Stare jablanove sorte: Izraziti okusi mladosti

Stare sorte so dobre predvsem zato, ker so sorte naše mladosti. Res je, da so za ta jabolka značilni izrazitejši okusi, ki jih zlahka prepoznamo in jih pogosto povezujemo tudi s sentimentalnimi vzgibi. V tem seveda ni nič slabega. Vendar se praviloma dogaja, da daje večina ljudi pri pokušnjah, na katerih izbirajo med na videz neprepoznavnimi, olupljenimi krhlji, prednost jabolkom novih sort, pridobljenih s klasičnim žlahtnjenjem, ki so skladnejšega okusa in imajo manj kašasto meso,« prevladujoč okus in navade ljudi povzame profesor.

Po slovenskih kmečkih sadovnjakih je bil nekdaj najbolj razširjen bobovec, klasično zimsko, ne ravno sočno jabolko, ki postane okusno šele sredi zime, med sortami, ki so jih med obema vojnama veliko izvažali, profesor Štampar spomni na zelenorumeni grafenjštanjc, od tistih, ki so imele v naših krajih največjo veljavo, pa naniza še zlato parmeno, štajerski mošancelj, goriško sevko, dolenjsko in gorenjsko voščenko, krivopecelj, rumeno lepocvetko, šampanjsko reneto, carjeviča in boskopski kosmač.

Drevesa se ne dotikajo

Razloge, da so danes v trgovinah jabolka starih sort bolj izjema kot pravilo, gre po njegovih besedah pripisati prevladujočim značilnostim njihovih plodov, ki povečujejo stroške: slabi polični kakovosti, slabši primernosti za skladiščenje in nižji rodnosti. Zaradi prvega razloga je treba jabolka, ko jih prinesejo iz skladišč, pojesti v nekaj dneh, ker postane meso hitro kašasto, se izsuši ali spremeni okus. Ker ima večina starih sort tenek olupek, jo zlahka napikajo žuželke, ranjena mesta pa so v skladiščih bolj dovzetna za razvoj glive monilije oz. sadne gnilobe.

Odkod potemtakem prepričanje, da so stare jablanove sorte odporne na bolezni in škodljivce in jih ni treba škropiti? »Za dedni zapis starih sort je značilna prav tolikšna odpornost ali občutljivost kot za nove sorte, znotraj obeh skupin opažamo različno tolerantnost za bolezni – največji problem je škrlup –, res pa je, da razširjanje bolezni pri starih sortah oteži drugačna pridelava. To bi se zlasti pokazalo, če bi tudi nove sorte jablan gojili na enak način,« pojasnjuje profesor Štampar. Po starem so drevesa daleč vsaksebi, in ker se ne dotikajo, se okužba s škrlupom ali pepelasto plesnijo teže širi. Jablane v starih sadovnjakih so polno rodne le vsako drugo leto, v letih, ko skoraj ni pridelka, pa je manj tudi škodljivcev, denimo jabolčnega zavijača. Ker je populacija škodljivcev pri nekaterih vrstah množičnejša v večletnem ciklusu (na štiri ali denimo dve leti), jih v letu alternativne rodnosti, kot strokovnjaki pravijo nerodnim letom, skoraj ni opaziti. Izmenična rodnost v starih sadovnjakih je posledica manj intenzivne rezi drevja, ki povzroči, da gre večina hrane iz drevesnih sokov za razvoj nerazredčenih plodov, zaradi obilne letine izčrpana drevesa pa za prihodnje leto ne razvijejo dovolj rodnih brstov. K slabši prehranjenosti pripomore še slabo gnojenje, na neškropljenih drevesih pa zaradi različnih bolezni propade več listov, ki so zaradi asimilatov, nastajajočih med fotosintezo, glavni vir hrane za plod.

V intenzivnih sadovnjakih tudi stare sorte

Od leta 1991 je za intenzivno sadjarstvo v Sloveniji predpisana integrirana pridelava z zelo natančnimi, količinsko in terminsko določenimi postopki gnojenja, škropljenja, omejeno uporabo herbicidov in predpisanimi biološkimi ukrepi, katere namen je pridelava zdravega sadja in ohranjanje naravnega ravnovesja. »Na tak način se pridela okrog 90 odstotkov vsega sadja v Sloveniji oziroma vse sadje, namenjeno trgu. Upoštevanje predpisov nadzorujejo pooblaščene agencije,« pojasni profesor Štampar. Ljubiteljem starih sort bo gotovo ljub podatek, da gojijo v intenzivnih sadovnjakih v Sloveniji tudi sorti carjevič (Sadjarstvo Mirosan) in boskopski kosmač, obe na šibko rastoči podlagi M-9.

»Trg zdaj pridelovalcem ne bi priznal stroškov ekstenzivne pridelave, kakršno si lahko privoščimo v domačem sadovnjaku. Vendar pomena starih sort ne moremo presojati samo po tržnih merilih. Travniški sadovnjaki so pomembni za vzdrževanje videza krajine, favne in flore v tem okolju, ohranjanje starih sort pa z vidika genske pestrosti. Kot del nacionalnih sortnih zbirk so izhodišče za nove križance, ki naj bi se denimo obnesli v spreminjajočih se podnebnih razmerah. Ljubiteljskim sadjarjem, ki bi radi pridelali jabolka z izrazitim okusom preteklosti, pa svetujem, naj posadijo eno sorto svoje mladosti, izmed sodobnejših pa izberejo tri ali štiri različne sorte jablan, ki po okusu spominjajo na stare. Med novejšimi križanci rubinola, santana, topaz, goldstar, goldrush, florina in enterprise bodo gotovo našli takšne po svojem okusu,« svetuje dr. Franci Štampar.

Delo in dom, 14. marec 2007