Sadike vrtnin: Najprej čebula, solata, zelje in zelena

Vzgoja sadik namesto neposredne setve ima več prednosti: s setvijo v zaščitenem prostoru pridobimo čas, saj bodo zunaj temperature zemlje in zraka zanjo še dolgo prenizke, ko bodo sadike godne, pa jim bo otoplitev večinoma že omogočila nadaljnjo rast na prostem. Za hiter vznik in zgodnji razvoj v idealnih razmerah rastline poleg tega porabijo manj energije, zato so trdnejšega zdravja in bolj rodne. Na pomlad (marca, če ni dolge zime) na prosto najprej preselimo sadike zgodnjih sort solatnic, kolerabice, zgodnjega zelja, peteršilja in gomoljne zelene. Tudi čebulo in por moramo presaditi najpozneje v začetku ali sredi aprila – če se seveda odločimo za pridelovanje s sadikami. Za plodovke in bučnice pa je čas od maja naprej.

V teh dneh bodo v ljubljanskem Zelenem hitu oziroma na kmetiji Avšič najprej posejali por in čebulo, saj traja od dva do dva meseca in pol, da iz semena zraste primerna sadika, pravi Jošt Potrpin, diplomirani inženir agronomije. Pridelava sadik pri profesionalnih vrtnarjih resda poteka v ogrevanem rastlin­jaku, ki omogoča preprosto uravnavanje temperature, po njenih zakonitostih pa se lahko zgledujejo tudi vrtičkarji. Po sogovornikovih besedah so za dobre in zdrave sadike najpomembnejši temperatura v različnih razvojnih fazah, kakovosten substrat, enakomerna svetloba, redna oskrba z vodo, pred tem pa seveda izbira primernih sort vrtnin. Med domače priprave spadajo še izbira setvenih platojev oz. lončkov, razmislek, v katerih prostorih bodo rastline rastle, da se bomo s temperaturami čim bolj približali idealnim in da ne bodo osvetljene samo z ene strani.

Sorte posamezne vrtnine moramo izbrati glede na čas, ko jih želimo presaditi na prosto. Sorte solate za zgodnjo pomladno setev so denimo prilagojene tako, da v kratkem dnevu izkoristijo čim več svetlobe, poletne pa so rastline dolgega dne in imajo počasnejšo rast, da se ob veliki količini svetlobe »ne potegnejo«. Povprečen čas, ki ga potrebujejo vrtnine, da zraste sadika, je znan, rast utegne upočasniti predvsem oblačno vreme, ko je svetlobe malo, pove Potrpin. V rastlinjakih takrat za malenkost zmanjšajo temperaturo.

Substrat

Zdravo rast sadik omogoča predvsem uporaba namenskega substrata za sajenje in pikiranje, ki je razkužen, brez povzročiteljev bolezni in škodljivcev ter brez semen plevelov. Je fine, rahle strukture in ima primerno razmerje hranil, ki večinoma zadostuje za razvoj sadike. Dobi se tudi ekološki setveni substrat. Po sogovornikovih besedah za domačo pridelavo sadik dognojevanje ob dobrem substratu ne bo potrebno, uporaba zaščitnih sredstev za majhno število rastlin in če nimamo rastlinjaka, najbrž tudi ne. Nekaj več težav kot z zgodnjim pomladnim pridelovanjem sadik utegne biti poleti. Takrat lahko ponagajajo previsoke temperature, vroče in vlažno vreme, v katerem se rade razvijejo plesni, in škodljivci, ki najdejo pot do sadik.

Setveni platoji

Po sogovornikovih besedah so najprimernejša posoda za setev setveni platoji, v katerih se skupaj držijo lončki različnih premerov. Lahko so iz stiropora, mehke plastike ali stisnjene šote. Stiroporni platoji so bolj izolativni, kar je posebej pomembno pri plodovkah in bučnicah, ki potrebujejo višje temperature. Pri njih se včasih koreninice vrastejo v stiropor in pri izlončevanju sadike potrgajo. Vendar to ni nujno slabo, saj po mnenju nekaterih pospeši vraščanje sadike na gredi. Jošt Potrpin omeni, da se pri plitvejših, bolj valjastih odprtinah oz. lončkih, ne glede na material, koreninice rade krožno navijajo ob obodu, kar upočasni vraščanje po presaditvi na vrt. Zato so primernejši platoji z odprtinami, ki so globlje in oblikovane v stožec; pri plastičnih imajo stene celo rebrasto strukturo. Ta spodbuja zaželeno rast korenin navzdol.

Pikirane in nepikirane sadike

Razlikujemo sadike, ki od semena do presaditve na prosto rastejo v istem lončku, in prepikirane. Pikiranje pomeni presaditev mlade rastlinice v večjo posodico. Priporoč­ljiv čas pikiranja je približno 25 dni od setve, ko ima rastlinica že prve prave liste. Po sogovornikovih besedah pri njih pikirajo samo paradižnik in papriko, jajčevcev, kumar, bučk, melon in lubenic pa ne. V nasprotju z nekdaj razširjenim postopkom, ko so presajali izpuljene rastlinice, ki so bile gosteje posejane, seme danes posejejo neposredno v platoje z odprtinami premera 1,5 cm, pozneje pa rastlinico skupaj z grudo presadijo v več­ji lonček. Idealno je, da njen rob gleda malo čez substrat v večjih lončkih. Ti so široki od 6 do 7 cm, lahko so tudi posamični plastični s premerom 10 cm. Za pikiranje se lahko uporabi isti substrat kot prej ali namenski, ki mu je dodana glina, da nase veže več vode.

Temperatura po fazah rasti

Zgodnje solatnice, kapusnice, por, čebula, peteršilj in zelena potrebujejo za kalitev in rast nižje temperature kot plodovke in bučnice. Za vse pa so najvišje med kalitvijo, po vzniku jih je priporočljivo za približno teden dni precej znižati, da se rastlinice ne pretegnejo in da se utrdijo. V zadnjem, najdaljšem obdobj­u rasti, se spet nekoliko dvignejo, vendar ne dosežejo temperature kaljenja (seveda je izjema poletna pridelava sadik). Po vzniku je pomembna tudi temperaturna razlika med dnevom in nočjo. Hladnejše noči so potrebne, ker ponoči ni fotosinteze, listne reže pa se morajo zapreti. Če bodo temperature odstopale od priporočenih, to za rastline ne bo ravno usodno, pravi sogovornik, vendar se lahko prej pojavijo težave, spodnji in zgornji temperaturni prag pa narekuje narava.

Setev, vznik, nadaljnja rast

Sogovornik priporoča, da eno semenko ali dve posadimo neposredno v odprtinico v platoju. Če vznikneta obe, eno čim prej odščipnemo. V odprtine v platoju nasujemo substrat (sega naj okrog 1,5 cm pod rob), ga rahlo potlačimo, nanj damo seme, potem pa dosujemo substrat do vrha in poravnamo. Vrhnjo plast zemlje je priporočljivo posuti z naravnima mineralnima posipoma vermikulitom ali perlitom, ki imata veliko sposobnost vpijanja in zadrževanja vlage. Zalijemo s pršenjem, da se substrat ne zbije.

Kalitev lahko poteka v temnem prostoru. Ko rastline vzniknejo, prenesemo platoje v hlad­nejši, čim enakomerneje osvetljen prostor. Zračenje je smiselno ob višjih temperaturah, sicer tvegamo vdor mrzlega zraka, na kar so zlasti občutljive plodovke.

Tudi pozneje sadike zalivamo s pršenjem. Pozimi ni treba vsak dan, čim višje so temperature, pogosteje zalivamo. Ko je lonček že prepreden s koreninicami, svetuje sogovornik, koreninsko grudo dvignemo in nekoliko stisnemo: dovolj je zalita, če lahko malce vode iztisnemo iz nje, ne sme pa kar teči.

Če je z godnimi sadikami treba čakati zaradi slabega vremena, jim moramo poiskati hlad­nejši prostor, da ne rastejo prehitro, in jih redno zalivati. Morebitno rumenenje pravih listov ob zadostnem zalivanju (rumenenje kličnih listov ni problem) je najverjetneje znak za pomanjkanje določenih hranil.

Solatnice in kapusnice

Jošt Potrpin za vrtičkarsko pridelavo solat­nic in kapusnic priporoča stiroporne platoje s 104 odprtinami (razdeliti jih je mogoče na manjše dele). Luknje so premera okrog 3 cm. Za zgodnjepomladno pridelavo pridejo v poštev krhkolistne solatne sorte tipa gentile (npr. sorta bovary, pozneje kiloma, maritima ...), potem pa si sledijo tipično poletne solate. Sadike endivije in radičev se v prvem delu pomladi redko sadijo.

Povprečni čas pri zgodnji pridelavi solatne sadike (enako pri kapusnicah in radiču) je okrog mesec in pol, poleti pa od tri do štiri tedne. Solatnice le izjemoma dognojujemo s tekočimi dušikovimi gnojili, da naredijo sadike več listne mase. Ko so primerne za sajen­je na prosto, imajo štiri do pet listov.

V idealnih razmerah vzklijejo solatnice in kapusnice v dnevu in pol do dveh. Njihove toplotne zahteve so podobne. Solatnice kalijo pri minimalni temperaturi od 2 do 3 stopinje Celzija, najbolje pa pri 18 do 20 ˚C. Zelje potrebuje najmanj od 1 do 5 ˚C, idealno pa je 20 ˚C. Da se rastlina ne bi pretegnila, jo po klitju za teden dni prestavimo na 7 do 8 ˚C, pozneje pa naj raste pri 15 do 20 ˚C.

Za sadike motovilca, ki se redko uporabljajo, damo v eno luknjico štiri do pet semen.

Čebula in por, peteršilj in zelena

Sadike gomoljne zelene, peteršilja, pora, čebule imajo daljšo rastno dobo, dva do dva meseca in pol; čas je odvisen tudi od vremenskih razmer. Lani v oblačnem vremenu je bila denimo zaradi pomanjkanja svetlobe rast zelo upočasnjena (takrat lahko temperaturo nekoliko znižamo).

Nasploh je vzgajanje čebule iz semena prek sadik, s katerim pridelamo čebulo samo malo pozneje kot iz čebulčka, priporočljivo zaradi zdravja rastlin, pove Potrpin. Pri čebulčku obstaja velika možnost, da je okužen. Čebula in por vzkalita približno po tednu dni, za vznik je idealna temperatura okrog 20 ˚C, minimalna pa 3 ˚C. Po vzniku jima zadostuje temperatura okrog 10 ˚C.

Primerna temperatura za vznik zelene in peteršilja je nad 20 ˚C, pozneje pa naj bodo sadike pri temperaturi od 16 do 19 ˚C. Za pridelavo sadik potrebujemo od 70 do 90 dni.

Paprika in paradižnik

Paprika potrebuje za kalitev najmanj od 13 do 15 ˚C, idealno pa je okrog 25 do 28 ˚C. Da pokuka iz zemlje, traja od sedem do osem dni. Po vzniku jo za teden dni prestavimo na 12 do 15 ˚C, potem pa lahko temperaturo počasi dvignemo na 25 ˚C čez dan in 16 do 18 ˚C ponoči. »Za papriko so celo ugotovili, da je pridelek večji, če so bile sadike od kalitve naprej vzgojene z večjo temperaturno razliko med zrakom in substratom (zrak okoli 13 ˚C, substrat pa zaradi ogrevanih miz v rastlinjakih, na katere postavimo sadike v stiropornih platojih, okrog 28 ˚C). Vrtičkar seveda podobne razmere težko zagotovi, lahko pa poskrbi, da sadike ne stojijo na mrzli podlagi in da jih vzgaja v stiropornih lončkih, ki vzdržujejo bolj toplo zemljo,« navede sogovornik.

Paradižnik potrebuje za kalitev najmanj 11 do 13 ˚C, najbolje pa je med 21 in 27 ˚C. Nad 30 ˚C ne kali več. Iz zemlje pokuka po sedmih do osmih dneh. Po vzniku temperaturo za teden dni znižamo na 12 do 14 ˚C podnevi in 8 do 12 ˚C ponoči, potem pa jo lahko počasi dvignemo na 20 do 22 ˚C čez dan in 15 ˚C ponoči.

»Če pri plodovkah med rastno dobo temperatura pade pod 10 stopinj, se rast ustavi in tudi koreninski laski ne morejo sprejemati hranil, zato je pridelek precej slab. Lani so nizke majske temperature povzročale težave celo pri paradižniku, ki so ga pridelovali v neogrevanih rastlinjakih. Ker rastline ne morejo sprejemati hranil, to povzroči slabšo kakovost plodov in gnilobo. Takšni temperaturni šoki pa so usodni tudi za sadike,« pove sogovornik.

Tako sadikam paprike kot paradižnika prija od 60 do 70 odstotkov zračne vlage, pridelava sadike pa traja od dva do dva meseca in pol.

Melone in lubenice

Pri vrtičkarjih so v zadnjem času čedalje bolj priljubljene sadike melon in lubenic, ki na sončnih legah do konca poletja dajo pridelek tudi pri nas. Sogovornik se pohvali, da so mu doma v Zasavju dozorele na nadmorski višini 650 metrov. Melone in lubenice potrebujejo za vznik minimalno 14 do 15 ˚C, najboljša pa je temperatura od 22 do 28 ˚C. Pozneje potrebujejo sadike za rast najmanj 15 ˚C, idealno pa med 18 in 22 ˚C ponoči in 25 do 30 ˚C čez dan. Pridelava sadike traja od 35 do 40 dni.