Prepoznavanje in odpravljanje rastlinskih bolezni in škodljivcev: Škodljivo ukrepanje na pamet

Sogovornik, vodja entomološkega laboratorija, v katerem se ukvarjajo z diagnostiko rastlinskih bolezni in škodljivcev ter raziskovanjem učinkov FFS, in član državne komisije za registracijo FFS, nas je opozoril tudi na številne povzročitelje rastlinskih bolezni, zoper katere nimamo učinkovitih sredstev, na pri nas doslej nepoznane povzročitelje bolezni in škodljivce ter na nujnost uporabe FFS dosledno po navodilih.

Diagnoza, preventivno ukrepanje

»Na področju varstva rastlin veljajo enaka načela kot v medicini. Le pravilni in pravočasni diagnozi lahko sledi pravilno zdravljenje,« pravi Gabrijel Seljak. O bolezenskem stanju pri rastlinah priča vsako odstopanje od normalne, pričakovane podobe, znamenja so lahko spremenjena barva listov in plodov, gnitje in sušenje organov, pegavost na listih, venenje in podobno, samo po teh bolezenskih znakih pa ni mogoče vedno prepoznati povzročitelja. Izkušeni vrtičkarji bodo marsikatero znamenje pravilno povezali s povzročiteljem in izbrali primeren ukrep, če so v negotovosti, pa bodo z ravnanjem kar na pamet naredili več škode kot koristi, opozarja sogovornik. Ob negotovosti je najbolje poiskati strokovni nasvet, ki ga je mogoče dobiti na vseh kmetijsko-gozdarskih zavodih z organizirano službo za varstvo rastlin, Kmetijskem inštitutu Slovenije, Hmeljarskem inštitutu Žalec, pa tudi v nekaterih specializiranih prodajalnah FFS. Včasih je za postavitev diagnoze potrebno tudi malo več časa, bodisi zaradi zahtevnosti diagnostičnega postopka ali zato, da se bolezenska znamenja in povzročitelj razvijejo, veliko primerov je tudi takih, ko obolenja ne povzročijo večje škode in ni potrebno ukrepanje.

»Pogost problem pri vrtičkarjih je, da se kljub nepoznavanju povzročitelja na določeni rastlini odločijo ukrepati 'na pamet' in škropijo s sredstvom, za katero se sploh ne prepričajo, kako deluje. Veliko je primerov, ko isto sredstvo uporabijo na vsem vrtu, torej tudi na rastlinah, ki niso obolele in za katere sredstvo ni registrirano. Za to skupino uporabnikov je značilno tudi prepozno ukrepanje, ko je rastlina že obolela, medtem ko je zlasti pri zatiranju pomembnejših glivičnih bolezni rastlin osnovno načelo preventivna raba fungicidov. Prav temu področju je zato na predpisanih tečajih o uporabi FFS namenjeno največ pozornosti. Pripravki namreč niso univerzalni, delujejo le na določeno skupino povzročiteljev in uporaba je dovoljena le za določeno rastlino, pri čemer je zelo pomemben razlog različna karenčna doba, to je čas do obiranja pridelka, v katerem morajo ostanki aktivnih snovi FFS na ali v pridelku pasti pod predpisano mejo,« opozarja Gabrijel Seljak. Kdaj je čas za preventivno škropljenje s fungicidi zoper nekatere pomembnejše glivične bolezni, pridelovalce opozarjajo izpostave Opazovalno-napovedovalne službe Slovenije, katerih obvestila so dosegljiva na spletnih straneh območnih kmetijsko-gozdarskih zavodov, njihovih avtomatskih odzivnikih in na spletni strani informacijskega sistema za varstvo rastlin www.fito-info.bf.uni-lj.si.

Težko obvladljivi virusi, bakterije in fitoplazme

Vzroki obolenj pri rastlinah so lahko neustrezna prehrana, vremenski in talni dejavniki in povzročitelji žive narave – glivice, bakterije, fitoplazme, virusi in škodljivci. »S kemičnimi sredstvi lahko obvladujemo glivične bolezni, vendar ne vseh, in številne škodljivce, med katerimi so predvsem žuželke in pršice, metode boja proti ogorčicam ali nematodam, ki živijo v tleh, denimo razkuževanje tal z vodno paro in kemičnimi sredstvi, pa so zelo zahtevne in za vrtičkarje manj primerne. Zoper nje se še najbolje obnese upoštevanje kolobarja in morda razkuževanje tal s pokrivanjem s črno folijo v vročih poletnih mesecih za nekaj tednov,« pravi sogovornik. Za virusne, bakterijske in fitoplazmatske bolezni pa nimamo učinkovitih sredstev, proti njim lahko ukrepamo samo tako, da si preskrbimo neokužen sadilni material in fizično odstranjujemo obolele rastline ali njihove dele. »Posredno se proti njim borimo tudi z zatiranjem mogočih prenašalcev. Tako je denimo znano, da so prenašalke virusnega kumarnega mozaika pri kumarah in bučkah listne uši. Čedalje pogosteje imamo opraviti tudi s fitoplazmatskimi boleznimi, katerih povzročiteljice so zelo primitivne bakterije fitoplazme, ki lahko preživijo samo v živih rastlinah ali živalskem prenašalcu. Značilna primera takšnih bolezni sta klorotično zvijanje listov breskev in marelic, zaradi katerega rastline v nekaj letih propadejo, ali zlata trsna rumenica. Njihovi naravni prenašalci so sesajoče žuželke (škržatki, bolšice in uši), zato si prizadevamo zatreti te ali z gostimi mrežami preprečiti njihov dostop do rastlin. Zlato trsno rumenico, ki v Sloveniji problem od leta 2005, prenaša žuželka ameriški škržatek,« razloži Gabrijel Seljak.

Ukrepi, ki zmanjšajo ranljivost rastlin

Pridelovalci vrtnin in sadja na domačih vrtovih, za katere je značilna rastlinska pestrost, imajo veliko možnosti, da s pravilnim ravnanjem omejijo razširjenost bolezni in škodljivcev. Veliko lahko naredijo že s primerno nego, prehranjenostjo in razporeditvijo rastlin. Rastline bodo manj ranljive, če jim bodo namenili primerno rastišče, če bodo npr. borovnicam, rododendronom ali azalejam zagotovili kisla tla – v nasprotnem se jim je bolje odpovedati. Slabo odporne bodo tako premalo kot preveč gnojene rastline, enako velja za preskrbo z vodo. Najpomembnejši pogoji za manjšo obolevnost in zdrav pridelek pa so po sogovornikovih besedah upoštevanje dovolj širokega kolobarja, izbira kakovostnega sadilnega materiala in semena, izbira odpornih sort rastlin, ki so prilagojene na lokalne razmere, skrb za živa tla z dovolj humusa, v katerih se lahko razvijejo organizmi, ki uničujejo povzročitelje koreninskih bolezni, ustvarjanje mešanih kultur na vrtu (eterična olja čebule npr. odganjajo nekatere škodljivce solate in korenja) in redno odstranjevanje obolelih in poškodovanih delov rastlin.

Kdor ne upošteva kolobarja, se bo skoraj gotovo ubadal z gnitjem solate, endivije in radiča, ki ga povzroča glivično obolenje, gniloba koreninskega vratu. Po Seljakovih besedah je, ne da bi upoštevali tri- ali štiriletni kolobar, težavo brez uporabe FFS skoraj nemogoče obvladati.

Izbira lokalno odpornih sort

Pri semenu je odločilno, da ni bilo okuženo že pri pridelavi; razkuževanje proti glivičnim okužbam, ki ga opravijo semenarske hiše, je le dodaten zaščitni ukrep, ki pa mora biti vedno naveden na embalaži, saj je razkuženo seme primerno le za setev, nikakor pa ne za krmo ali pripravo kalčkov. Kakovostne sadike ne smejo biti okužene in njihovi pridelovalci so pod rednim inšpekcijskim nadzorom, pravi Gabrijel Seljak. Za ustrezno higieno pri domači vzgoji sadik prav tako priporoča uporabo razkuženega semena, upoštevanje kolobarja, uporabo neokuženega humusa in razkuževanje posode z vodno paro.

»Malim pridelovalcem priporočam, da tako pri vrtninah kot sadnem drevju ne sadijo vrst in sort, ki zahtevajo zelo intenzivno varstvo. Pri jablanah ne priporočamo zlatega ali drugih vrst delišesov, saj zahtevajo veliko nege, ker so zelo občutljivi na škrlup, jih bodo morali pogosto škropiti s klasičnimi fungicidi ali žveplovimi pripravki, pa bodo kljub vsemu pridelali slaba jabolka. Za domači vrt je manj primerna tudi breskev, ki je zaradi razširjenosti glivične bolezni breskove kodravosti skoraj ni mogoče ohraniti brez škropljenja z bakrovimi ali drugimi organskimi fungicidi v času brstenja. V ohišnici se dobro obnese češnja, pri kateri je večji problem le češnjeva muha, ki povzroča črvivost plodov. Na vrtovih se zato priporočajo zgodnejše sorte, ki prehitijo napad muhe, in uporaba rumenih lepljivih plošč v času, ko začnejo češnje rumeneti, saj takrat muhe vanje zaležejo svoj zarod,« priporoča sogovornik.

Zmota: obešanje rumenih lepljivih plošč

Prav rumene lepljive plošče, ki na vrtovih visijo čez vse leto, navaja kot eno najznačilnejših vrtičkarskih zmot. Uporaba te metode je razen pri češnjah od srede maja do konca junija smiselna le še kot dopolnilni ukrep pri porovi zavrtalki in čebulni muhi od srede marca do konca aprila in od srede septembra do konca oktobra, ko muha v rastlino leže jajčeca. V preostalem času moramo plošče odstraniti, ker pokončajo tudi nešteto dobrodošlih žuželk. Rumene plošče v času cvetenja jablan ali hrušk pa na drevju ne dosežejo prav nikakršnega namena, prav nasprotno, nanje so lovijo v glavnem same koristne žuželke s čebelami vred. Zoper jablanovo, hruševo in češpljeve grizlice, ki v času cvetenja odlagajo jajčeca v plodnico, pa so lahko učinkovite bele lepljive plošče, ki posnemajo cvetove. Širšo uporabo imajo rumene lepljive plošče v rastlinjakih kot orodje za spremljanje pojava številnih škodljivcev rastlin, kot so npr. resarji ali tripsi, ščitkarji in listne zavrtalke.

»Pri zdravstvenem varstvu rastlin, ne samo pri nas, je eden glavnih problemov zadnjih let naraščanje števila doslej nepoznanih bolezni in škodljivcev. Samo lani smo v okviru inšpekcijskih nadzorov v Sloveniji registrirali tri nove bolezni in enega škodljivca. Del razlogov gre pripisati pomikanju sredozemskih škodljivcev proti severu zaradi podnebnih otoplitev, za večino pa je kriva globalizacija trga z rastlinami in rastlinskim materialom, s katerimi prihajajo k nam tudi bolezni in škodljivci. Največ teh se prenese prav z okrasnimi rastlinami. Evropska zakonodaja je tu očitno preohlapna, opozarja sogovornik, kako resen je problem, pa ponazori s primerom, ko so z vnosom sadik okrasnih javorjev s Kitajske v Evropo zanesli tudi kitajskega kozlička, ki lahko resno ogrozi evropske sestoje javorjev in nekaterih drugih gozdnih in sadnih dreves.

Uporaba FFS le v nujnih primerih

»Zavedati se moramo, da pri ukrepanju zoper bolezni in škodljivce ne gre za to, da jih sploh ne bi imeli, temveč da preprečimo gospodarsko škodo, ko se preveč razširijo. V strokovnem jeziku zato govorimo o pragovih škodljivosti, predvsem pri zatiranju škodljivcev. Če prag ni dosežen, ukrepanje ni smotrno,« pravi sogovornik in opozori na eno temeljnih načel integriranega kmetijstva, za katero je uporaba fitofarmacevtskih sredstev dopustna le v nujnih primerih. Kemična sredstva za varstvo rastlin so namreč ob neprimerni in malomarni rabi, zelo redko zaradi sistemske napake, lahko nevarna za okolje in zdravje. Ker škropiva ni mogoče nanesti le na okužene rastline, prizadene tudi vrsto drugih organizmov, s čimer se zmanjšuje biotska raznovrstnost, ki zagotavlja zelo pomemben regulatorni mehanizem v naravi. Mnoge tehnologije uporabe FFS so zelo zahtevne in jih je mogoče dosledno po navodilih uporabljati le v večjih nasadih, zato jih svetovalne službe ljubiteljskim vrtnarjem pogosto odsvetujejo – še posebno pri vrtninah – in priporočajo le redno odstranjevanje obolelih delov rastlin,« pravi Gabrijel Seljak.

Delo in dom, 14. januar 2009