Mnogi vrtičkarji pustijo česen na gredah predolgo, zaradi česar glavice že ob izkopavanju ali pozneje počijo in razpadejo na stroke. Takšen česen pa se slabše skladišči.
Česen pobiramo, ko je še tri četrtine rastline zelene in ko se pri sortah brez cvetnega stebla zmehča njen vrat. O tem je težko presoditi, ne da bi kakšnega izpulili. Za izkop je primeren, ko se na glavici izrazito izbočijo stroki.
Okviren čas za pobiranje pridelka jesenskih sort je konec junija (najzgodnejše sorte) in prva dekada, za spomladanske pa en mesec pozneje. Sorte česna, ki naredijo svetno steblo, pobiramo avgusta.
Česna nam ni treba puliti, saj je tako več možnosti, da se (posebej pri presušenih rastlinah) pecelj odtrga in stročki v glavici razrahljajo, kar zmanjša obstojnost. Najbolje ga je iz tal dvigniti z vilami. Pobiramo ga, ko je zemlja suha in se ne sprijema, ko se sama osuje z glavice.
Česen najprej posušimo, šele potem ga skladiščimo. Sušimo na zraku, v senci, obešenega v šopke, ali na mrežasti ali letveni, od tal dvignjeni podlagi. Tako se bo bolje posušil kot v debelih plasteh na tleh. Suši se zelo počasi, v suhi senci mesec dni.
Šele ko je česen suh, porežemo odvečne dele stebla (vrat pustimo) in koreninice. Resda so koreninice takrat trše, a tako počnemo zato, ker je pri svežem česnu precejšnja možnost, da bi raznašali morebitne glivične okužbe na glavico (glivične bolezni na listju, ne samo rja, so na vrtovih pogoste).
Česen se najbolje hrani v hladnem, zračnem prostoru v obešenih mrežastih vrečkah, zračnih zabojčkih ali v obešenih venčkih, nikakor v PVC-vrečkah ali hladilniku.
Najprej porabimo jesenski česen, ki zdrži manj časa, potem šele glavice spomladanskih sort.