Zgodnje sadike vrtnin: Vse ne potrebujejo ogrevanja

Domača vzgoja sadik je deležna več pozornosti, sploh odkar se poudarja, kako pomembno je, da ljudje negujejo seme »svojih« sort vrtnin, ki jih znajo semeniti. Z njimi se lahko oskrbijo kvečjemu še v sosedski menjavi, v vrtnarskih centrih pa bodo poleg običajnih sort našli sadike tistih, ki jih ni mogoče kupiti v dovolj majhnih semenskih vrečicah za vrtičkarje – tudi denimo kak odporen hibrid.

Sajenje sadik ima v primerjavi z neposredno setvijo na stalno mesto na vrtu več prednosti: zgodnejši pridelek, bolj zdrave rastline, lažje obvladovanje plevela kot na gredi in seveda to, da seme laže vzkali v posebej pripravljeni rahli prsti kot na gredicah. Zadnje čase se poudarja zlasti pomen vzgoje sadik s koreninsko grudo, saj doživijo rastline ob presaditvi na vrt tako manj šoka kot puljene. Ker porabijo manj energije, so bolj zdrave in se bolje upirajo vremenu, boleznim in škodljivcem.

Čas do saditve na prosto in prostor

Preden začnemo priprave na setev, je odločilna izbira pravšnjega časa – odvisno od tega, kdaj želimo oziroma kdaj bodo razmere pravšnje za presaditev rastline na prosto. Pri vsaki vrsti vrtnin je čas do vznika seveda različen, enako velja za čas, ki ga potrebujejo za razvoj v godno sadiko. Paprika in jajčevec potrebujeta od 70 do 85 dni, tudi zelena raste zelo počasi, medtem ko so sadike kumaric za presajanje na prosto primerne že tri tedne po sejanju, solata potrebuje od 30 do 35 in kapusnice od 35 do 45 dni.

Najprej moramo zagotoviti primeren prostor. Za kalitev so potrebne višje temperature, v povprečju 25 ˚C (svetloba pri večini ni potrebna), za nadaljnjo rast pa potrebujejo vse vrtnine od 3 do 5 stopinj in enakomerno svet­lobo. Starejša ko je rastlinica, manj toplote potrebuje. Tudi za plodovke, ki potrebujejo po kalitvi v tem času ogrevane prostore, bodo stanovanja pretopla. Najprimernejši so ogrevani rastlinjaki. Previsoka temperatura utegne povzročiti celo padavico oz. takojšnji propad sadik. Pomembno je, da se da prostor dobro zračiti (vedno ko je zunaj temperatura nad lediščem), s čimer ohranimo zdrave rastline. Največ jih namreč propade zaradi previsoke zračne vlage. V času kalitve semena je pomembno, da ni temperaturnih nihanj. Ker ne potrebujejo ogrevanih prostorov, so za domačo vzgojo sadik najbolj primerne solatnice, kapusnice ter por, čebula, peteršilj in zelišča.

Kdaj je primerno pikiranje

Za izbiro in nakup pripomočkov za setev sadik ni vseeno, ali bomo seme posejali neposredno v setvene lončke oz. prekate v multiploščah ali v plitve platojčke, da bi ga pozneje prepikirali. Od tega ni odvisna le izbira posode, temveč tudi substrata. Najbolje je kupiti namenskega, če bomo pikirali, za setev, če bomo sejali neposredno v lončke, pa takega za setev in presajanje vrtnin. Prednost ekoloških setvenih substratov je, da vsebujejo pripravke iz alg, ki krepijo zdravje rastlin. Substrati za rože niso primerni, vrt­na zemlja, tudi če je presejana, je pregroba, domači kompost pa mora biti popolnoma razpadel, vendar nikoli ne vemo, ali morda ne vsebuje preveč hranil. Pri neposredni set­vi bo rastlina ves čas rastla v enem lončku, pikiranje pa pomeni, da jo bomo v času, ko se klična lista postavita v vodoraven položaj, nežno izpulili in eno ali več rastlinic presadili v samostojen lonček.

Pozorni moramo biti na podatek, katere vrste vrtnin prenašajo pikiranje. Za plodovke (torej papriko, paradižnik, jajčevce) je ta način celo priporočljiv – ko namreč ob tem malce poškodujemo glavno koreniko, povzročimo bujnejši razrast stranskih korenin. Pomemben je tudi premer lončkov, v katerih bo sadika rasla do konca, da bodo korenine prerasle zemljo in gruda ob presajanju ne bo razpadla.

Pred presaditvijo sadik na prosto jih ne smemo pozabiti utrditi, kar pomeni, da jih vsaj 10 dni postopoma navajamo na rast na prostem, najprej z odpiranjem rastlinjakov, potem s prenašanjem na prosto v zaveten kotiček kje ob hiši čez dan, zadnje dni pa še ponoči.

In še nekaj: zlasti če imamo doma pridelano seme, je dobro pred setvijo opraviti kalilni test. V nekaterih primerih se kaljivost zbudi, če damo seme v zmrzovalnik – nekateri namreč priporočajo, da ostane v njem od tri do pet dni, vendar predvsem zato, da bi uničili morebitne škodljivce.

Zelena in peteršilj

Zeleno vzgajamo iz sadik, ker je zanjo značilna izredno počasna začetna rast. Od setve do presaditve na prosto potrebuje kar od 60 do 70 dni. Na vrt jo lahko presadimo že aprila, saj od takrat rastlina prenese tudi mejne temperature, celo pod ničlo. S setvijo je treba torej pohiteti, čas zanjo je od konca januarja naprej. Sejemo jo v plitve platojčke, saj jo bomo obvezno prepikirali, pri čemer je ne smemo posaditi globlje, kot je bila v zemlji prej, kar je še zlasti pomembno pri gomoljni zeleni. Za vznik bo potrebovala precej toplote, 26 ˚C, pozneje pa od 18 do 15 ˚C. Zeleno prepikiramo v tri centimetre široke lončke.

Peteršilj sicer lahko sejemo neposredno na gredico, vendar bo treba počakati vsaj do srede aprila, za sadike pa je čas v začetku februarja, za listnate sorte celo januarja. Podobno kot zelena potrebuje za kaljenje (pokrijemo ga z zelo tanko plastjo prsti) precej visoke temperature, pozneje pa lahko sadike gojimo v neogrevanem rastlinjaku. Ker ga ne bomo pikirali, posadimo v tricentimetrski lonček po več semenk, če ga bomo uporab­ljali predvsem za listje.

Paprika in jajčevec

Tako paprika kot jajčevec potrebujeta za rast sadik izredno veliko časa, od 70 do 85 dni. Za kalitev je primerna temperatura malce nad 25, pozneje med 20 in 15 ˚C. Kot vse plodovke bomo rastlinice prepikirali, zato jih sejemo v nizke platoje, potem pa presadimo po eno rastlino v lončke s premerom med šest in osem centimetrov. Za setev paprike je pravi čas od začetka februarja. Najbolj neučakani jih sejejo že januarja, vendar se jim utegne zgoditi, da bodo morali s presaditvijo na prosto zaradi slabega vremena čakati in se jim bodo sadike v zaprtih in neenakomerno osvetljenih prostorih pretegnile in oslabele. Paprika namreč zelo zameri, če jo na prosto presadimo v prehladnem vremenu.

Jajčevec lahko sejemo že dva tedna pred papriko, druge podrobnosti pa so enake. Za obe plodovki velja, da ne smemo zamuditi pravočasnega pikiranja (vodoravna klična lista!), pri čemer posadimo rastlino globlje, kot je rasla prej, da požene stranske koreninice tudi iz spodnjega dela stebla. Enako naredimo pri presajanju na prosto.

Por in čebula

Če želimo por pridelovati vse leto in bi ga radi pobirali že poleti in zgodaj jeseni, ga začnemo za sadike sejati že od decembra naprej. Za presaditev na gredico bodo godne v 45 dneh. Por bo kalil že pri temperaturi 20 ˚C, potem mu bo zadostoval neogrevan svetel prostor s temperaturo okrog 10 ˚C. Najbolje ga je posejati neposredno v najmanjše lončke s premerom tri centimetre, za vsak primer po dve semenki v enega. Če vzklijeta obe, eno odščip­nemo. Por prenese tudi presajanje puljenih sadik brez koreninske grude, s čimer se mu koreninski sistem še okrepi.

Gojenje čebule iz sadik je pri nas šele na drugem mestu, saj predvsem vrtičkarji dajejo prednost čebulčku, ki je zrasel leto poprej. Včasih pa čebulčka želene sorte zaradi vremenskih razmer ni mogoče dobiti in takrat lahko že v istem letu pridelamo čebulo, ki je zrasla iz semena, le seme za sadike moramo sejati dovolj zgodaj, lahko že od januarja naprej. Postopek je enak kot pri poru, le da lahko tu v lonček ali luknjico v setveni plošči damo do tri semenke in vse vzkaljene rastlinice pustimo, da se razvijajo naprej. Sadike bomo lahko posadili na gredico že marca, saj čebula prenese zelo nizko temperaturo in ne zmrzne. Zgodnja saditev na prosto je pomembna, ker čebula razvija koreninski del v času, ko je dan še kratek. Tako vzgojeno poberemo le mesec pozneje kot čebulo iz čebulčka, pravilno vzgojene sadike pa lahko zagotovijo tudi bolj zdrav pridelek. Za sadike čebule je zlasti pomembno, da jih gojimo v dovolj hladnem rastlinjaku.

Solata

Čeprav seme solate na prostem kali že precej zgodaj, pri temperaturi 3 ˚C, je za vrtičkarje priporočljivo, da si jo vzgojijo iz sadik – najbolj zdrava bo iz tistih s koreninsko grudo. Pridelek bo zgodnejši, solata odpornejša na bolezni in škodljivce, sadike pa je mogoče vzgajati in dosajati na vrt sproti po potrebi. Seme solate potrebuje za kalitev od 16 do 18 ˚C, pozneje pa je lahko sadika v neogrevanem rastlinjaku, zaradi česar se lahko krhkolistne spomladanske sorte (npr. ljub­ljanska ledenka, leda, posavka, braziljanka ...) sejejo že januarja in februarja. Solata bo od setve semena do presaditve na gredico potrebovala od 30 do 35 dni, najbolje pa jo je sejati neposredno v lončke oz. multiplošče s premerom 3 cm, če dvomimo o kalivosti semena, po več semenk v eno.

Kapusnice

Tudi sadike zelja in drugih kapusnic lahko od februarja vzgajamo v neogrevanem prostoru, saj so zadovoljne s temperaturo malce na 10 ˚C, le kalijo pri temperaturi med 15 in 18 ˚C. Prenesejo celo krajši čas pod 0 ˚C. Od setve do presajanja naj mine od 35 do 45 dni. Čeprav prenesejo pikiranje, je bolj uveljavljeno neposredno sejanje semenk (če jih je več, druge pozneje odščipnemo) v setvene lončke s premerom štiri centimetre v multiplošči.

Nasploh so vse naše kapusnice rastline hlad­nih dni in tako je na primer tudi pri sadikah cvetače in nadzemne kolerabice pomembno, da jih na prosto presadimo čim bolj zgodaj. Cvetača pri temperaturah nad 24 ˚C namreč sploh ne tvori rož, z zgodnjim sajenjem zelja pa lahko prehitimo nalet škodljivcev.