Razkužila z bližnjih in daljnih vrtov

Navadna kamilica

Pripravki iz cvetov prave kamilice (Matricaria chamomilla) so v obliki poparka primerni za obkladke ali kopeli vnete kože, manjših prask in ranic, za izpiranje ustne votline in grgranje. Z različnimi raziskavami, največ jih je in vitro, kar pomeni, da so opravljene na nekem laboratorijskem modelu, izoliranem tkivu ali skupini celic, so potrdili protivnet­no delovanje izvlečkov iz cvetov prave kamilice, prav tako pa so ugotovili blago protibakterijsko in protiglivično delovanje. V literaturi je opisanih tudi nekaj raziskav na ljudeh, najbolj zanimive so gotovo tiste, pri katerih so raziskovali vpliv izvlečkov kamilice na celjenje ran. V eni izmed raziskav, opravljeni na 147 prostovoljkah, so ugotovili, da je bil učinek kreme z izvlečkom kamilice primerljiv z učinkom kreme z dekspantenolom, ki se ponavadi uporablja za pospeševanje celjenja.

Treba je zapisati tudi nekaj besed o mogočem alergenem vplivu izvlečkov iz prave kamilice. Družina nebinovke (Asteraceae), v katero je uvrščena prava kamilica, je znana po tem, da nekatere rastlinske vrste vsebujejo zelo alergene spojine, imenovane seskviterpenski laktoni. Primer za to je smrdljiva pasja kamilica (Anthemis cotula), ki pogosto povzroča alergijske reakcije in vsebuje ses­kviterpenski lakton antekotulid. Ugotovili so, da cvetovi prave kamilice ne vsebujejo alergena antekotulida, ki je glavni krivec za pojav preobčutljivosti, ali pa se ta pojavlja le v sledovih. Primeri preobčutljivostnih reakcij so zelo redki. Previdni pri uporabi morajo biti tisti, ki so preobčutljivi na druge vrste rastlin iz družine nebinovk, ker se pogosto pojavi navzkrižna preobčutljivost. Zanimivo je, da so pri ljudeh, ki so bili preobčutljivi na pripravke iz navadnega pelina (Artemisia vulgaris), ki ga sicer pri nas v primerjavi s pravim pelinom (Artemisa absynthium) manj uporabljamo, ugotovili tudi navzkriž­no preobčutljivost na pravo kamilico.

Koncentracija poparka za grgranje in izpiranje ustne votline ali za obkladke je običajno med 3 in 10 odstotki (3 do 10 g droge, torej cvetov prave kamilice, na 100 ml vode), za kopeli pa je navadno potrebna močnejša – med 50 in 100 g droge, ki jo prelijemo z litrom vrele vode in potem še primerno razredčimo za kopel. Iz cvetov prave kamilice lahko pripravimo tudi tinkturo, tako da 5 g cvetov namakamo v 100 ml razredčenega alkohola (navadno je to 70-odstotni etanol, ki ga kupimo v lekarni, ali pa uporabimo krepko žganje, če ga imamo). Takšno tinkturo lahko pred uporabo za grgranje ali izpiranje ustne votline razredčimo z vodo (5 ml v 100 ml vode).

Materina dušica in vrtni timijan

Med rastlinami, ki imajo izrazit antiseptični učinek, omenimo še zel materine dušice (Thymus serpyllum) ali zel vrtnega timijana (Thymus vulgaris). Obe sta znani in priljubljeni zdravilni rastlini, pogosto se znajdeta tudi v kuhinji kot dišavnici. Zel obeh vrst vsebuje eterično olje značilnega vonja in okusa, v katerem so glavne sestavine fenolne spojine, med njimi je največ timola in karvakrola. Pripravki iz njiju, pri čemer seveda zaradi možnosti gojenja pogosteje uporabljamo vrtni timijan, so namenjeni lajšanju težav pri vnetju žrela in kašlju, lahko pa tudi pri vnet­jih v ustni votlini, vnetjih dlesni in blaženju slabega zadaha iz ust.

Z izvlečki iz timijana so opravili številne raziskave. Pri preučevanju protimikrobnega delovanja v laboratorijskih razmerah in in vitro, so ugotovili, da so njegovi izvlečki zavirali razmnoževanje in rast znane bakterije Helicobacter pylori, odpornih sevov povzročitelja tuberkuloze ter tudi povzročiteljev vnetja žrela in dihalnih poti. Poleg tega se je pokazalo, da ima eterično olje močan protibakterijski in tudi protiglivični učinek, kar je le potrdilo dolgoletno tradicionalno uporabo teh pripravkov pri že omenjenih boleznih oziroma težavah.

Iz zeli materine dušice ali vrtnega timijana si lahko pripravimo poparek oziroma zdravilni čaj, kar tudi najpogosteje storimo. V lekarnah so na voljo sirupi, ki vsebujejo vodno-etanolni izvleček zeli timijana in so namenjeni predvsem pomoči pri izkašljevanju in lajšanju vnetja žrela. Pripravke iz zeli obeh rastlin lahko pripravimo na različne načine, najbolj običajen je zdravilni čaj v obliki poparka, ki ga pripravimo iz 1–2 g suhe zeli večkrat na dan, odmerek za otroke je za pol manjši. Za domačo rabo, predvsem za izpiranje ustne votline, masažo dlesni in grgranje, je primerna tudi tinktura, za katero namočimo 10 g zeli v 100 ml razredčenega etanola (70-odstotnega) ali močnega žganja. To tinkturo pred uporabo razredčimo z vodo in uporabimo.

Čajevec, staro zdravilo aboriginov

V zadnjih letih so se na našem trgu pojavili številni pripravki, ki vsebujejo eterično olje avstralske zdravilne rastline z imenom čajevec (Melaleuca alternifolia). Gre za grm oziroma drevo, ki raste v subtropskem pasu Avs­tralije, predvsem na obalah Novega Južnega Walesa. Njegove liste so za pripravo zdravilnega čaja uporabljali prvi evropski priseljenci na tej celini, od tod verjetno tudi ime. Rastlina seveda ni v nikakršnem sorodu z grmom čajevca, katerega liste in popke uporabljamo za pripravo »pravega« čaja, torej zelenega in črnega čaja. Listi čajevca so tradicionalno zdravilo aboriginov pri številnih tegobah, kot so ureznine, praske, piki, ugrizi, opekline in spremembe na koži. V različnih mazilih, najpogosteje vzhodnoazijskega izvora (Kitajska, Tajska, Tajvan), pogosto zasledimo tudi eterična olja sorodnih vrst iz družine Melaleuca, na primer iz cajeputa (M. cajeputi) ali niaulija (M. niaouli).

Listi čajevca vsebujejo eterično olje, ki vsebuje terpenske spojine, med njimi je največ, do 40 odstotkov, terpinen-4-ola, ki je verjetno najbolj odgovoren za protimikrobno delovanje. Drži tudi, da poznamo več kemotipov te rastline, kar pomeni, da je eterično olje vsakega od kemotipov sestavljeno malo drugače. Prvi kemotip je ta, ki smo ga opisali v prejšnjem stavku, torej terpinen-4-olski, ki je tudi komercialna različica eteričnega olja. Drugi kemotipi so še terpineolski in kar štirje 1,8-cineolski. To pomeni, da se imenujejo po prevladujoči spojini, razlikujejo se tudi v sestavi, v učinkih pa ne kaj dosti.

Zdaj gojijo drevesa čajevca na velikih plantažah v jugovzodni Avstraliji, kjer so jih začeli saditi pred tremi oziroma štirimi desetletji, ko se je povpraševanje po tem olju močno povečalo. Olje pridobivajo iz listov in poganjkov z destilacijo z vodno paro. Eterično olje čajevca je v koncentrirani obliki manj primerno za uporabo, vključujejo pa ga v številne kozmetične pripravke. Nikakor pa ga ne smemo zaužiti, ker lahko povzroči zastrupitev. Namenjeno je zunanji uporabi.

Z različnimi raziskavami, predvsem in vitro, so ugotovili, da eterično olje čajevca učinkuje proti številnim bakterijam, glivam, virusom in celo proti praživalim. Raziskovalci so se, opogumljeni s temi izsledki, podali tudi v klinično ugotavljanje učinkovitosti eteričnega olja. V primerjavi s standardnim zdravljenjem aken z benzoilnim peroksidom je bil pripravek s 5-odstotnega eteričnega olja čajevca manj učinkovit, imel pa je tudi manj neželenih učinkov. Ugotovili so, da je bila ustna voda z eteričnim oljem čajevca učinkovita pri zmanjšanju števila patogenih bakterij v ustih in pri zdravljenju vnetja dlesni, ni pa zmanjšala nastajanja zobnih oblog. Izkazalo se je tudi, da so bili pripravki z vsaj 5- do 10-odstotno vsebnostjo eteričnega olja učinkoviti pri dezinfekciji kože in nosne sluznice, okužene z bakterijo MRSA, ki povz­roča hude bolnišnične okužbe. Obstajajo tudi poročila o uspešni uporabi teh pripravkov pri lajšanju težav z glivičnimi okužbami nohtov, z atletskim stopalom, odstranjevanju prhljaja, okužbi ustne votline s kandido in podobno. Eden izmed raziskovalcev je priporočal eterično olje čajevca za dopolnilno zdravljenje nohtov, okuženih z glivicami. Vseeno pa moramo na koncu ugotoviti, da so bile te klinične raziskave, torej študije na prostovoljcih, opravljene nekatere bolj, druge manj kakovostno, tako da moramo biti pri interpretaciji rezultatov previdni. Kakorkoli že, eterično olje čajevca lahko uvrstimo med tradicionalne zdravilne pripravke z antimikrobnim delovanjem.