Vrt so pri Marčevih nevede zasnovali tako, da so upoštevali permakulturna načela, ves čas pa so bili trdno zavezani odločitvi, da vanj ne bodo posegali z mineralnimi gnojili ali pesticidi. »Zaradi lažjega obdelovanja smo ga razdelili na pet kvadratov, velikih pet krat pet metrov, dvignjenih za 40 centimetrov in povezanih z betonskimi potkami. Tako sem olajšala kolobarjenje in polovila nešteto bramorjev, ki so prej sadike zdesetkali. Po novem so med nočnimi pohodi z grede padli na potke, kjer so bili lahek plen pticam, mucam in seveda meni. V nekaj letih sem se bramorjev popolnoma znebila,« pravi Ingrid Marc. Posebno gredo pod že obstoječim kamnitim zidom je namenila zeliščnemu vrtu, kjer kamni oddajajo toploto tudi ponoči, kmalu pa so se mu pridružile še visoke grede in dva kompostnika. Ker je na Primorskem burja stalna gostja, so se visoke grede izkazale tudi kot varno zavetje za mlade in krhke rastline. Imajo namreč kakih 30 cm visoke robove, ki delujejo kot zaščita proti vetru, zato so mlade rastlinice kot v gnezdecu. Tako visoki robovi hkrati omogočajo preprosto namestitev folije, bodisi kot zaščito pred soncem bodisi kot dodatno zaščito pred drugimi neugodnimi vremenskimi razmerami.

»Nekatere vrtne grede sem oblikovala tako, da so vrtnine posajene v kvadratih in ne klasično v linijah. Tako sem lažje izkoristila dobre in slabe sosede, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Na terasi pred kuhinjo in dnevnimi prostori je nepogrešljiv zeliščni vrt v lončkih, ki se pozimi delno preseli v kuhinjo. Po permakulturi se namreč vrt začne že v hiši, v kuhinji, in že okenska polica ima lahko velik pomen. Poleg mešanega travniškega sadovnjaka je pred teraso še spiralna greda, v katero sem namesto zelišč posadila jagode. Ureditev je potekala tako, da smo sprva nevede, nato pa načrtno dodajali posamezne elemente. Ko enkrat spoznaš in v praksi preizkusiš permakulturno vrtnarjenje, ti vzame manj časa od intenzivnega, tako glede načrtovanja kot dela,« ugotavlja sogovornica.

Urejen nered s hotelom za žuželke

Njen permakulturni vrt se že na prvi pogled razlikuje od »klasičnega«. Skrbnica je izkoristila naravne danosti prostora, kar je mogoče videti v sončnih ali senčnih legah, visokih gredah, zeliščnem kotičku, spiralnih gredah ... Gredice so mešane s cvetjem in zelišči, ki se sama zasejejo, kjer jim ustreza. Ni strogih in ravnih linij, vrtnine se prepletajo in ustvarjajo urejen nered. Ker je narava raznolika in polna skrivnosti in bogastva, je tudi domišljija pri permakulturnem vrtnarjenju po besedah Ingrid Marc skoraj neomejena, seveda ob upoštevanju naravnih zakonitosti. »Tako si vsako leto zamislim kakšen nov element, detajl, drugačno zasaditev, novo kombinacijo. In prav v tem je čar – vsako leto se naučim česa novega, vsakič me narava preseneti s svojo izvirnostjo. Veselim se pikapolonic, slepcev, ježev, ki so naravni sovražniki škod­ljivcev. Tako bo svoje mesto na vrtu dobil tudi hotel za žuželke, ki je še v izdelavi,« razkriva svoje načrte. Vrt sicer že zdaj zadošča za samopreskrbo šestčlanske družine. »Poleg zeliščnega vrta v lončkih, spiralne grede in travniškega sadovnjaka sem si zamislila tudi užitni park, o katerem se dandanes veliko govori. Pri pridelavi sadja in zelenjave je, glede na moje izkušnje, treba biti predvsem pozoren na morebiten pojav škodljivcev ali bolezni ter takoj preventivno ukrepati. Najboljša preventiva pa sta vzgoja zdravih in močnih sadik ter sajenje odpornih sort,« je prepričana gostiteljica.

Permakulturno vrtnarjenje je po njenih besedah pravzaprav le del permakulture, ki je način življenja in ne le pridelave hrane. »Ta filozofija sloni na posnemanju narave in naravnih zakonitosti ter na podlagi tega poskuša ustvariti zdrav in sonaraven življenjski prostor za človeka. Ker je poudarek na naravnem, se v permakulturi prepletajo ekologija, ekološko kmetijstvo, do narave prijazna arhitektura in tudi agrogozdarstvo. Skratka, gre za to, da naravo sprejmemo za svojo zaveznico in učiteljico,« pojasni. Zanimivo je, da segajo začetki permakulture že v 70. leta prejšnjega stoletja, in sicer kot odgovor na hitro rastoče intenzivno kmetijstvo z monokulturami, ki je do narave in ljudi neprijazno, zastruplja vodo in zemljo ter povzroča erozijo prsti. Njena začetnika sta avstralski ekolog Bill Mollison in njegov učenec David Holmgren. »Pri nas se je ta način vrtnarjenja pojavil šele v zadnjih letih. Ko sem ga sama pred približno deset­letjem zasledila na tujih spletnih straneh, so me vsi le debelo gledali, ko sem jim omenila svoj permakulturni vrt. Poleg tega, da je način pridelave 100-odstotno ekološki, me je navdušilo dejstvo, da je vložek dela minimalen, saj vzpostaviš ekosistem, ki s čim manjšimi posegi sam sebe vzdržuje. Pletja torej skoraj ni, poraba vode je minimalna, rastline pa med seboj druga drugo varujejo pred škodljivci in boleznimi,« našteva prednosti takšnega načina vrtnarjenja sogovornica.

Mešani posevki za zdrav in odporen ekosistem

Pri permakulturnem načinu vrtnarjenja je velik poudarek namenjen kolobarjenju in zaporedju posevkov ter mešanim posevkom rastlin, ki se med seboj »dobro razumejo«, še bolj kot kolobarjenje pa so pomembni kompostiranje, zastirka, vzgoja lastnega semena in visoke grede. »Vse našteto je povzeto iz narave, na podlagi opazovanja naravnih sistemov. Vzemimo kompostiranje: gozdov in travnikov nihče ne gnoji, pa lepo uspevajo. Zakaj? Ker narava vse organske snovi pretvori nazaj v gnojilo. Tako je tudi v permakulturi. Užitni del pojemo, neužitnega odnesemo na kompostni kup. Izogibamo se uporabi kemičnih gnojil, spremljamo dogajanje na vrtu in se mu prilagajamo. V naravi je tudi zelo malo gole zemlje. Kjerkoli pa se pojavi (največkrat zaradi človekovih posegov), se narava odzove tako, da tla spet pokrije. Tako ima tudi zastirka pomembno vlogo, da varuje vrtna tla: plevela je bistveno manj, lažje ga je odstraniti, tla ohranja vlažna, rahla, zračna in živa. Golo zemljo namreč dež zbije, veter jo izsuši in odnaša. Tudi visoke gomilaste grede imajo veliko prednost, če jih naredimo pravilno. Ste vedeli, da so visoke gomilaste grede na Kitajskem uporabljali že pred tisočletji?« še enega od manj znanih podatkov odstre Ingrid Marc.

Po njenih besedah torej v permakulturnem načinu vrtnarjenja sadimo in sejemo tisto, kar uspeva v našem okolju. Pri tem ima veliko prednost vzgoja lastnega semena, saj se določena sorta rastline prilagaja na lokalno podnebje in vedno bolje uspeva. »Z mešanimi posevki pa poskrbimo za zdrav in odporen ekosistem. Nekatere rastline namreč odganjajo bolezni in škodljivce s svojih sosedov, izboljšujejo drugim okus, v mešanih posevkih se škodljivci in bolezni težje širijo z rastline na rastlino, določena zelišča in cvetlice pa varujejo pred boleznimi in privabljajo opraševalce in naravne sovražnike škodljivcev. Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobila, v mojem permakulturnem vrtu ne smejo manjkati ognjič, tagetes ali žamet­nica, kapucinka, sivka in zelišča. Korenček in solata morata za sosedo obvezno imeti čebulo, paradižnik baziliko, enoletni šetraj in kapusnice, stročji fižol pred ušmi varuje tagetes in še veliko dobrih sosedov bi lahko naštela. Tako kot pri ljudeh se tudi nekatere vrtnine med seboj ne marajo in zaradi slabih sosedov slabše uspevajo. Bučkam ne ustreza bližina rdeče pese, grah in čebula nista dobra prijatelja, tudi paradižnik in kumara nista najboljša soseda,« našteva. Ker gre v bistvu za ekološko pridelavo in sonaravno metodo, brez uporabe sintetičnih gnojil in pesticidov, so zelenjava, sadje in drugi pridelki po njenih opažanjih bolj zdravi od tistih iz intenzivnega vrtnarjenja. »Poleg bolj zdravih pridelkov pa je pri permakulturi pomemben še en vidik, ki je nezanemarljiv. To je etičen odnos do okolja, v katerem se od narave učimo, z njo sodelujemo, povzročamo čim manj odpadkov in onesnaževanja. Dobro se z dobrim vrača, pravi pregovor. Tudi v naravi je tako – lep in pošten odnos narava bogato povrne. Ekološki sistemi so namreč bolj odporni proti vremenskim ekstremom,« poudarja sogovornica.

Nikoli ni dolgčas

Za Ingrid Marc je permakulturni način vrtnarjenja edini pravi način, zato ga priporoča prav vsem. »Z veseljem opažam, da zanimanje in navdušenje nad njim naraščata, tudi 'navadni' vrtnarji nehote uporabljajo kakšen princip permakulture, na primer zastirko ali naravne pripravke proti škodljivcem. Najlepša pri tem sta ustvarjalnost in eksperimentiranje v sodelovanju z naravo, ko ti ni nikdar dolgčas. Namesto da zapravljaš čas in energijo v boju s plevelom in te stisne pri srcu ob pogledu na položnico za vodo, opazuješ rast in dogajanje na vrtu ter se veseliš novih izkušenj. Tudi priprava hrane je bolj ustvarjalna. Ko domišljiji pustiš prosto pot, se ti odprejo nova obzorja,« je prepričana. S ponosom pove, da je s permakulturo »okužila« že najmanj dve prijateljici, s katerima si zdaj z veseljem delijo in izmenjujejo izkušnje. »Zelo rada bi obiskala permakulturno kmetijo Seppa Holzerja, ki velja za pionirja sodobne permakulture. Na svojem posestvu v bližini Salzburga v Avstriji na nadmorski višini med 1100 in 1500 metri vzgaja češnje, fige, več vrst žita in zelenjave ter še marsikaj. Z opazovanjem narave mu je glede na pravila klasičnega kmetijstva uspelo nemogoče,« pojasni. In doda: »Od začetkov vrtnarjenja, ki sem jih doživljala skorajda kot nočno moro, zdaj na vrtu uživam. Rada povem, da je moj vrt moj antidepresiv ter najboljše zdravilo za telo in dušo.«