Semenski krompir: Rumene sorte si utirajo pot

Kako naj se v ponudbi, ki pri nas obsega več kot sto sort, znajdejo vrtičkarji in drugi mali pridelovalci, smo se pogovarjali s tremi agronomi, mag. Petrom Dolničarjem, strokovnjakom za krompir na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS), Anko Purgaj Puž iz podjetja ROKO in Klemnom Zabretom iz Semenarne Ljubljana.

Opozorila pred letošnjo sezono

Po besedah mag. Petra Dolničarja s KIS so bile v lanskem mokrem letu odlične razmere za razvoj glivičnih bolezni, kot so krompirjeva plesen, črna listna pegavost in tudi bela noga, ki so med rastjo zelo verjetno okužile gomolje. Mnogi med njimi so zaradi okužbe propadli, na mnogih pa so ostale skrite okužbe, ki pridejo na dan šele naslednje leto po saditvi. Tako imamo, če sadimo svoje seme, v nasadu vir okužbe s krompirevo plesnijo ali črno listno pegavostjo, ki ju je nato tudi ob uporabi fungicidov zelo težko, večkrat pa nemogoče zatreti. Podobno se na gomoljih lahko razširijo bakterijske bolezni. »Zato se raje odločimo za nakup semenskega krompirja in ne sadimo gomoljev, ki so nam ostali od lanske letine. Lahko so okuženi z virusnimi boleznimi, ki ob močni okužbi zmanjšajo pridelek tudi do 70 odstotkov,« opozori sogovornik. Profesionalno pridelovanje semenskega krompirja namreč poteka pod nadzorom, za saditev se uporablja zelo kakovostno seme višjih vzgojnih stopenj, okužene rastline se sproti izločajo, nasadi pa so ustrezno zaščiteni pred boleznimi in škodljivci.

Skladiščenje in nakaljevanje

Sezona prodaje semenskega krompirja se je že začela. Glavni razlog za tako zgodnjo ponudbo je navada kupcev. Po Zabretovih besedah predvsem mali pridelovalci in vrtičkarji začnejo povpraševati po njem že po novoletnih praznikih, medtem ko si večji želene količine naročijo in rezervirajo. Vrhunec prodaje je ponavadi februarja, ko je ponudba največja, in marca, prodajajo ga tudi aprila, vendar je takrat izbira sort skromnejša, krompir pa že odganja.

Za male pridelovalce je najboljši čas za nakup februar, še posebno če ga nameravajo sami nakaliti, za kar potrebujejo od dva do tri tedne. V osrednji Sloveniji so razmere za sajenje primerne že konec marca, če zemlja ni pokrita s snegom.

Vendar z nakupom semena ne kaže preveč hiteti, še zlasti če nimamo primerne kleti. Najprimernejša temperatura za skladiščenje semenskega krompirja je od 4,5 do šest stopinj Celzija ob čim višji zračni vlažnosti, v temi in zračnem prostoru, pravi Klemen Zabret. Toplejši ko je prostor, kjer bo krompir čakal do nakaljevanja ali sajenja, hitreje bo začel nenadzorovano kaliti. »A to so svetle, tanke in dolge kali, ki gomolje le izčrpajo in pozneje v zemlji ne bodo rasle naprej. Dovolj visoka vlaga v kleti prepreči izsušitev gomoljev, takšni bodo hitreje vzniknili, hitro prekrili tla z zelenjem, rastline bodo močnejše in se bodo laže upirale krompirjevi plesni.«

Drugačne kakovosti so kalčki, če gomolje namerno nakaljujemo v za to primernih razmerah: pretresemo jih v nizek plato, najraje v eni plasti, da enakomerneje vzkalijo, in postavimo v svetel prostor na temperaturo od 15 do 18 stopinj Celzija. Ko bodo čvrsti, zelenkasto ali rdečkasto nadahnjeni kalčki dolgi od centimeter do dva in za svinčnik debeli, bodo gomolji primerni za sajenje. Nakaljevanje pripomore k teden do dva zgod­nejšemu pridelku in je zlasti priporočljivo pri zgodnjem sajenju, ko lahko razvoj rastlin dodatno popešimo, če gredice takoj po sajenju pokrijemo z agrokopreno. »Zemljo bo čez dan ogrela za nekaj stopinj, ponoči pa preprečila morebitno pozebo. Vendar velja, da naj bo zemlja za sajenje ogreta vsaj na sedem, osem stopinj, da ne bi bil toplotni šok ustavil procesov rasti,« odsvetuje hitenje.

Koliko kalčkov naredi gomolj, je odvisno tudi od sorte. Nekatere imajo daljšo dormanco oziroma čas mirovanja in za kalitev potrebujejo več časa ali pa se kaljenje ne začne iz vseh očes hkrati. Če je v opisih lastnosti sort v katalogu naveden podatek o dolgi dormanci, to seveda pomeni tudi, da nam bo jedilni krompir v kleti začel pozneje kaliti. Po sogovornikovih besedah pa strokovnjaki opozarjajo, da bo zaradi lanskega mokrega leta letos krompir prej kalil.

Kriteriji izbire

Priporočljivo je, da se še pred nakupom te ali one sorte odločimo, kakšne lastnosti naj ima: kako zgodaj naj krompir dozori, ali ga nameravamo skladiščiti, kakšni naj bosta barva mesa in kožice in za kakšno pripravo v kuhinji naj bi ustrezal (jedilni tipi se namreč razlikujejo). Po opisih lastnosti v katalogih je vedno priporočljivo izbrati odporne sorte. Večine teh lastnosti ne razberemo z deklaracije, temveč v opisih sorte na prodajnem mestu ter v spletnih ali natisnjenih katalogih, ki jih dobimo pri prodajalcih.

Deklaracija

Podatki na deklaraciji, s katero mora biti opremljen ves semenski krompir, so pomembni tudi za malega pridelovalca. Najprej so navedeni ime sorte, kalibraža ali velikost gomoljev (najpogosteje od 35 do 55 mm; drobno seme od 28 do 35 mm) in vzgojna stop­nja, označena z A, E (elite), SE (super elite). Te črkovne oznake ne smemo zamenjevati z oznakami jedilnih tipov krompirja, ki so od A do D, vendar na deklaraciji niso navedene, opozori Zabret. Vzgojna stopnja je namreč ocena kakovosti semenskega krompirja, ki opredeljuje, kakšna je bila zdravstvena kondicija celotnega posevka. Na trgu se dobita večinoma kategoriji A, E, redki pridelovalci sadijo seme najvišje kategorije SE in ga leto ali dve sami semenijo. »Za vrtičkarje ni priporočljivo, da bi uporabljali doma pridelan semenski krompir, saj sami težko preprečijo okužbe semenskega materiala.« Seme kategorije A je povsod po Evropi opremljeno z modro, kategorije E pa z belo deklaracijo.

Nekateri se odločajo za drobnejše seme, ker lahko z njim zasadijo večjo površino, mnenja o tem, ali debelina semena vpliva na količino pridelka, pa se še vedno krešejo, pravi sogovornik. Nekateri debelejšim gomoljem pripisujejo večjo energijo kalitve, boljši potencial za začetno rast. Profesionalni pridelovalci vedno sadijo debele gomolje. Kako pa je z rezanjem debelega semenskega krompirja? Odsvetuje se zaradi okužbe s škodljivimi mikroorganizmi, ki jih lahko na gomolj prenesemo z rezilom ali nanj pride iz zemlje, pove Zabret. Če se rezanju ne nameravamo odreči, je dobro gomolje prerezati vsaj kak dan pred sajenjem, da se sveža ploskev zasuši.

Na deklaraciji je naveden tudi pridelovalec semena, organizacija, ki ga je certificirala, in to, ali so gomolji razkuženi oziroma tretirani (ponavadi je uporabljen ta izraz). Nekateri pridelovalci ga namreč obdelajo s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS), ki ga varujejo pred okužbo z nekateremi glivičnimi boleznimi. Za nizozemske in francoske pridelovalce je značilen razkužen semenski krompir, za nemške pa nerazkužen. Nerazkužen je tudi v Sloveniji pridelan semenski krompir. »Jasno je, da tretiran oziroma s FFS obdelan krompir ni primeren za uživanje, in to je na deklaraciji izrecno označeno.«

Oznaka ZP A6 pomeni, da je bil krompir pridelan na območjih brez ogorčic. Ker Slovenija ni okužena, naša zakonodaja zahteva, da ga lahko uvažamo samo z območij brez tega talnega škodljivca, ki povzroča izsuševanje rastline in propad.

Kje zraste semenski krompir

Zelo malo semenskega krompirja, ki se proda pri nas, zraste v Sloveniji, celo večji delež kresnika, slovenske sorte, katere žlahtnitelj je Kmetijski inštitut Slovenije, pridelajo na Nizozemskem, pove Anka Purgaj Puž iz podjetja ROKO, enega izmed veletrgovcev s semenskim krompirjem in zastopnikov tujih žlahtniteljskih podjetij v Sloveniji (poleg Semenarne Ljubljana ter podjetij Agrosaat in Interseme). Razlog za to je, da je v Sloveniji težko zagotoviti dovolj dobro izolacijo, potrebno za pridelavo semenskega krompirja.

»V zadnjem času je v Evropi večina semenske pridelave skoncentrirana na Nizozemsko, Nemčijo, Belgijo in Luksemburg, tudi za tiste sorte, ki so bile požlahtnjene v drugih državah, saj je zaradi manj primernih razmer drugje to tudi najceneje,« pove sogovornica. Na slovenskem trgu je naprodaj približno 120 sort, med njimi starejše, ki so v Sloveniji zelo zastopane in poznane, pa tudi veliko novejših, ki pa se zelo počasi uveljavljajo, čeprav so po mnogih merilih kakovostnejše in dajejo večji pridelek. Glavno merilo pri uvajanju novih sort tujih žlahtniteljskih hiš pri nas so pričakovanja in okus slovenskih kupcev, pri čemer sorte, ki so v Evropi že v redni pridelavi, od tri do pet let preizkušajo pri pridelovalcih v Sloveniji, pridelek pa pošljejo v oceno organoleptičnih lastnosti na Kmetijsko-gozdarski zavod v Mariboru. Semenski krompir sorte, ki gre skozi to sito, potem ponudijo slovenskim kupcem, še pove Anka Prugaj Puž.

Slovenci iščejo univerzalne sorte

»Glavni lastnosti slovenskih kupcev sta še vedno tradicionalizem in navezanost na sorte, ki jih dobro poznajo (nekatere že desetletja), so po uporabi univerzalne (za več načinov priprave) in se dobro skladiščijo, medtem ko se po Evropi vse bolj uveljavljajo za različne jedi specializirane sorte. Še vedno obstaja tudi precej geografska ločnica med privrženci belomesnatih (Gorenjska, osrednja Slovenija, Dolenjska in Bela krajina) in rumenomesnatih jedilnih sort (Štajerska, Prekmurje in Primorska), ki ima že dolgo tradicijo.«

Pri nas ima količinsko prednost še vedno več desetletij stara rumena sorta desiree univerzalne uporabe, vendar je že v opuščanju. Po razširjenosti ji sledi rumena sorta marabel, potem prideta belomesnata maris bard in zelo zgodnja rumena adora. Vse so primerne za vse pridelovalne razmere. Na Primorskem se že tradicionalno največ pridelujeta primura in mona lisa, sledita jima jaerla in spunta, vse rumenomesnate. Izhajajo iz sredozemskega prostora in nekdaj, ko na slovenskem trgu še ni bilo toliko izbire, so pridelovalci hodili po seme v Italijo. Čeprav so že precej stare, so se omenjene sorte ohranile zaradi relativne odpornosti, v nasprotju z nekdaj priljubljeno slovensko belomesnato sorto igor, ki jo je zelo ogrozil krompirjev virus Y.

Po sogovorničinih besedah si žlahtnitelji pri novih sortah prizadevajo doseči odpornost proti virusom, medtem ko je z obvladovanjem občutljivosti na krompirjevo plesen več težav. »Večina zelo zgodnjih in srednje zgodnjih sort je proti tej glivični bolezni precej odpornih, saj prehitijo čas, ko se najbolj razširi, poleg tega so tudi genetsko odpornejše. Pozne sorte pa so srednje do zelo občut­ljive na krompirjevo plesen.« Prizadevajo si tudi vzgojiti sorte, ki jih je čim laže tržiti, pri čemer dajejo prednost lepo oblikovanim gomoljem s plitvimi očesi, ki se lahko perejo, se glede na zgodnost dobro skladiščijo in imajo čim večji delež tržnih (ravno prav debelih in lepih) gomoljev. Tem lastnostim namenjajo vsaj toliko pozornosti kot okusu: rumenomesnate sorte, ki jim priljubljenost raste, so bolj aromatične, belomesnate pa nevtralnejšega okusa.

Vrtičkarji, opaža Anka Purgaj Puž, iščejo predvsem zelo zgodnje sorte za sprotno porabo, če imajo več prostora, srednje zgodnje za oskrbo do jeseni, manj pa pozne, primerne za ozimnico. »Priporočene sorte zanje so iste kot za velike pridelovalce, nekaj bolj pa posegajo po zgodnjem kresniku (tip kifeljčarja, bel), ki je zelo primeren za mlad pečen krompir. Vendar so za ta namen dobre tudi zgodnje sorte montreal, colomba, adora, anuscka (vse z rumenim mesom), ki so poleg tega uporabne še za druge jedi, ne le za pečenje.« Med novostmi omeni sorto colombo, ki po svojih lastnostih nadomešča adoro, in belomesnato sorto evoro za ljubitelje belega krompirja.

Klemen Zabret med odpornimi sortami navede zgodnjo rumeno sorto everest, odporno proti krompirjevi plesni in suši, in rumeno sorto princess, prav tako zelo odporno proti krompirjevi plesni, rumena primadonna je odporna proti krastavosti, KIS mura (krem belo meso) pa proti krompirjevemu virusu Y. Po njegovih besedah se od vsega semena proda približno desetina slovenskih sort, njihova najizrazitejša značilnost pa je belo meso.

Ekološko seme

Po Dolničarjevih besadah so slovenske sorte krompirja, vzgojene na Kmetijskem inštitutu, pšata, bistra, KIS sora, KIS mirna, KIS mura, KIS vipava in KIS krka (vse razen sorte KIS kokra so belomesnate), primerne za različne pridelovalne razmere po Sloveniji. Tisti, ki pridelujejo krompir na ekološki način, pa imajo na voljo ekološko seme sort KIS kokra in KIS vipava.

Pri ekološkem semenskem krompirju gre za isti sortiment, le da pridelava poteka po ekoloških načelih. Anka Purgaj Puž pove, da je povpraševanje po certificiranem ekološkem semenu precejšnje, proda pa se ga malo, verjetno zaradi višje cene. ROKO ponuja od sort, ki jih zastopa, ekološko pridelano seme marabel, jelly in solara, Semenarna pa princess in el mundo, obe tudi v manjšem pakiranju.

-----

Jedilni tipi krompirja

A – solatni tip krompirja; struktura mesa gomoljev je čvrsta, tekstura je drobnozrnata in fina, krompir se ne razkuha in se odlično reže.

B – vsestransko uporaben krompir; struktura mesa je srednje čvrsta, tekstura je drobnozrnata, gomolji so precej čvrsti, delno moknati, krompir se ne razkuha in je vsestransko uporaben za kuhanje, pečenje, praženje in cvrtje.

C – precej moknat krompir; struktura mesa je rahla, tekstura je grobozrnata, gomolji so moknati, krompir se srednje do precej razkuha in je primeren za pomfrit ali čips ter pripravo pirejev, kašic, kroketov in jedi iz krompirjevega testa.

D – moknat krompir za predelavo v škrob; se ne prideluje v Sloveniji.

AB in BC – vmesna tipa; krompir ima lastnosti osnovnih tipov.