Uporaba pesticidov na vrtu: Glavni cilj je ravnovesje med organizmi

Glavno pravilo za varno uporabo kateregakoli fitofarmacevtskega sredstva (FFS) je po sogovornikovih besedah ravnanje dosledno po priloženih navodilih, čemur se priložnostni uporabniki pogosto izognejo, četudi vsebuje vse ključne podatke: o namenu, načinu delovanja, času uporabe, koncentracijah, karenčni dobi, zaščitnih ukrepih in mogoči nevarnosti za zdravje in okolje ob neprimernem ravnanju.

Navodila za pravilno škropljenje

Tudi ljubiteljski vrtnar mora imeti vzdrževano in brezhibno delujočo škropilnico (tako, ki ne pušča, katere šobe delujejo enakomerno in ne nesejo škropiva vstran) in natančno poznati njeno prostornino. Da bo lahko pripravil predpisano koncentracijo škropiva, potrebuje tehtnico in menzuro, količino FFS, ki jo bo potreboval za predvideno količino vode, pa najlaže izračuna s preprostim sklepnim računom. Če so predpisane količine FFS na navodilih izražene na hektar, bo najprej naredil teoretični izračun za površino zemljišča, na kateri namerava škropiti. Ker gre v domačem sadovnjaku ponavadi le za nekaj dreves, bo sledil praktični test: v škropilnico bo dal samo vodo in ugotovil, koliko je bo potreboval, da bodo rastline normalno poškropljene. Kaj to pomeni? V sadovnjaku se drevesa škropijo od vrha proti tlom, pri čemer je treba z dovolj dolgo škropilno palico krožiti tako, da so omočeni vsi listi, lubje in deblo, torej je treba nekoliko seči tudi v notranjost krošnje. Škropivo iz šob ne sme teči curkoma, narediti mora meglico, in kakor se reče v strokovnem jeziku, ne sme doseči točke kapljanja z rastline, saj bi s tem povzročili onesnaževanje okolice, predvsem bi lahko škodili talnim organizmom. Za tri metre in pol visoko sadno drevo zadostuje okvirno od četrt do pol litra škropiva. Morebitno odvečno škropivo ni primerno za naslednje škropljenje, vedno mora biti sveže pripravljeno in nikoli ga ne smemo izliti v vodotok ali kanalizacijo. Najprimernejši način, da porabimo manjšo presežno količino škropiva, je, da z njo takoj po opravljenem škropljenju poškropimo večjo površino še enkrat, priporoča Roman Mavec.

Poleg osebne zaščite, ki pomeni uporabo rokavic, maske, pokrivala in to, da med škropljenjem ne jemo, pijemo in ne kadimo, so pomembni tudi zaščitni ukrepi, s katerimi preprečimo, da škropiva ne bi zaneslo na primer k sosedu. »Več so vredni dobri sosedski odnosi kot vsakršno škropljenje,« je prepričan sogovornik, ki priporoča, da pridobimo sosedovo strinjanje s škropljenjem in po potrebi sosedsko mejo pred zanašanjem škropiva zaščitimo s PVC-folijo.

Redno delanje zapiskov

Eden najpomembnejših pogojev za to, da bomo s FFS dosegli pričakovani učinek, je čas škropljenja v dnevu. Najprimernejši čas je, ko pade večerni mrak ali zgodaj zjutraj. Poleg tega da je takrat zunaj najmanj čebel, so reže v rastlinskih tkivih najbolj odprte in najlaže sprejmejo škropivo, to se zaradi večje vlažnosti lepše porazdeli po listu, poleg tega v tem času ne piha. Že malenkosten veter lahko zanese škropivo v uporabnika in druge ljudi ter živali v bližini.

Roman Mavec tudi ljubiteljskim vrtnarjem in sadjarjem priporoča redno delanje zapiskov o lastnih opažanjih pri škropljenju: o FFS, količinah, času, predvsem pa o učinku, ki ga je imelo škropivo na rastlino. Na povprečnem domačem vrtu je namreč teže spremljati vse dejavnike, odločilne za uporabo FFS. Pomembni so razvojna faza rastline in povzročiteljev bolezni, temperatura in vlažnost zraka ipd., pri škodljivcih tudi dovolj velika razširjenost, ki upraviči škropljenje. Vedno naj uporabijo le strokovno priporočen pripravek za določeno težavo, in ne najagresivnejšega, ki se dobi za določeni namen, da ne bi porušili naravnega ravnovesja med živimi organizmi.

Vsakodnevno opazovanje rastlin

V domačem sadovnjaku je pri jablani in hruški smiselno enkratno spomladansko škropljenje s fungicidom proti škrlupu, ko se začne prebujati brstje (najprimernejši so fungicidi na podlagi bakra), z morebitnim dodatkom oljnih pripravkov z insekticidnim delovanjem. Pri temperaturah nad 15 stopinj Celzija je priporočljiva tudi uporaba škropiv na podlagi žvepla, ki deluje delno kot fungicid (zoper pepelasto plesen, ki se razvije ob visokih temperaturah) in zoper škrlup, delno pa kot insekticid in akaricid (proti pršicam). Bolj zgodaj, do brstenja, je smiselna tudi uporaba starega pripravka žveplenoapnene brozge s fungicidnim, insekticidnim in akaricidnim delovanjem, ki pa je nikoli ne smemo mešati z bakrovimi pripravki. Četudi sodijo tako FFS na podlagi bakra kot na podlagi žvepla med pripravke, dopustne v ekološkem kmetovanju in so v omejenih količinah na voljo v prosti prodaji, je pri njihovi uporabi zelo pomembno upoštevanje omejitev, opozarja sogovornik. Čezmerna uporaba bakrenih fungicidov je namreč škodljiva za koristne drobnoživke v tleh in deževnike, ki izboljšujejo humus. Baker je težka kovina in ima v tleh dolgo obstojnost, medtem ko ob pravilni uporabi v plodovih ni ostankov.

Škropiva na podlagi žvepla sodijo med najbolj ekološke pripravke, četudi imajo zelo neprijeten vonj, z upoštevanjem predpisanih omejitev pa se izognemo nevšečnosti z invazijo rdeče sadne pršice, opisano v uvodu. Ljudje jih namreč radi uporabijo prezgodaj, prepogosto ali v preveliki koncentraciji in s tem uničijo plenilsko pršico, naravnega sovražnika rdeče sadne pršice. Učinkovit ukrep proti tej pa ni uporaba kakega drugega škropiva, temveč obisk pri sadjarju, ki s tem škodljivcem nima težav, svetuje Roman Mavec. To sicer ne pomeni, da na njegovem sadnem drevju rdeče pršice ni, temveč da gosti tudi koristno plenilsko pršico. K sebi jo preselimo tako, da v zdravem sadovnjaku okoli debel ovijemo jutasto tkanino, vanjo se naseli koristna pršica in po nekaj dneh jo prenesemo na svoja drevesa.

Glavno pravilo za učinkovito spopadanje s škodljivci je upoštevanje praga škodljivosti, kar pomeni, da se brez škode ukrepa šele, ko število škodljivcev doseže določeno mejo. Pri tem je zelo pomembno vsakodnevno opazovanje sprememb na rastlinah. Tako je akaricid proti rdeči pršici smiselno uporabiti šele, ko opazimo več kot tri osebke na vsakem listu, proti ušem pa, če je od sto pregledanih poganjkov na drevju več kot 30 ušivih. Podobno profesionalni sadjarji z belimi lepljivimi ploščami na jablanah, hruškah in slivah ugotovijo, kdaj so se preveč razmnožile osice sadne grizlice. Uporaba insekticida je smiselna šele, ko se v času cvetenja nanje ujame več kot 30 žuželk. Ljubiteljski sadjarji lahko po tri, štiri take plošče na drevo uporabijo za zmanjševanje populacije grizlic. Oboji jih morajo takoj po cvetenju odstraniti, ker bi se pozneje nanje ujele predvsem čebele in druge koristne žuželke. Med cvetenjem pa čebele bolj pritegne cvet, ker diši.

Varovanje čebel

Pri uporabi vseh FFS moramo biti še posebno pozorni na varovanje čebel, opozarja sogovornik. Z insekticidi nikoli ne škropimo v času cvetenja; takrat so v sadovnjaku in vrtu tudi najbolj zaželene. Če je pri drugih skupinah FFS v navodilih označeno, da so za čebele strupena, ne bomo upoštevali le priporočila o škropljenju v popolnem brezvetrju zgodaj zjutraj ali ob mraku, temveč bomo delo opravili ponoči. Večina škropiv se v nekaj urah posuši in takrat ne predstavljajo več nevarnosti. Pred škropljenjem s katerimkoli insekticidom moramo pokositi cvetočo podrast v sadovnjaku ali pod drugimi kulturami, ki jih nameravamo škropiti. Če imamo v soseščini čebelarja, ga moramo vedno obvestiti o nameravanem škropljenju in uporabljenem FFS.

Dvoreznemu meču, kot je škropljenje za ravnovesje med žuželkami, se lahko pri napadu uši izognemo tako, da napadene poganjke s pripogibanjem pomakamo v vedro s predpisano koncentracijo insekticida. Tako ne škodujemo čebelam in ne ogrozimo drugih rastlin. Način pride seveda v poštev le, če ga uporabimo za omejeno število sadnih dreves, vrtnine ali denimo vrtnice. Posamične žuželke lahko z rastline odstranimo ročno, plesnive poganjke pa izrezujemo.

Tudi na majhnem vrtu z nekaj sadnimi drevesi ali trtami je priporočljivo, da pod njimi ali v neposredni bližini raste le trava. Če se gredicam z vrtninami pod njimi ne moremo izogniti, jih je pred škropljenjem priporočljivo prekriti s PVC-folijo, saj uporabljeno škropivo najverjetneje ni registrirano za druge kulture, upoštevati moramo tudi karenčno dobo. Pri morebitnem spiranju PVC-folije velja, da voda ne sme odteči v kanalizacijo ali vodotok, najmanj škode naredimo, če jo odcedimo na večjo zatravljeno površino.

Izkušnje iz poskusnega sadovnjaka na Brdu dokazujejo, da škropljenje v skladu z omejitvami ne škoduje pticam v njem, osveščeni vrtnar, ki ima na drevesu ptičjo valilnico, pa jo bo med škropljenjem prekril. Ptic, ki lahko naredijo na zorečih sadežih precej škode, se je najlaže ubraniti z ovijanjem krošenj v času rodnosti v posebne mreže.

Zmotno 'ekološko ravnanje'

Pretirano uporabo talnih fungicidov, talnih insekticidov in herbicidov na domačem vrtu sogovornik odsvetuje. Vsi namreč poleg povzročiteljev težav prizadenejo tudi deževnike, drobnoživke in mikroorganizme, ki pomagajo vzdrževati zdrava tla, poleg tega je pred novo setvijo treba upoštevati karenčno dobo oziroma čas, dokler ne razpadejo.

Namesto da bi uporabili talni insekticid, lahko strunam ponudimo gostiteljske rastline (vrsto korenja ali krompirja ob robu), ki jih potem populimo in s škodljivci vred žažgemo. Pri zatiranju bramorja z namenskim insekticidom v zrnati obliki moramo zelo paziti, da zastrupljenih živali ne bi pozobale ptice, zato moramo pripravek pokriti. Podobno velja za uporabo granul proti polžem, če imamo na vrtu neme race, ki jim ti slinavci zelo teknejo.

Voluharja, ki lahko spodje veliko korenin, najprijazneje odženemo drugam tako, da mu onemogočimo dostop do hrane. Kako? Tako, da drevesne korenine pred sajenjem ovijemo v kovinske mreže z največ 13 mm velikimi očesci, da ne bo mogel do njih.

Pogosti so primeri, ko ljudje v svojem vrtu v imenu ekološke osveščenosti delajo veliko škodo. Če sodi kuhinjska sol v jed, potem tudi na vrtu ne more narediti veliko škode, razmišljajo, ko z njo na gredicah prekrižajo polžem pot ali jo posujejo po tlakovcih, da bi zatrli plevel. Toda sprana sol pomori tudi veliko deževnikov in drugih talnih živalic. Mnogi se tudi ne držijo omejitev pri uporabi pripravkov iz naravnih sestavin, ki so lahko vse prej kot nedolžni. Insekticid piretrin je resda naravni izvleček rastline bolhača, vendar ima zelo širok spekter delovanja, lahko škoduje čebelam in, če presesežemo dovoljene količine, z njim prav tako porušimo naravno ravnovesje med organizmi, ki je v vrtu in sadovnjaku naš glavni cilj, poudarja Roman Mavec.

Delo in dom, 21. januar 2009