Sajenje čebulnic: Potrebujejo mraz in kratek dan

Rahla, ne pa razmočena in težka prst je nam­reč pogoj za uspeh. To si lahko zapomnimo kot prvo pravilo. Drugo je, da morajo spomladi čebulnice čim prej v zemljo, ker se njihov koreninski sistem dobro razvije pri nizkih temperaturah in v kratkem dnevu. Razlog, da se nekatere sorte čebule in česna sadijo že jeseni, je prav v tem, da se do pomladi dobro ukoreninijo. Tretja resnica je, da družina čebulnic potrebuje zelo skromna hranila: sploh česen in čebula ne marata gnojenja (zlasti ne s hlev­skim gnojem), medtem ko lahko na gredice s porom dodamo domači kompost. Še pred leti bi rekli, da je z izpolnjevanjem teh pravil uspeh zagotovljen, zadnja leta pa vse naštete vrtnine zelo ogrožajo škodljivci, ki so si v sorodu: porova zavrtalka, čebulna muha in čedalje bolj tudi česnova muha. Zato moramo nasad zaščititi, najbolje z dobro zatesnjeno kopreno, ki jo razpnemo nad loke.

Čebula in šalotka

Trije načini vzgoje: Spomladi (do konca aprila) lahko čebulo posadimo kot čebulček ali sadike, vzgojene iz semena. Drugi način, s katerim pridelamo čebulo samo malo pozneje kot iz čebulčka, je priporoč­ljiv zaradi zdravja rastlin, saj pri čebulčku obstaja možnost, da je okužen. Če si sadike vzgojimo sami (45 dni do presajanja), imamo večji nabor sort. V letih, ko so tla odtajana (imajo vsaj 3 stopinje Celzija) in dovolj suha že zgodaj spomladi, pa lahko seme sejemo kar na gredo. Čebula bo kalila dolgo, morali jo bomo opleti in pozneje razredčiti.

Tla, kolobar: Čebulo lahko sadimo na isto mesto, kot so rasle čebula ali druge čebulnice, šele po treh letih. Grede ne gnojimo; hlev­skega gnoja naj ne bi na tej površini uporabili vsaj dve leti. Če vemo, da v zemlji manjka kalija, uporabimo gabezovo prevrelko ali lesni pepel.

Debelina čebulčka, sadilna razdalja: Debelejši čebulček ne pomeni debelejše čebule, lahko je celo razlog za uhajanje v cvet, posebno če takega sadimo jeseni. Med vrstami naj bo 30, v vrsti pa med rastlinami vsaj 10 cm; le za pridelavo mlade čebule se lahko čebulček ob sajenju skoraj dotika.

Oskrba: Okoli čebule po vsakem dežju rahljamo zbito zemljo, ne smemo pa raniti čebulic! Dokler se te debelijo, je priporočeno namakanje, saj v tem času rastline potrebujejo vodo. Vendar je bolje, da sploh ne namakamo, kakor da bi to počeli kampanjsko, saj čebuli nihanja vlage škodijo. Ko zori, je zaželeno suho vreme, da se bolje posuši. 

Spravilo: Čebulo poberemo, ko se listi poležejo po tleh in čebulni vrat postane na otip mehak. Poberemo jo z listi vred in jo dolgo sušimo v senci na zraku.

Zaščita: Napad čebulne muhe je pri nas najizrazitejši sredi aprila, pozneje pa ima še dve generaciji konec maja in oktobra. Leže jajčeca na liste, njene ličinke pa se pozneje zavrtajo med luskoliste. Še več škode kot te naredi naknadna okužba ran z glivičnimi boleznimi. Najbolj zanesljiva zaščita pred temi škodljivci spomladi (od konca aprila do srede maja) je prekrivanje z agrokopreno, ki jo je treba namestiti na oporo, da ne poleže listov, in dobro zatesniti. Rumene lepljive plošče niso zadostna zaščita, uporabimo jih le za detekcijo muhe. Razloga za napad muhe sta lahko tudi prekratek kolobar in okuženo seme.

Česen

Prezimne in spomladanske sorte: Treba je poznati značilnosti sorte, predvsem to, ali se morajo saditi že pred zimo ali spomladi. Jesensko-zimske sorte potrebujejo dolgo mrzlo obdobje za razvoj koreninskega sistema, zato jih ne moremo saditi šele spomladi, medtem ko spomladanskim sortam jesensko sajenje prav tako ustreza kot spomladansko. Jesenski česen sadimo najprej konec oktobra, da pred zimo ne zraste preveč in ga ne poškoduje mraz. Spomladanske sorte posadimo takoj, ko lahko v začetku leta obdelujemo tla, v suhih letih že februarja.

Tla, kolobar: Veljajo enaka priporočila kot pri čebuli.

Debelina strokov, sadilna razdalja: Iz debelejših strokov zraste debelejši česen. Zato običajno sadimo samo zunanje debelejše stroke. Paziti moramo tudi, da jih razdelimo tik pred sajenjem, drugače lahko povzročimo nezaželeno rast listov namesto korenin v začetku rastne dobe. Stroke sadimo v vrsti približno 10 cm narazen; med vrstami pa naj bo 30 cm prostora.

Oskrba: Česen potrebuje v času debeljenja glavic, torej spomladi, redno oskrbo z vodo. V suhem vremenu ga namakamo redno, dvakrat na teden do globine tal 15 cm. Zasušeno prst redno rahljamo.

Spravilo: Česen pulimo takoj, ko se listi obarvajo rumenkasto do polovice. Sušimo ga skupaj z listi. 

Zaščita: V zadnjem času imamo pri česnu čedalje pogosteje opraviti s česnovo muho, pa tudi porovo zavrtalko. Česnova muha začne leči jajčeca že konec zime; napad delno prepreči rahljanje zemlje, posipanje pepela okrog rastlin, najbolj pa prekrivanje z agrokopreno.

Por

Tla: Por je hvaležen za zmerno gnojenje z domačim kompostom ali kupljenimi organskimi gnojili. Komposta uporabimo največ 1,5 l/m2, pri kupljenih gnojilih pa polovico priporočenega odmerka. Por lahko sadimo za katero zgodnejšo vrtnino, ki smo ji gnojili, npr. zgodnjim krompirjem.

Sorte: Razlikujemo poletno-jesenske in zimske sorte, pri čemer je s časom v imenu mišljen čas pobiranja. Por ima precej dolgo rastno dobo, saj od setve do pobiranja traja vsaj pol leta. Če posadimo kupljene sadike, od tega odštejemo približno mesec in pol. Poletne sorte imajo v povprečju višje in ožje steblo in bolj rumenozelene liste, prezimne pa so nižje, čokate, listi so bolj modrozeleni in imajo na površini belkast poprh.

Čas sajenja: Por sadimo s sadikami od zgod­nje pomladi, če ga nameravamo pobirati jeseni, ga moramo posaditi najpozneje v začetku junija. Če sadimo konec julija ali pozneje, pridelka, razen na Primorskem, ne bomo dočakali pred zimo, rast se bo čez zimo ustavila in se nadaljevala spomladi. V tem primeru izberemo prezimne sorte.

Sajenje in oskrba: Sadimo sadike s koreninsko grudo ali prepuljene. Sadimo jih v vrste, ki so vsaj 40 cm narazen, da lahko stebla med rastjo osujemo do mesta, kjer se listi razcepijo, da bi se ta del obelil. Priporoč­ljiva razdalja med sadikami je od 10 do 20 cm. Por potrebuje redno namakanje, dvakrat na teden do globine 20 cm. Priporočljiva je zastirka. Rastline pora pobiramo sproti.

Zaščita: Največji škodljivec je porova zavrtalka, ki je pri nas nevarna od konca marca do začetka maja in od konca avgusta do oktobra. V zadnjih letih dela več škode druga generacija. Najbolj pomaga pokrivanje z agrokopreno ali mrežasto tkanino, z okenci, manjšimi od 5 mm, ki ju razpremo na loke. Seveda moramo za zaščito poskrbeti pred spomladanskim in jesenskim naletom muhe.