Akvaponika: Dve muhi na en mah

12. 4. 2020 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Igor Modic

ribe, Jana Žveplan, Ana Slatnar, gojenje rib, akvaponika, hidroponika

Krapi so znani kot ribe, ki zimo »prespijo« v mulju na dnu jezer ali počasnih vodotokov, mi pa smo jih imeli konec zime na Koprskem priložnost spoznati v zelo živahnem elementu. V plastenjaku kmetijske zadruge Agraria na Purisimi, kjer so jih leto in pol gojili v cisternah, podobnih kot v ribogojnicah, smo bili dobro oškropljeni, preden je fotografu enega uspelo dobiti pred objektiv.

Na obisk smo se povabili, da bi spoznali akvaponiko, sistem hkratnega gojenja rib in pridelovanja vrtnin, ki ima več kot tisočletno zgodovino in je v svetu znova oživel v 90. letih prejšnjega stoletja. Način velja za trajnostnega, ker posnema krogotok hranilnih snovi v naravi in predstavlja alternativo klasični pridelavi vrtnin in gojenju rib tam, kjer so tla neprimerna za kmetijsko rabo (težke kovine, predeli s tovarnami) in vlada pomanjkanje vode. Njegove značilnosti in možnosti, da bi se bolj uveljavil kot eden od načinov zadovoljevanja prehranskih potreb človeštva, nam je predstavila izredna profesorica na oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Ana Slatnar, praktične izkušnje z oskrbo poskusnega sistema pa agronomka Jana Žveplan iz Agrarie.

Poleg omenjene fakultete in Agrarie sodelujeta v raziskovalnem in izobraževalnem projektu Interreg Slovenija-Italija, naslovljenem Akvaponika – priložnost za pridelavo hrane v urbanem okolju, še italijanski partner, ki prispeva znanje o gojenju rib, in Univerza v Benetkah.

Zaželeno čim manjše nihanje razmer

V visokem plastenjaku se je na oblačen feb­ruarski dan temperatura povzpela do 20 stopinj Celzija, zato je bilo potrebno bočno zračenje, ogled pa je ves čas spremljalo tiho klokotanje vode v ceveh, saj mora pri akvaponiki večino časa krožiti. Ker so bile vrtnine v »gredicah« mirujoči element, so našo radovednost najprej pritegnili krapi v dveh tisočlitrskih plastičnih vsebnikih z vodo. Ko je vodnica odstranila mrežast pokrov in smo nosove približali gladini, so se za hip vznemirili in se zlepa niso pustili ujeti v sak.

Kakšno vlogo imajo ribe pri akvaponski pridelavi vrtnin? Skrbniki jim dvakrat na dan natančno odmerijo hrano, njihovi iztrebki, ki vsebujejo tudi dušik, pa se izločijo v vodo in postanejo hrana za vrtnine. Seveda ne neposredno, prej jih morajo bakterije presnoviti v rastlinam dostopna hranila. Dušikove spojine iz amonijske oblike spremenijo v nitratno, ki je uporabna za rastline, razloži Žveplanova. To se dogaja v biološkem filtru z dvema vrstama bakterij, skozi katerega potuje voda z izločki. Ko ga zapusti, počasi steče po »gredicah« s solato, špinačo, kapusnicami, porom, celo sladkim komarčkom, njihove korenine pa vsrkajo hranila. Voda potem po cevovodu zakroži nazaj k ribam, očiščena dušikovih spojin, ki so za ribe v presežnih količinah strupene. V primerjavi s klasičnimi ribogojnicami je prednost ta, da ribji iztrebki ne gredo v kanalizacijo ali reke, da se porabi zelo malo vode (celo 90 odstotkov manj), v primerjavi s hidroponskim vrtnarjenjem, pri katerem vrtnine hranila namesto iz tal črpajo iz vode, v kateri so raztopljena, pa tu hranil ni treba kupovati.

»Da bi bil takšen akvaponski sistem učinkovit, je treba zagotoviti čim manjše nihanje razmer, v katerih živijo ribe in rastejo vrtnine. Zato je naš pokrit oz. v rastlinjaku, v katerem v toplem delu leta preprečujemo pregrevanje z zračenjem in senčenjem. Pri ekstremno nizkih temperaturah, kakršnih na Obali zadnja leta ni, bi morali v začetku ogrevati vodo in pozneje tudi zrak zavarovanega prostora. Tu pozimi le nekoliko dogrevamo vodo, da so krapi ves čas živahni in se hranijo, drugače tudi rastline ne bi rasle,« pojasni Žveplanova. Pomembno je tudi, da rastline pobirajo postopoma in jih nadomeščajo z novimi sadikami, da so stalno sposobne iz vode odvzeti dovolj hranil. V nasprotnem primeru bi lahko ribe poginile.

!!galerija!!


Azteški plavajoči vrtovi

Dr. Ana Slatnar kot najbolj znan primere akvaponike v zgodovini omeni azteške »chinampas«, plavajoče vrtove na jugu Mehike s konca prvega tisočletja, ki so se ponekod ohranili do danes. Azteki so na splave nasuli nekaj biomase, morda celo zemlje, in nanje posejali semena. Splave so spustili v jezera ali rečne kanale, bogate z ribami, in jih, ko je bil pridelek zrel, potegnili k obali. Podoben način so poznali še na Kitajskem, v Maleziji, Indoneziji in na Filipinih, izpričan pa je tudi na upodobitvah, ki krasijo egipčanske grobnice.

»V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja je mnoge poskusne, ponekod pa tudi tržne akvaponske sisteme po svetu spodbudil razmah hidroponske pridelave vrtnin, pod katero jih danes uvrščamo. Od nje se razlikujejo po tem, da so dopolnjeni s hkratnim gojenjem rib. Veliko je domačih, hobi sistemov, nekaj tudi pri nas,« pravi Slatnarjeva. Tržno in za potrebe gospodinjstev je akvaponika najbolj uveljavljena v sušni Avstraliji, ker je mogoče ribe in vrtnine hkrati vzgojiti z zelo malo vode, saj ta ves čas kroži, nadomesti se je le toliko, kolikor je med rastjo porabijo vrtnine ali je izhlapi.

Podobnost akvaponike in hidroponike

Iz hidroponike, ki poteka pretežno v rastlin­jakih, je akvaponika prevzela pridelavo rastlin brez tal. Zanjo se večinoma uporablja porozen inertni substrat, ki daje rastlinam le oporo (sam ne vsebuje ali oddaja hranil, kot jih denimo prst), skozenj pa teče vodna raztopina rastlinskih hranil. Za substrat se uporabljajo porozni materiali, bodisi kamena volna, glinopor, perlit, vermikulit, kokosova vlakna, šota ali celo umet­ni materiali. Obstajata tudi način, pri katerem sadike posadijo v odprtine plastičnih kanalov, po katerih mimo korenin plitvo teče hranilna raztopina, in plavajoči sistem iz stiropornih plošč z odprtinami, v katere so vstavljeni mrežasti lončki s sadikami.

Sogovornica nam hidroponsko pridelavo ponazori s pridelavo vrtnih v slovenskih podjetjih Panoganic (solata Živa, dišavnice) in Paradajz (paradižnik Lušt). V prvem za substrat uporabljajo le nekaj kamene volne, v drugem pa kokosova vlakna.

Pri izbiri rib, primernih za akvaponsko gojenje, so doslej v svetu preizkusili predvsem krape, some, postrvje ostriže, postrvi šarenke in tilapije. Prvi dve vrsti sta pogosta izbira, ker lahko živita v vodah z največjim temperaturnim razponom. Za zdravje in preživetje rib je nujno ravno pravšnje razmerje med njihovo težo in površino, zasajeno z vrtninami. Velja, da 15 kilogramov rib zadostuje za približno 20 kvadratnih met­rov »vrta«. Poleg tega mora biti v vodi dovolj kisika – potrebujejo ga tako ribe kot rast­line, da lahko njihove korenine vsrkavajo hranila. Kisik zagotavlja stalno pretakanje vode (s črpalkami, delno tudi z gravitacijo) ali pa ga vanjo vpihujejo.

Je akvaponika naša prihodnost?

Z dr. Ano Slatnar se v pogovoru dotaknemo prednosti, slabosti in neznank akvaponskega načina gojenja hrane, pa tudi predsodkov.

Sogovornica kot njegove prednosti omeni racionalno porabo vode in izogibanje uporabi pesticidov oz. zaščitnih sredstev za rastline, ker jih prisotnost rib ne prenese. Proti škodljivcem se zato v akvaponskih sistemih uporabljajo naravni predatorji, proti boleznim pa preventivni ukrepi. Akvaponsko in hidroponsko pridelane vrtnine so za pobiranje godne v krajšem času (solata npr. potrebuje namesto osmih tednov le pet), in ker gre večinoma za pridelavo v zavarovanem prostoru, je pridelovalna sezona daljša kot na prostem.

Kaj pa prepričanje ali izkušnja, da so vrtnine, pridelane v zemlji, večinoma boljšega okusa?

»Zaradi hitre rasti vrtnin iz hidroponskih in akvaponskih sistemov, ki se jim ni treba truditi za hranila, ljudje hitro zaznamo, da imajo večjo vsebnost vode. Okus je drugačen tudi zaradi specifičnih lastnosti tal, od katerih vseh še ne znamo pojasniti, poleg tega 'razvajene' rastline, brez stresnih razmer, drugače tvorijo sekundarne metabolite, ki jih danes poznamo pod imenom antioksidanti. Okus paradižnika, pridelanega v hidroponskih rastlinjakih na drugem koncu Evrope, pa je neizrazit predvsem zaradi pobiranja, ko plodovi šele začenjajo zoreti, saj jih zaradi dolgega transporta ne morejo pobirati v popolni zrelosti.«

In naposled, ali je akvaponika naša prihod­nost? »Tam, kjer je zdrave pridelovalne zemlje dovolj – in pri nas jo še vedno imamo –, za akvaponiko in hidroponiko ni potrebe. Tudi račun se ne izide, saj veliki, tržno naravnani sistemi zahtevajo ogromna začetna vlaganja. Vendar se lahko v prihodnosti razmere spremenijo. Sistema sta primerna za oskrbo milijonskih mest, ki imajo v okolici degradirano zemljo, za opuščene tovarniške hale, za rastlinjake z enostransko pridelavo, v katerih ni mogoče kolobariti, v katerih so tla enostransko izčrpana ali zaradi mineralnih hranil zasoljena. Akvaponski sistemi so zelo dobrodošli v raziskovalne namene, saj vsega o kroženju hranilnih snovi in soodvis­nosti med živalskim in rast­linskim življem še ne vemo,« pravi sogovornica. »Akvaponiki so zelo naklonjene izobraževalne inštitucije v ZDA, v Avstraliji in Španiji ima veliko hobi privržencev, v Londonu oskrbujejo akvaponske sisteme skupnosti stanovalcev večstanovanjskih stavb ali pa restavracije, ki iz tako pridelane hrane sestavijo menije. Zanimiv je tudi švicarski način, ki si utira pot: v tej državi prostorski plani ponekod spodbujajo izrabo ravnih streh industrijskih obratov za postavitev akvaponskih sistemov, ti za ogrevanje izkoriščajo odpadno toplotno energijo pro­izvodnega procesa, ribe in vrtnine iz njih pa porabijo v tovarniški menzi,« zaokroži razmišljanje dr. Ana Slatnar.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE