem, bučke ljubijo kompostni kup, medtem ko čajoti, ki se razrašča kot trta in lahko naredi tudi do 20 metrov dolge poganjke, poleg tega namenimo pošteno oporo. Če nismo gnojili s hlevskim gnojem, pripravimo gredico z obilo komposta ali peletiranim organskim gnojilom (pri tem ne presegamo količin, ki jih na embalaži priporoča proizvajalec).

Jajčevci

Jajčevci so izrazite rastline sonca, so sorod­niki krompirja, paradižnika in paprike, o čemer priča oblika njihovih cvetov, od vseh pa potrebujejo največ toplote. In časa, da rodijo. Zato jim namenimo najbolj osončeno mesto, a tam, kjer pet let nismo sadili ne njih ne sorodstva. Velja, da imajo radi vročo glavo in vlažne noge. Zato tla okoli njih na debelo pokrijemo z zastirko, da bodo ves čas vlažna in rastline ne bodo trpele suše. Ta namreč v plodove privabi grenkobo. Zalivamo jih obilno. Lahko jih vzgajamo tudi v velikih loncih.

Izbiramo lahko med sortami jajčevcev s temno in svetleje vijoličastimi plodovi, prižastimi, belimi, celo rdečimi, hruškaste, podolgovate in jajčaste oblike. Med vijoličastimi sortami sta zelo rodni nehibridni 'Violeta di Firenze' in 'Black Beauty'.

Če posadimo veliko rastlin, naj bo med vrstami 80 cm, med rastlinami pa 60 cm pro­stora. Zelo se razrastejo, zato je dobrodošla opora. Dovolj bo, če jim pustimo po tri vrhove, druge pa odščipnemo.

Da se iz cveta razvije plod, traja od 30 do 40 dni, zato moramo biti potrpežljivi. Obiramo lahko tudi manjše plodove, ki dozorijo, ko kožica dobi lesk in na plodu pod pritiskom s prstom ne ostane vdolbinica. Pri rastlinah, ki rodijo debele plodove, ne pričakujmo veliko več kot pet jajčevcev. Obiranje resda spodbuja tvorbo novih cvetov in plodov, ki traja vse do jesenskega mraza, vendar je smiselno, da jajčevcu septembra odrežemo vrh, da bo do oktobra vso energijo porabil za zorenje preostalih plodov. Preštevilne cvetove lahko tudi preredčimo, da bodo plodovi debelejši.

Pa nečesa ne smemo pozabiti: če kje v bližini raste krompir, bodimo pozorni na koloradske hrošče!

Bučke

Gojenje bučk ni zahtevno, zato dobro uspevajo tudi začetnikom. Rastejo hitro, eni rastlini moramo nameniti najmanj kvadrat­ni meter prostora. Da bodo še rodile, lahko sadike posadimo na prosto vse do srede avgusta, če nameravamo rastline vzgojiti z neposredno setvijo na gredo, pa upoštevajmo, da do velikosti sadike zrastejo v treh tednih.

Marsikdaj se zgodi, da se rastline lepo razvijajo, celo cvetijo, plodov pa ni. Razlog je, da imajo samo moške cvetove (na dolgem peclju), ženskih pa ne (pri teh že na dnu vidimo zasnovo bučkice). Najpogostejša razloga sta vročinski stres in premalo pogosto pobiranje. Plodove bučk pobiramo čim pogosteje, že ko so dolgi 20 cm, če pustimo, da se debelijo v nedogled, se bo rastlina izčrpala in ne bo tvorila ženskih cvetov. Če vseeno dolgo ni nobenega, odščipnemo vse moške razen enega in kmalu se bodo pojavili tudi ženski.

Tudi pri bučkah je zelo pomembno zastiranje tal, ki zagotovi, da ima rastlina vlago na razpolago ves čas in ne trpi suše, ki moti črpanje kalcija iz tal. Pomanjkanje kalcija namreč povzroča propad drobnih plodičev.

Plesni na listih, ki jih je pri bučkah, enako kot pri kumarah, več vrst, lahko omejimo s tem, da jih sadimo dovolj narazen in da jih ne zalivamo po listih. Sicer pa ob znakih bolezni na drug konec vrta posadimo nove sadike.

Čajota

Čajota (Sechium edule), ki izvira iz Južne Amerike, uspeva tudi pri nas, vendar pogosto dozori šele jeseni. Zeleni plod je lahko bodičast, obstajajo pa tudi vrste brez bodic. Čeprav spada med bučevke, v notranjosti ne skriva semen, temveč koščico. Njeno meso je nežnejše in sočnejše od bučkinega, malo slajše, nekateri ga opisujejo kot nekaj vmes med kumaro in krompirjem.

V čajotinih plodovih je mogoče uživati tudi čez zimo, saj tisti, ki niso prezreli, v hlad­nem prostoru odlično prezimijo. Čajote so užitne surove, kuhane, ocvrte, dušene ali pečene.

Če hočemo sadiko vzgojiti sami, plod jeseni zavijemo v papir. Proti koncu zime ga odvijemo in pustimo, da požene kalček, ki je zelo nežen. Potem ga posadimo v lonec s kakovostno zemljo in postavimo na sončno okno. Ko je nevarnost zmrzali mimo, sadiko presadimo na vrt.

Čajoti namenimo sončen prostor, potrebuje pa izjemno veliko vode, poleti do eno veliko zalivalko na dan. Njeni poganjki se najbolje razraščajo ob opori in lahko dosežejo celo dolžino 10 ali 20 metrov. Zato ni nič narobe, če jo posadimo med trte in kivi ob brajdi in pustimo poganjkom prosto pot. Lahko se zgodi, da se bodo iz belih do rumenih cvetov prvi plodovi oblikovali šele jeseni. Obiramo jih lahko do zmrzali.