Bučke gnijejo

Vsako leto posadim jedilne zelene bučke, a se mi vedno dogaja isto. Že majhne bučke na zdravi rastlini začnejo gniti – porumenijo na koncu in zgnijejo. Redno jih odstranjujem in odnesem z vrta. Bučke posadim v vrtno zemljo, pognojeno s hlevskim gnojem, po listih jih vsake toliko časa poškropim s pripravkom iz alg. Kakšni celo uspe zrasti in ne zgniti, ampak so redke. Bučke imamo zelo radi, zato si res želim domač pridelek, pa nimam sreče. 

Aleksandra iz Kamnika

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Pošljite nam vprašanja
V prihodnji številki, 16. maja, bomo odgovarjali na vaša vprašanja o škodljivcih in boleznih na vrtu. Sprejemamo jih po elektronski pošti na naslov deloindom@delo.si in po klasični pošti na naslov Deloindom, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, obakrat s pripisom Vrtna svetovalnica.

Za gnitje in propadanje plodov bučk je lahko vrsta vzrokov. Prvi, na katerega pomislimo glede na opisano težavo, je pomanjkanje kalcija. Vse plodovke (bučke, paradižnik, paprike, čili, jajčevci) potrebujejo za pravilno rast in razvoj veliko kalcija čez vso sezono. Pomanjkanje se opazi kot gnitje plodu okoli muhe, torej na spodnji strani. Kljub temu da je Slovenija večinoma na kamninski podlagi iz apnenca in si pogosto domišljamo, da je kalcija dovolj, to žal ne velja in ga je treba red­no dodajati. Najbolj preprosto ga je dodajati foliarno, kar pomeni, da škropimo rastlino po listih in se kalcij hitro absorbira. Škropiti začnemo ob prvem cvetenju in ponavljamo na 14 dni. Kalcij v tekoči obliki lahko uporabimo tudi pri zalivanju in ga mešamo s tekočimi organskimi gnojili. Deluje tudi kot nevtralizator pH tal, zato ga lahko dodajamo kot apneni pesek v času obdelave tal. Tako ga dodamo jeseni ali spomladi. Ne pozabimo na redno dognojevanje vseh plodovk s kalcijem, saj se te težave hitro pojavijo tako pri paradižniku kot papriki in drugih plodovkah. 

Gojenje buč in bučk na kompostnem kupu je redna praksa, saj potrebujejo veliko hranil. Če jih posadimo na hlevski gnoj, mora biti vsaj že delno kompostiran, saj drugače nastanejo ožigi zaradi previsoke koncentracije dušika v gnoju. Velika nevarnost pri domačem kompostu so potencialne okužbe z boleznimi, saj je kompost lahko okužen s sporami bolezni. V njem pogosto najdemo tudi jajčeca in ličinke škodljivcev, zato redno pozorno pregledujemo rastline, ki rastejo na kupu. Kljub obilici hranil iz kompostnega kupa je dobro dodajati hranila s foliarnim škropljenjem, pri čemer uporabimo kar tekoča gnojila iz morskih alg. 

Propadanje plodov bučk je lahko tudi posledica nepopolne oplodnje. Če opazimo pomanjkanje opraševalcev, primemo v roke mehak čopič ter prenašamo cvetni prah z moških na ženske cvetove in tako oprašimo rastlino kar ročno. 

Pokanje plodov

Zaradi težav, ki jih imamo s paradižnikom v zadnjih letih (propadanje listov in plodov zaradi paradižnikove plesni), na svojih gredicah v Črnučah v Ljubljani sadim predvsem češnjevec. Po mojih izkušnjah zdrži brez bolezni malo dlje kot običajen paradižnik. Nasploh je na območju, kjer imam vrt, zaradi bližine Save visoka zračna vlaga. Že tri leta zapored pa opažam, da mi plodovi (bolj podolgovatega) češnjevca razpokajo. Na vsakem plodu se naredi, še preden povsem dozori, vsaj ena vzdolžna razpoka. Sprva sem razmišljala, da je to zaradi dežja, ki pride po suši, a se dogaja v vseh vremenskih okoliščinah. Tudi sicer iste sorte paradižnika, ki mi jih kot sadike vsako leto vzgoji prijatelj, pri njem ne popokajo. Poleti redno zalivam. Kaj bi bil lahko razlog? 

Judita iz Ljubljane

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Pokanje plodov paradižnika je večinoma posledica slabih rastnih razmer in ne napada bolezni ali škodljivca. Gre za kombinacijo slabe osvetlitve, preveč ali premalo vode, nepravilnega dognojevanja. Navpično pokanje je resna težava, ki se pojavi v vlažnem in top­lem vremenu, ko plodovi rastejo hitreje kot sama povrhnjica plodu in to vodi v pokanje. Radialno pokanje, ki se kaže kot popokani krogi na vrhu plodov, so tudi posledica top­lega vremena v kombinaciji z obilico vode. 

Pokanje plodov je lahko povezano tudi s pomanjkanjem mikroelementa bora, enega redkih elementov, ki jih pri nas v zemlji redno primanjkuje. Odgovoren pa je tudi za dobro oplodnjo in preprečuje pokanje plodov. V takem primeru uporabimo kar tekoči bor in z njim zalijemo zemljo ob sajenju in nato škropimo rastline še trikrat med sezono. 

Visoka zračna vlaga zaradi reke je trajna težava. Količino vlage na rastlinah paradižnika zmanjšamo tako, da jih sadimo dovolj narazen, ker bo tako čez in skozi njih lažje zapihal veter in jih hitreje posušil. To pomeni, da sadimo na razdaljo vsaj 70 cm. Dodat­no zaščito daje streha iz plastične folije, ki zmanjša močenje zaradi dežja. Paradižnik, izpostavljen vlagi, ima namreč veliko težav z boleznimi. Že omenjene rešitve pripomorejo k zmanjšani možnosti pojava glivične okužbe, kot je paradižnikova plesen. Proti njej pa se borimo tudi na naravni način, s pripravki za krepitev rastlin, s katerimi paradižnik škropimo tedensko in po vsakem močnejšem dežju. Uporabljamo sredstva na osnovi njivske preslice, ki krepijo celično steno rastlin in delujejo tudi kontaktno. Sredstva na osnovi sojinega lecitina pa debelijo celično steno. Najbolje je pripravke izmenjevati, saj bo s tem učinek največji.