Zeliščna kmetija: Najboljša sivka tudi z Nanosa

Že v mladih letih si je predstavljala, da bo imela hiško prav na tistem gričku, od koder je z enim pogledom mogoče objeti Čaven, Goro, Vipavsko dolino in seveda domači Lokavec. Sanje so se uresničevale počasi. Začele so se – v počitniški prikolici. »Seveda je vsa vas takoj prišla pogledat, kaj se tu gremo. A zame so bila to najlepša leta, živela sem kot v kampu in obkrožena z naravo, izkušnja pa je bila resnično neverjetna, zato bi jo priporočila še marsikomu,« se spominja Urška Lemut Šušterič. Iz počitniške prikolice je postopoma nastala hiška, ki zdaj sploh ni več tako majhna, približno sočasno je sogovornica posadila prvih trideset sadik sivke, saj je bilo ukvarjanje z zelišči zanjo od nekdaj terapija. Še pred sivko so obrise današnji zeliščni kmetiji dale vrtnice damaščanke, ki slovijo kot zelo stare, predkrščanske in izvorne vrtnice, naravnost ustvarjene za pomiritev, povečanje koncentracije, krepitev spominskih sposobnosti, blažitev nespečnosti in depresije, njihovi cvetovi so tudi idealna sestavina za pripravo t. i. rožnatega zlata, eteričnega olja vrtnic. Otroška sanjarjenja o izdelovanju parfumov so bila tako korak bliže uresničitvi, še dodaten pospešek pa je bila odločitev, da pusti redno službo v zdravstvu. Leta 2008, torej pred natanko desetletjem, je korenita sprememba poklicne poti postala formalna. Najprej s statusom samostojne podjetnice, nato z vlogo nosilke dopolnilne dejavnosti na kmetiji in od leta 2016 z zeliščno kmetijo.

Zdravilna in terapevtska sivka namesto hibridov

»Zanimivo, a še pred petnajstimi leti sivke pri nas skoraj nihče ni poznal. Ko sem posadila prve sadike, so me mnogi spraševali, za kakšno rastlino pravzaprav gre,« priznava sogovornica. Medtem ko so se njeni nasadi – zdaj ne domujejo le v Lokavcu, temveč tudi na Nanosu, visoki kraški planoti v gorski pregradi, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorske – pridno povečevali, si je vzela tudi čas za izobraževanje in strokovno rast. »Približno takrat sem spoznala Hrvata, ki je gojil gozdno sivko, ki raste samoniklo v naravi, med drugim v Provansi in grškem hribovju. Te vrste sivke večina ljudi ne pozna. V Provanso vsi hitijo občudovat hibridne nasade, kar je svojevrsten paradoks, saj najbolj zdravilna in terapevtska sivka raste v tamkajšnjem hribovju,« pripoveduje, ko se sprehajava po čudovitem nasadu v Lokavcu. O terapevtski samonikli sivki je iz njenih ust mogoče izvedeti še marsikaj zanimivega: denimo to, da lahko uspeva celo na 1500 metrih nadmorske višine, a da za svojo rast vendarle potrebuje sredozemsko podnebje. Ter da so lege, na katerih jo je posadila v Vipavski dolini in na Nanosu, presenetljivo podobne območjem, kjer uspeva v Provansi. »Naša zeliščna kmetija ima zdaj med drugim okrog tisoč sadik tovrstne sivke in treba je priznati, da je nadvse kakovostna. Sredozemski hribi so zanjo idealni: poleti na njih pripeka, pozimi sta tu mraz in burja, toda ta vrsta sivke ima resnično izjem­ne terapevtske lastnosti. Kemičnih analiz v tej smeri sicer še nisem opravila, bi me pa nadvse zanimale z vidika medicine,« poudarja.

Pa vendar sivka, katere žetev se bo začela prav v teh dneh, ni edina zdravilna rastlina, ki uspeva na zeliščni kmetiji Vila Lavanda. Ta se namreč lahko pohvali še s približno petsto sadikami žajblja in rožmarina, približno toliko je tudi čudovitih damaščank. Iz njih Urška Lemut Šušterič pripravlja mila, mazila, eterična olja, hidrolate – gre za izdelke, ki jih pridobimo s postopkom vodne destilacije zdravilnih in aromatičnih rastlin, in sicer za koloidne raztopine, sestavljene iz eteričnih olj in v vodi raztopljenih učinkovin rastline – ter celo vzglavnike iz zelišč. Kar težko je razumeti, da skoraj vse počne sama. »To je pač moja služba. Včasih, ko je dela največ, dobim pomoč, saj dobri ljudje in solidarnost očitno še obstajajo. Zadnjič me je prijetno presenetila starejša, a nadvse vitalna gospa, ki je obiskala kmetijo in prinesla k nam destilirat svoja zelišča. Že nekaj dni zatem je ob šestih zjutraj začela pleti eno od naših njiv in jo oplela tako, kot je jaz nisem še nikoli. Lepo mi je, ko vidim, da so med nami še dobri ljudje,« priznava Urška Lemut Šušterič. Njena vrata so odprta tudi za vse, ki bi pri njej radi destilirali svoje zeliščne pridelke. »Začelo se je z gospodom s Krka, ki tam goji sivko, zatem so me klicali novi in novi ljudje, tako da moram imeti že seznam, kdo pride na destilacijo. Veliko ljudi si kotla za destilacijo seveda ne bo kupilo le za nekaj rastlin, ki uspevajo ob njihovi hiši, je pa zagotovo smiselno, da te kar najbolje izkoristijo. Sicer pa vsak rad vidi svoj izdelek, in če lahko pri tem pomagam, zakaj ne?« dodaja sogovornica.

Rožmarin in žajbelj za lase, vrtnica za kožo

Za mila, mazila, eterična olja in hidrolate, ki nosijo ime Vile Lavanda in jih največ proda v Sloveniji in Avstriji, uporablja le najbolj kakovostne in ekološke sestavine. »Če surovine niso dovolj kakovostne, izdelkov pač ne naredim. In če, denimo, nimam dovolj žajblja, mila iz njega pač ne bo. Zaradi tega nimam slabe vesti. Kupci so navajeni počakati ali pa si zagotovijo dovolj veliko količino, ko so izdelki na voljo. Sicer pa pri meni množične proizvodnje ni. Nikoli tudi ne naredim določene količine izdelka, temveč delam po občutku,« svojo poslovno filozofijo razloži lastnica zeliščne kmetije Vila Lavanda. Še zlasti hidrolati so v zadnjih dveh letih prava uspešnica. »Na človeka med drugim delujejo tudi psihično in pomembno vplivajo na nekatere čakre,« utemelji njihovo priljubljenost. Zato je trenutni nabor hidrolatov Vile Lavanda resnično bogat in pester: poleg dveh vrst sivkinega so tu še hidrolati žajblja, rožmarina, lovora, vrtnice in iglavcev, na primer bora, brina, pinije … »Vsako leto dodam še kakšno novost. Letos je to hidrolat ciprese,« omeni. Sicer pa je znano, da je hidrolat vrtnice izjemno blagodejen za kožo in počutje človeka, rožmarinov odlično deluje proti izpadanju las, hidrolat ciprese ugodno vpliva na dihala, žajbljev je dober za lasišče in kot ustna vodica, sivkin je idealno sredstvo po sončenju in pikih žuželk, prav tako pa pomirja in olajša prehlad ...

Na vprašanje, ali takoj ugotovi, kdo potrebuje določeno vrsto hidrolata, Urška Lemut Šušterič odgovarja pritrdilno. »Običajno je res tako. In ko pomagam drugim, pomagam tudi sebi. Veliko ljudi je popolnoma izgubilo stik z naravo, kar je pripeljalo do položaja, v katerem smo se znašli zdaj, pa naj gre za zdravstvene težave ali stres.« Tako ne preseneča, da so dobro obiskane tudi sprostitvene delavnice in zvočne kopeli z gongom, ki jih gostijo na zeliščni kmetiji. »Udeležencev iz vse Slovenije je čedalje več, kar kaže, da ne gre za modno muho, ampak da ljudje te stvari resnično potrebujejo,« je prepričana. V takšne dogodke vlaga čedalje več svoje energije, pa čeprav včasih zato malo »trpijo« fizična opravila na kmetiji. »A čutim, da je to moja pot. Karkoli daš drugim, se ti prej ali slej vedno povrne,« meni sogovornica. Takšno življenjsko vodilo jo bo očitno spremljalo tudi v prihodnje. Kakor priznava, bi rada naučila spoznavati naravo in dela v njej tudi otroke. »Otroci, ki obiščejo kmetijo v okviru delavnic ali šolskih ekskurzij, zelo radi poprimejo za delo, saj drugače za to velikokrat nimajo prave priložnosti. In to je velik problem. Tako so nekateri prvič prijeli za škarje, s katero smo rezali sivko, prav pri nas. Toda lagala bi, če bi rekla, da znanja niso željni. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno delati z njimi, jih naučiti preživetja v naravi, nabiralništva … Če bi bila jaz vse dni zaprta v hiši, bi zagotovo čutila nemir. Sem pač človek, ki mora delati in živeti v naravi in skupaj z njo,« sklene.