Zelenjavni vrt jeseni: Ko rastlinam prija hlad

Posebnosti zimskih solat

Počasi prihaja čas za setve zimskih solat. Te imajo nekaj posebnosti. Predvsem jih sejemo direktno na stalno mesto, saj solata iz sadik slabše prezimi. Zato jih pred zimo ne razsajamo. Za setev zemlje ne prekopavamo in ne gnojimo, samo plitvo jo obdelamo. Za pripravo gredice se odlično obnese posebno orodje, ki ima na osi nanizane zvezdice. S temi samo plitvo obdelamo in pripravimo setveno plast.

Tudi zimsko solato, v nasprotju s pogosto navado slovenskih vrtičkarjev, sejemo v vrstice. Zakaj, boste vprašali tisti, ki so vas babice ali mame naučile drugače. Zato, ker solata potrebuje ves čas rahlo zemljo, brez plevela. Zima je neprijetna tudi zato, ker se zemlja, ne glede na vreme in količino snega, zbije in sesede.

Spomladi, takoj v drugi polovici februarja, se začnejo korenine rastlin, ki so prezimile, spet razraščati. To so vedeli že naši predniki, od tod pregovor »sveti Valentin nam da ključ do korenin«. Takrat mora biti zemlja rahla in zračna. Kako jo boste prerahljali, če so rastline raztresene po vsej gredi? S posevkom v vrsticah pa je opravilo lahko in hitro. Če se bodo v začetku pomladi korenine lepo razrasle, bo pridelek velik, tudi bolezni bo manj. Vrstice naj bodo 30 cm narazen. Prezimnih solat ne gnojimo, saj pozimi ne rastejo. Na večini vrtov bo namesto gnojenja povsem zadoščalo spomladansko okopavanje. Lahko pa jih ob tem zalijemo s pripravki, ki vsebujejo morske alge. Sejemo plitvo, saj ima solata drobno seme. Pred zimo in pozimi pre­zimnih sort ne prekrivamo z agrokopreno, saj morajo preživeti tudi brez nje. Pod njo postanejo rahle, mehke in bolj občutljive na bolezni.

Po želji jih lahko pokrijete po februarskem (marčevskem) prvem rahljanju tal. Svetujem, da ne prekrijete cele gredice, saj bo potem vsa solata sočasno dozorela in zacvetela. Prekrijte jo samo polovico in boste čas dozorevanja oz. uhajanja v cvet premaknili vsaj za teden. Če se odločite za setev dveh ali treh sort, boste imeli zimsko solato v skledi vsaj 14 dni dlje.

Sortni izbor prezimnih solat se v zadnjih letih žal ni veliko spremenil. Slovenci smo med redkimi, ki sejemo zimske sorte, zato se na tem področju ne dogaja veliko novega. Najstarejši sorti pri nas sta mehkolistni nansen in zimska rjavka. Prva je zelene, druga rjavordeče barve. Zaradi pravil Evropske unije bo včasih na vrečicah namesto v slovenščini pisalo ime sorte v njeni izvirni različici, naj vas to ne zmoti. Čeprav se tako pri nas imenujeta že vsaj 50 let, mora zdaj na vrečicah pisati tudi winter butterkopf za nansen in brune d'hiver za rjavko. Zimska rjavka je za teden dni zgodnejša. Obe pa naredita glavice pred krhkolistnimi bistro, posavko in vegorko. Bistra je zelo občutljiva, če jo gnojite preveč. Naredi velike, svetlozelene glave odličnega okusa. Posavka naredi sred­nje velike, temneje zelene glave, vegorka pa odprte glave, list je rumenozelen z nekaj rdečimi pegami. Ni primerna za rastlinjake, tudi prekrivanje ji škodi, saj ne prenaša visoke zračne vlage. Posavka in bistra sta zgodnejši od vegorke.

Datumi setve so se zaradi očitne spremembe podnebja premaknili v jesen. Zato je na zadnji strani vrečic pogosto napačen nasvet, kdaj sejemo prezimne solate. Da bo prezimitev vedno uspešna, predlagam dva termina setve: konec septembra in nekje v tretji tret­jini oktobra.

Radiči jeseni, preventiva pred plesnimi

Še vedno mnogo vrtičkarjev ne ve, da imamo prezimne in letne sorte radičev. Prezim­ne vse poletje delajo veliko listne mase. To listje lahko poleti režemo in pojemo. Listja letnih, glavnatih radičev pa ne režemo, če želimo glave jeseni. Rezanje lahko pospeši tudi uhajanje v cvet, vsekakor pa zmanjša velikost glav. Radiči morajo imeti vso rastno dobo rahlo zemljo. Da preprečimo grenkost, ki mnoge moti, jih je treba redno zalivati. Tudi konec letošnjega poletja ni bil izjema.

Letos obstaja velika nevarnost napada pepelastih plesni, na katero so najbolj občutljivi štrucarji, pa tudi drugi radiči niso izjema. Zato do nastopa zime redno preverjajte gredico. Sama celo svetujem kar preventivno škropljenje s katerim izmed ekoloških pripravkov. Izmed domačih pripravkov delujejo na pepelaste plesni pripravki iz njivske preslice, pa tudi pripravki iz kopriv, žajblja, kamilice in sode bikarbone. Če je kdo prihranil liste in obolele stroke česna ali čebule – tudi iz njih se da narediti pripravek proti pepelastim plesnim. Predvsem koprive in kamilice delujejo res samo na liste, ki postanejo bolj čvrsti in se na njih glivice ne morejo razmnoževati. V trgovinah pa lahko kupite žveplena listna gnojila in pripravke. Znano je, da žveplo odlično deluje na pepelaste plesni, žal pa spada med alergene in ga ne morejo uporabljati prav vsi. Prav tako lahko v trgovinah dobite pripravke iz preslice in so primernejši za splošno uporabo. Opozarjam še enkrat, delujejo bolj preventivno kakor zdravilno, zato jih je bolje uporabiti prej.

Še dva naravna pripravka, ki nimata negativnega vpliva na nas, živali in koristne organizme, preprečujeta pa razvoj pepelaste plesni, imamo. Oba sta preventivna, delujeta pred napadom ali v začetku napada bolezni. Eden izmed njiju je glivica Ampelomyces quisqualis (AQ-10), ki prekrije list in ne dovoljuje pepelasti plesni razvoja. Uporabimo jo z veliko količino vode in vedno pozno zvečer, ko ni več sonca in je na listih že nekaj vlage. Drugi pa je pripravek na osnovi kalijevega hidrogen karbonata, posebne kamnine. Za sabo sicer pušča bele madeže, ki pa jih voda odstrani.

Ker so pepelaste plesni letos že naredile veliko škode, je zdaj resnično čas, da preprečimo njihov razvoj. Ko jih opazimo, je pogosto že prepozno.

Še nekaj je jeseni pomembno. Nikar ne sprav­ljate radiča prehitro. Tudi letne sorte prenesejo stopinjo ali dve pod ničlo. Na vrtu bodo zagotovo zdržale do novega leta. Pogosto pa še dlje. Najprej je dobro pojesti »štrucarje«, saj so ti najbolj občutljivi. Ob napovedi mraza jih je treba pokriti z agrokopreno. Glavnati rdečelistni radiči prenesejo veliko več, če le imajo dovolj zraka, okopano, rahlo zemljo in niso pregnojeni. Lani so celo prezimili in nas spomladi še enkrat razveselili z rdečimi glavicami. Največ zdrži sorta castelfranco. Prezimne radiče pred zimo očistimo vseh poškodovanih, pa tudi večjih listov. Upam, da so sejani v vrstice, potem jih tudi ogrnemo z zemljo toliko, da srčki še gledajo iz nje. Spomladi nas bodo razveselili z rdečimi ali pisanimi rozetami.

Druge jesenske setve

Seveda pa ni zimska solata edina vrtnina, ki jo še sejemo. Še vse do zadnje tretjine oktobra sejemo motovilec. Do sredine oktobra lahko posejete tudi špinačo. Prav tako opozarjam vse, ki imate na vrtu blitvo (mangold), da ta prezimi, zato jo pustimo na gredi do pomladi.

Ljubitelji rukole, zdaj je pravi čas za njeno setev. Verjetno ste že opazili, da imamo na policah seme dveh različnih rukol. Prva je prava rukola (Eruca sativa). Ta se v svetu skoraj več ne prideluje. Naredi več listne mase, a ne prezimi. Se tudi slabše obrašča. Najpogosteje gojimo divjo rukolo (Diplotaxis tenuifolia) oz. tankolistni dvoredec, kakor zahtevajo naši botaniki. Ima narezljane liste in skoraj vedno prezimi. Za spremembo posejte še njene azijske kolegice, azijske listnate rastline. V tej mešanici je še nekaj različnih križnic, vsaka ima svoj okus, skupaj pa lahko lepo popestrijo naš jesenski in zimski jedilnik.

Mnogi ne vedo, a do konca septembra, v rastlinjakih pa še dlje, lahko sejemo tudi mesečno redkvico. Ta mesec lahko posejete še čebulo in stoletno čebulo. V začetku oktobra sadimo še čebulček in kot zadnje sajenje na vrtu, konec oktobra ali v začetku novembra, česen.

Čebula in česen

Mnogi se raje odločate za sajenje čebulčka in ste na setev majskega srebrnjaka že pozabili. Posejan bo sicer poznejši, a ne bo zacvetel. Resda ga je najbolje sejati v sredini avgusta, a do začetka oktobra še ni prepozno. Ob sajenju čebulčka pa vedite, da bo debelejši od 25 mm premera hitro zacvetel. Zato ločite debelejše od drobnih in jih posadite ločeno. Tako boste vedeli, kje ste posadili debelejše, saj morate ta pridelek pospraviti bolj zgodaj, čebulo iz drobnega čebulčka pa lahko pustite do polne zrelosti, debeline.

Čisto drugače je pri česnu. Pri njem dajo debelejši stroki vedno tudi večji pridelek. Zato spet ločimo debelejše (zunanje) stroke od notranjih. Tukaj naredite obratno. Drobne stroke pospravite najprej, saj imate vsi radi mladi česen. Debelejšim pa pustite dozoreti, saj bo tako pridelek večji. Pred sajenjem stročke in čebulček vsaj za 10 minut namočite v žajbljev ali kamilični čaj, lahko tudi v raztopino morskih alg, ki jih kupite v trgovinah. Globina sajenja je jeseni nekoliko večja, čebulček sadimo 5–8 cm globoko, česen pa 8–10 cm globoko. Če imate težko, grudasto zemljo, je smiselno česen in čebulo saditi na dvignjene gredice, posebno tisti, ki vrt obdelujete z okopalniki (frezami).

Česen in čebula ne marata gnojenja s hlev­skim gojem, potrebujeta pa veliko kalija in žvepla. Zato svetujem, da gredice pognojite samo s kalijevim sulfatom (to je posebna oblika kalijevega gnojila), ki ga lahko dobite v vseh bolje založenih trgovinah, samo povprašati morate po njem. Kalijev klorid ni primeren za gnojenje čebulnic, tudi če vam bodo trgovci rekli drugače. Potrebujete samo 0,5 kg na 10 m2. Isto gnojilo je spomladi najprimernejše za plodovke, kapusnice in krompir.

Jesensko gnojenje

Mnogi menijo, da je jeseni nujno gnojiti. Ja, res je, z gnojem, pa naj bo hlevski, konjski, svinjski ali kateri drugi, je nujno gnojiti jeseni. Gnoj potrebuje vsaj dva do tri mesece, da se razgradi tako daleč, da daje rastlinam hrano. Spomladansko gnojenje lahko pomeni, da bodo vrtnine dobile hranila iz njega prepozno. Vsa druga gnojila lahko uporabite spomladi. Še dve pravili smo v zadnjih dveh desetletjih pozabili. Če želimo, da bo gnojenje z gnojem res uspešno, je dobro to opraviti pred začetkom mrzlega vremena, ko je zemlja še topla, potem se bodo postopki razgradnje gnoja do komposta začeli že jeseni in rastline bodo spomladi ravno pravi čas že dobile hrano.

Drugo pravilo pogosto kršimo na njivah. Gnoja ne smemo zakopavati globoko, nad njim naj bo le 10 cm zemlje. Za postopek razgradnje je potreben zrak, tega pa v globinah, kamor ga zakopljejo plugi, ni. Potem gnoj zgolj gnije. Vsekakor pa ga ne raztresemo samo po površini, kakor so se v zadnjih letih nekateri navadili. S tem izgubljamo hranila, saj izhlapevajo, in onesnažujemo ozračje, saj izhlapevajo tudi toplogredni plini.

Vse vrtnine ne marajo gnojenja z gnojem, med njimi so predvsem čebulnice in stročnice, pa tudi korenovke in gomoljnice. Ker je dokazano, da se iz gnoja sproščajo hranila za vrtnine vsaj tri leta, pognojimo vsako leto samo tretjino vrta. Tja potem sadimo predvsem kapusnice in plodovke, pa tudi blitvo, sladko koruzo, in če nimamo gredic že pretirano založenih s hranili, tudi krompir. Za dobro prehranjenost vrtnin povsem zadošča 2,5 litra hlevskega ali konjskega gnoja na kvadratni meter, nekaj več prašičjega in samo 0,5 litra gnoja perutnine.

Kje je smiselno apnjenje

Še vedno so nekateri prepričani, da je apnjenje na vrtu nujno. Kalcij je element, ki ga res vse vrtnine zelo potrebujejo, posebno pa plodovke. A apno ne vsebuje samo kalcija. Njegovo kemično delovanje je takšno, da spreminja pH zemlje. Ta pa je izredno pomemben za delovanje mikroorganizmov in s tem pravilno prehranjenost vrtnin. Če je prenizek, pomeni, da je zemlja prekisla, mikroorganizmi ne delujejo in rastline ostajajo lačne. V tem primeru seveda apnjenje pomaga. A gnojenje z organskimi gnojili, posebno gnojem in kompostom, najpogosteje dviguje pH tal.

Na vrtovih so tla le redko kisla (nizek pH). Zato je apnjenje smiselno samo, kadar analiza tal pokaže, da je pH prenizek. V težkih tleh gre za pH nekje pod 6, v lahkih, peščenih tleh pa pod 5,5. Ker apnjenje uničuje mikroorganizme, saj veste, da z njim tudi razkužujemo, je vedno treba dobro razmisliti, ali je ta ukrep nujen ali ne. Za rahljanje tal ali dodajanje kalcija je bolje uporabiti nevtralna gnojila, kot so zeoliti, kremenčevi peski in podobno. Med apnenimi gnojili pa ima zagotovo največjo prednost mleti apnenec, ki je najmanj agresiven za mikroorganizme.

Torej, apniti samo, če nizek pH pokaže analiza tal. Sami si lahko naredite domač test pH tal, a ta je samo orientacijski. Vzamete en volumen (kozarec …) zemlje in 2,5 volumna destilirane vode. Dobro premešate, da se vsa zemlja v vodi raztopi. Nato pustite, da se spet sesede v kozarcu, in potem pH izmerite s posebnimi lističi, ki jih lahko kupite v posebnih trgovinah s kemičnim materialom. Lestvica meritev pH mora biti med 4 in 8.

Če apnimo, pH pa je že visok, rastline spet ne morejo do nekaterih hranil, predvsem fosforja in kalija in še drugih nujno potrebnih mikroelementov. Visok pH je pogosto še bolj škodljiv na vrtu kakor nizek. Zato kar tako, na pamet, ker nam je to nekdo rekel, nikoli ne apnimo.