Vrt v loncih: Iz zemlje na krožnik

V loncih in koritih je najlaže vzgajati začimbnice, saj gre večinoma za rastline s kompakt­no rastjo, in zelenjadnice s kratko rastno dobo: takšna je večina solatnic in špinačnic. Zaradi dolge rastne dobe in velikih potreb po toploti in hranilih so večji izziv plodovke, kot so paradižnik, paprika in čiliji, vendar se zadnja leta balkonski vrtnarji pohvalijo celo z večjim uspehom kot lastniki vrtov, saj jih večinoma gojijo na prostoru, zaščitenem pred dežjem. Za paradižnik so namreč najbolj neugodne padavine in prevelika zračna vlažnost. Poleg tega so za korita dobrodošle zlasti drobnoplodne sorte, ki rastejo kot kompaktni grmički – mnoge od njih pa so že po naravi bolj odporne.

Prostor

Tako kot za pravi je tudi za balkonski vrt pomembno, da je čim bolj osončen. Takšni so v stanovanjskih blokih predvsem balkoni in terase z južno lego. V vsakem primeru naj bi imele vrtnine vsaj pet ur sonca. Solata, zelje, špinača, listni peteršilj ... prenesejo več sence kot zelenjava, ki naredi pridelek v zemlji (korenček, rdeča pesa, redkvica), sončno mesto pa je nujno za paradižnik, bučke, papriko in jajčevec. Slabost balkonskih vrtičkov je lahko to, da stene čez dan absorbirajo veliko top­lote in se le počasi ohlajajo, kar pomeni za rastline veliko toplotno obremenitev. Tako delujejo predvsem betonske fasade in betonska cvetlična korita, obrnjena proti zahodu. V takem primeru rastline zelo ogroža izsuševanje, zalivati pa jih je najbolje zjutraj, saj so skupaj z okolico zvečer zelo pregrete.

Če so posode z vrtninami pod streho, bodo povsem odvisne od naše oskrbe z vodo, vendar naliv ne bo izpiral zemlje iz loncev, je ne bo zbijal, plodovke pa bodo bolj zdrave. Na kondicijo rastlin lahko zelo vpliva tudi izpostavljenost vetru, ki je lahko večji problem v višjih nadstropjih, kjer piha veliko bolj kot pri tleh. Ker veter in sonce oziroma visoke temperature rastline zelo izsušujejo, je za balkonski vrt bolje izbrati zavetno lego. V največji poletni pripeki bomo morali na južnih in zahodnih straneh občasno poskrbeti za senčenje rastlin.

Posoda

Ne glede na material in obliko mora imeti posoda drenažne odprtine za odtekanje vode. Manjša ko je, pogosteje moramo zalivati in dognojevati, saj imajo rastline v njej premalo rezervne hrane. Pri izbiri loncev ali korit je najpomembnejša njihova globina. Za zelišča in šalotko zadostuje 20 do 25 cm globoka posoda, za druge vrtnine naj bo visoka vsaj 30 cm. Za cepljeni paradižnik izberemo še globlji lonec. Za to plodovko so zelo primerna večja plastična korita z vodno rezervo, dobijo se tudi vreče iz močne pvc-tkanine, ki jih čez zimo zložimo. Le izjemoma, za zelišča, izberemo lonce z manj kot 30 cm premera, vseeno pa naj merijo vsaj 15 cm. Če bi radi pridelali krompir, mora imeti posoda premer vsaj 50 cm. Do polovice jo napolnimo s kakovostno vrtno zemljo, pomešano s kupljenim substratom. Vanjo posadimo sred­nje velik ali dva manjša gomolja in ju pokrijemo z 10 cm zemlje. Ko krompir vzkali, ga počasi zasipavamo z zemljo do vrha lonca.

Skozi glinene lonce voda hitreje izhlapeva in zato je potrebno pogostejše zalivanje. Plastični so primernejši, če v njih rastline, na primer peteršilj, pustimo rasti čez zimo, ker so odporni proti zmrzali. In še opozorilo za tiste, ki načrtujete na balkonu korita z veliko prostornino, prave visoke grede: zaradi teže substrata se prepričajte o nosilnosti balkonske konstrukcije. Vedno pa najprej pomislite na spodnje sosede, da odvečna voda iz vašega vrtička ne bo odtekala njihovim »rastlinam na glavo«, jim onemogočala sušenja perila in podobno.

Substrati

Brez pretiravanja lahko zapišemo, da bo kakovost balkonskih vrtnin najbolj odvisna od zemlje, ki jim jo bomo namenili. Gojenje v loncih se namreč bistveno razlikuje od pridelovanja na gredicah, kjer korenine in dostop do hranil nista omejena. V loncih in koritih potrebujejo vrtnine namensko prst, ki je založena s hranili za nekaj tednov, poleg tega pa je sterilna. Večina ponudnikov namreč izdeluje namenske substrate za vrtnine ali celo posamezne skupine, na primer plodovke. Sestavljeni so iz različnih komponent, s čimer zagotavljajo začetna hranila, pravi pH, zračnost in sposobnost za zadrževanje vode, predvsem pa je njihova sestava za zdravje rastlin in ljudi neoporečna. Za okrasne rastline veljajo precej bolj ohlapni standardi!

Če gre za velike količine zemlje, je namenske substrate v skrajnem primeru bolje mešati z navadno vrtno zemljo kot s substrati za rože ter jim dodati domači kompost ali kompost kalifornijskih deževnikov. Slabost vrtne zem­lje je, da lahko vsebuje škodljivce in povzročitelje bolezni in se bolj zbija.

Izbor vrtnin in zelišč, opraševanje

Če smo še brez vrtnarskih izkušenj, je najbolje, da začnemo z zelišči in zelenjadnicami, ki imajo kratko rastno dobo. Zelo hitro rastejo rukvica, vrtna kreša, berivka, tržaški solat­nik, špinača in azijske listnate rastline, ki jih lahko režemo večkrat, ter redkvica. Te rastline večinoma posejemo, večje glavnate solate pa posadimo s sadikami. Zelišča lahko gojimo celo na zunanji polici kuhinjskega okna. Bazilika in vse rastline, ki dišijo po limoni, odganjajo nadležni mrčes. Od bazilik je za okenski vrt najbolj primerna temnolistna grmasta bazilika, ki je najbolj odporna proti vsem vremenskim vplivom, od čebulnic pa drobnjak, šopasti česen in šopasta čebula.

Na balkonu lahko gojimo tudi blitvo, ki ji sproti obiramo zunanje liste, kodrolistni ohrovt, v večja korita lahko posejemo grah in celo visoki fižol. Če bomo temu naredili oporo, bo ustvaril zeleni zastor, ki bo než­nejše rastline poleti varoval pred sončno pripeko. Paradižnik, paprike in bučke bomo morali posebej pozorno oskrbovati z vodo in dognojevati. Z opraševanjem prvih dveh ne bo težav; v pomanjkanju čebel ali črmrljev lahko pri paradižniku, papriki in jajčevcih, ki imajo dvospolne cvetove, oprašitev izzovemo tako, da jih dvakrat na teden potresemo, bučkam pa lahko pomagamo tako, da cvet­ni prah z moškega cveta (ima tanek pecelj, medtem ko ima ženski odebeljenega) s čopičem prenesemo na pestič ženskega cveta.

Zalivanje in dognojevanje

Na vrhuncu vegetacije bomo morali vse vrtnine dnevno zalivati in vsakih 14 dni dognojevati z namenskimi tekočimi gnojili, saj hranila s podaljšanim sproščanjem v substratih zadostujejo največ za štiri tedne. Največ hranil bodo potrebovale plodovke, krompir in kapusnice. Raje gnojimo večkrat po malem, kot da bi prekoračili priporočeno količino. Pregnojeno rastlino prepoznamo po podaljšanih, bledikastih in krhkih poganjkih, ki so občutljivejši na poškodbe in privlačijo listne uši.

Na balkonskem vrtu bo precej manj težav z boleznimi, če vrtnine ne bodo na dežju in vetru in bodo rasle dovolj narazen. Vendar je včasih narava muhasta in morda ne bo šlo vse po naših pričakovanjih. Z leti izkušenj bomo celo sami ugotovili, kaj rastlinam ni bilo po godu – do takrat pa pridelka nikar ne poskušajmo izsiliti s kupljenimi »zaščit­nimi sredstvi« ali po domače pesticidi, čeprav so naravnega izvora. Tudi ti so namreč za človeka in živali škodljivi, kar moramo pri pridelavi na balkonskem vrtičku, ki meji na naš bivalni prostor, še toliko bolj upoštevati. Edino smiselno sredstvo za krepitev vrtnin so zeliščni čaji, pripravki iz alg in preslice ali rastlinska homeopatska sredstva.