Zgodnje pomladanske setve: S korenjem in peteršiljem ne hitimo

Zgodnje pomladanske setve in sajenje vrtnin so včasih tvegane, premamijo nas visoke temperature zraka, ki pa ne pomenijo vedno, da je pripravljena tudi zemlja. Med najpomembnejšimi pogoji za hitro kalitev posevka je namreč temperatura tal. V Sloveniji je ponekod še vedno v navadi izredno zgodnja setev korenčka in peteršilja, prav zato, ker seme zelo dolgo kali. A v hladnejšo zemljo ko bomo sejali, dlje bomo čakali. Korenček in peteršilj namreč kalita pri 20 ˚C pet dni, pri 5˚C pa tudi do 40 dni, za povrhu pokuka na plano veliko manj rastlinic.

Temperatura tal, ne zraka

Na vrtu nam seveda ni treba čakati, da se zem­lja tako zelo ogreje, splača pa se upoštevati priporočilo, da počakamo vsaj tako dolgo, dokler ne doseže 8 do 10 ˚C. Prekaljeni vrtnarski mački se bodo ravnali po dolgolet­nih izkušnjah, začetniki pa lahko za orientacijo preverijo dnevne meritve, objavljene na spletnih straneh Agencije RS za okolje. Samo za primer, tri dni pred izidom te priloge je bila prst v Biljah v Vipavski dolini ogreta na 12 ˚C, v Lescah na 8 ˚C in v Ljubljani na 9 ˚C. V dobrem tednu dni se je temperatura v povprečju dvignila za 5 ˚C, potem pa je v emem samem dnevu padla za 2 do 3 ˚C. Neredko se zgodi, da aprilska poslabšanja vremena z dežjem zemljo še bolj ohladijo, zato se nam ne sme muditi.

Zelo zgodaj, že od februarja, lahko neposred­no na gredice sejemo bob, pri nas precej pozabljeno stročnico. Na nizke temperature je od običajnih najmanj občutljivo seme solate, rukole, motovilca (če se odločimo še za eno spomladansko setev), redkvice, špinače, kapusnic in radiča za rezanje. Pozneje pridejo na vrsto korenček, peteršilj in pesa, z drugimi vrtninami, denimo fižolom in plodovkami, pa je treba počakati vsaj do začetka maja. Setev in sajenje na Primorskem sta od tri ted­ne do mesec dni zgodnejša.

Presajanje sadik

Že marca sadimo čebulo, bodisi kot sadike ali čebulček, šalotko, por in spomladanski ali jari česen, ki za vznik ne potrebuje nizkih temperatur kot jesenski. Sajenje čebule in česna naj bo spomladi eno prvih opravil. Pohiteti je treba, ker se pri čebulnicah v času, ko je dan še kratek, pospešeno razvija koreninski sistem (ukoreninjenje!), pozneje, ko je dan daljši, pa zeleni deli oziroma listi. Zelo zgodaj lahko presajamo na prosto sadike gomoljne zelene, saj prenese zelo nizke temperature, a le, če sadike niso rasle v pretoplem prostoru, ne da bi jih prej postopoma utrdili. Zeleno vzgajamo na vrtu s sadikami, ker je zanjo značilna zelo počasna začetna rast. Pomembno je, da je ne sadimo globlje, kot je rasla prej, drugače se bodo gomolji slabo debelili.

Od kapusnic lahko že od marca presadimo na prosto sadike cvetače, nadzemne kolerabice in ohrovta, druge naj počakajo do aprila. Vse kapusnice so rastline hladnih dni, zato jih gojimo predvsem spomladi in jeseni, nekatere tudi čez zimo. Ta čas je tudi radodarnejši s padavinami, kar jim ustreza. S krompirjem prav tako ne kaže hiteti. Večinoma se namreč pokaže, da tisti, ki so ga v zemljo dali že marca, v primerjavi s sosedi, ki so počakali dva ali tri tedne, prav nič ne pridobijo, rastlinice pokukajo iz zemlje približno hkrati. Hitreje pa kali nakaljeni krompir. Počasnejša je kalitev, več je možnosti, da bodo imele rastline pozneje težave z odpornostjo.

Kako sejemo

Druge okoliščine, ki bodo semenu vrtnin omogočile hitrejši vznik, so poleg temperature še dobro pripravljena zemlja, globina in gostota setve. Dlje ko sta seme v zemlji, več možnosti je, da mu bo zmanjkalo hrane, da se bo okužilo s povzročitelji bolezni, ki so prisotni v prsti, ali da bo morda zaradi ne­ugodnega vremena propadlo. Splošno pravilo je, da seme sejemo v globino, ki ustreza dvakratniku ali trikratniku njegove debeline, poleti pa nekoliko globlje, saj je tam zem­lja hladnejša in bolj vlažna. V praksi se tega najteže držimo pri zelo drobnem semenu, kakršno je korenčkovo, peteršiljevo, solatno, medtem ko je z grahom, fižolom in denimo špinačo manj težav. Debelejše lahko v vrste sejemo v plitve jarke, ki jih naredimo s konico motike ali robom deske, in jih potem zagrnemo, medtem ko se pri drobnem semenu obnese, če površino gredice prej pokrijemo s tanko plastjo fine, s humusom bogate presejane zemlje in potem čez posipamo še eno tanko plast.

Svetlokalilke

Seme nekaterih vrtnin (kobulnic, solate, nekaterih zelišč in cvetic) bolje kali na svetlem, zato ga ne pokrijemo, temveč le rahlo pritisnemo ob prst. To naredimo pri vseh set­vah, saj seme potrebuje stik z zemljo. Seme stročnic lahko pred setvijo čez noč namočimo – tako oskrbljeno z vlago bo prej vzklilo. Pregosti setvi se lahko izognemo z nakupom semena na papirnatem traku, ki v vlažni zem­lji kmalu razpade in še ravne vrstice bomo imeli. Lahko jih naredimo tudi sami, tako da na trakove narežemo tanjšo papirnato brisačo in nanjo s čopičem v enakih presledkih nanesemo kapljice zmesi iz vode in moke (lepilo). Na ta mesta nanesemo seme in počakamo, da se trak popolnoma posuši. Takrat ga lahko zvijemo.

Večino posevkov moramo redčiti; ne odlašamo predolgo – rastline, ki imajo premalo prostora, so bolj nagnjene k uhajanju v cvet, saj je njihova rast že na začetku usmerjena navzgor, pa še vlaga se zadržuje med njimi.

Vlaga in preprečevanje zbitosti

Gredico s posevkom zalijemo z zalivalko, ki dobro razpršuje vodne kapljice, setev solate na manjših gredicah morda celo z razpršilko. Lahko pa zalivamo skozi agrokopreno, ki smo jo razpeli čez gredico, s čimer bo voda manj zabila seme v zemljo, hkrati pa ga bomo zavarovali pred pticami. Koprena upočasni ohlajanje zemlje, ne more pa je ogreti. Pri pripravi tal za setev poskrbimo, da bodo zrahljana, zračna, s čim manjšimi grudicami. Padavine jih zbijejo, ko se sušijo, pa na njih nastane skorja, ki jo kalčki rastlinic težko prebijejo.

Tako za setve kot sajenje velja, da zemlja ne sme biti premokra (velja nasploh za vse postopke obdelovanja!). Ne sme biti lepljiva in se oprijemati orodja. Idealno je, če je vlažna, a kljub temu sipka. Za uspešno kalitev je namreč potrebna zmerna vlažnost. Najbolje je sejati pod večer, ko se zemlja ne bo več izsuševala, in posevek narahlo zaliti. Za setev pred napovedanim dežjem se ne odločimo, če je pričakovati plohe, ki so glavni krivec za zbito zemljo.

Tudi za poznejšo rast posevka je zelo pomembno, da je zemlja zračna; zaskorjeno površino rahljamo s krempljastim rahljalnikom ali majhno motiko, vendar to lahko naredimo le, če so rastline posejane v vrstice dovolj narazen. To je eden od glavnih razlogov, da v vrste sejemo solatnice (tudi za berivko), radič, rukolo, špinačo, blitvo, redkvice, korenček in peteršilj, ne le stročnic, rdeče pese ipd. Vrstice nam poleg tega omogočajo pokrivanje medvrstnih prostorov z rastlinsko zastirko, ko bi radi preprečili izhlapevanje vode, zbijanje prsti ali rast plevela. V vrste posejane rastline imajo več zraka, zato so manj občutljive na obolevanje; smer vrstic naj bo takšna, v kateri najpogosteje piha.

Izbira semena

Hitrost kaljenja je odvisna tudi od starosti semena. Ta vpliva na njegovo vitalnost – tj. zmožnost, da v začetni zagon, kalitev, vznik iz zemlje in rast do razvoja koreninice in prvih pravih listov usmeri vso svojo energijo. Do takrat namreč črpa hranilne snovi iz svojih zalog. Najbolj vitalno je sveže, leto dni staro seme (izjema je motovilec, ki dobro kali šele čez dve leti), s starostjo pa se začne ta lastnost slabšati. Zgodaj spomladi zato uporabimo sveže seme, morebitne stare zaloge prihranimo za pozneje, ko bodo druge okoliščine setvi bolj naklonjene. Kupovanje na zalogo je prav zato večkrat razlog za slabo voljo.

-----

Spomnimo se boba

Bob je ena najstarejših gojenih rastlin. Izvira iz Evrope in Azije. Je vsestransko uporabna stročnica, za stroke, mlado stročje in suho zrnje, vendar smo v Sloveniji nanj skoraj pozabili. Za naše prednike je bil pomemben prehranski vir, razširjene so bile številne avtohtone sorte, vendar precej drobnejše kot debeloplodne, ki se uveljavljajo v zadnjem času. Zanimiv je tudi zato, ker nam pomaga odganjati voluharja, zato si je dobro omisliti vsaj nekaj rastlin. Nekdaj so sadjarjem celo priporočali, naj z bobovo slamo obložijo sadilne jame za drevesa. Če ne bo rasel ob opori, bodo njegovi grmi s sivkasto zelenimi, enakomerno razporejenimi listi na povešavih poganjkih v vrtu zelo dekorativni.

Bob je enoletna zelnata rastlina z bujno nadzemno rastjo, ki naredi do 120 cm dolge korenine, večina pa jih prodre od 50 do 75 cm globoko. Potrebuje veliko vode. Ker ne prenaša vročine, ga na prosto sejemo ali sadimo zelo zgodaj, že od februar­ja. Kali pri temperaturah okrog 5 ˚C, to je približno takrat, ko je zemlja dovolj ogreta za setve zgodnjih sort solate. Najpozneje ga sejemo aprila, nato pa spet od julija naprej. Z zgodnjimi setvami spomladi se izognemo ušem, ki so pri bobu največja nadloga, in plesni.

Zrna sejemo od 8 do 10 cm globoko, naredimo jarček, globok vsaj 5 do 8 cm, po setvi pa seme pokrijemo z zemljo. V vrsti naj bo razdalja med semeni od 15 do 20 cm, med vrstami pa vsaj pol metra. Na lažji, bolj peščeni zemlji je zelo dobro medvrstni prostor pokriti s pokošeno travo, slamo ali listjem, ki zmanjšujejo izsuševanje tal. Če je v času, ko bob cveti, suša, ga moramo zalivati.

Rastline je priporočljivo okopavati, prvič že, ko so visoke 5 cm, pozneje pa osuti podobno kot fižol. Priporočljivo jim je postaviti oporo, saj si s tem olajšamo obiranje, rastlina pa ne polega na tla. Dozorevanje strokov pospešimo, če rastlini odstranimo vrh, ko dozori prvi strok. Od setve do obiranja mine od tri do pet mesecev.