Ambasadorji nasmeha: Sprostitev in zdravljenje 
v družbi živali

Poleg psov imajo tudi druge živali, mačke, kunčico, bradato agamo, beloprsega afriškega ježka, miniaturne ameriške konjičke, činčilo, kokoš, miniaturno ameriško pujsko. »Na začetku našega delovanja so nam družbo delali samo psi, vendar je bil od nekdaj cilj delati tudi z drugimi živalmi, kot je navada po svetu. Še vedno so v terapevtskih dejavnostih s pomočjo živali najbolj pogosti psi, saj so najbolj učljivi in vodljivi, vendar je mogoče delati tudi z drugimi. A le takšnimi, ki so primerno socializirane, vodljive, veterinarsko pregledane in zdrave, predvsem pa moramo vodniki upoštevati njihove značilnosti in jih primerno uporabljati. Pri terapijah je treba paziti, kako posamezno žival vključimo v delo, saj ima vsaka svoje značilnosti. In tudi vsak uporabnik ima drugačne potrebe,« pojasni Špela Drnovšek.

V društvu izvajajo aktivnosti s pomočjo živali (APŽ) in terapijo s pomočjo živali (TPŽ). Aktivnosti običajno potekajo v skupini in nimajo vnaprej določenih ciljev ali metod dela, poudarek je na druženju (izboljšanju socializacije, komunikacije ...), medtem ko gre pri terapijah za bolj nadzorovan obisk, za katerega se vnaprej, glede na stanje, zmož­nosti in potrebe uporabnika, določijo cilji in metode za njihovo doseganje. Potek vsakega obiska se beleži in ob koncu določenega obdobja oceni, da se lahko ugotovi, ali so potrebne kakšne spremembe in dopolnitve vaj. Ker je tako delo precej bolj zahtevno in ciljno usmerjeno, se večinoma izvaja individualno, redko v skupini.

Potek šolanja

Sistem šolanja pri Ambasadorjih nasmeha so v zadnjih letih spremenili in izpopolnili. Zdaj poteka vse šolsko leto, sestavljeno pa je iz več nivojev. Tečajniki začnejo s štirimi sobotami praktičnih vaj v društvenih prostorih. V tem času komisija za šolanje že lahko ugotovi, ali so pri delovnih parih (tečajnikih) kakšne težave. Po vsakem tečaju par ocenijo, z namenom, da se njegovo delo do naslednje ure tečaja izboljša. Sledi vikend teoretičnega izobraževanja s seminarji in delavnicami različnih strokovnjakov s področja psihologije, dela z različnimi tipi uporabnikov, veterine … Tečajniki pridobijo teoretično znanje, nato pa je en dan namenjen pisnemu in delnemu praktičnemu izpitu.

Po uspešno opravljenih izpitih sledijo hospitacije, ko tečajniki brez svojih psov opazujejo stare delovne pare pri delu na različnih lokacijah. Tako spoznavajo različne tipe uporabnikov in metode dela z njimi. Po hospitacijah sledijo OPN – obiski pod nadzorom. Tečajniki s svojimi psi obiščejo določene ustanove pod nadzorom članov društva.

»Če so pari povsod uspešni, jim ob koncu šolanja podelimo licenco za opravljanje aktivnosti s pomočjo psa. Velja leto dni. Člani Ambasadorjev nasmeha imamo redno letno preverjanje kakovosti in ob uspešno oprav­ljenem preverjanju sledi podaljšanje licence. Prav tako smo dolžni pisati poročila o obiskih.«

Druženje ob knjigah

Dokazano je, da dotikanje psa med branjem sprošča bralca, ki še ni vešč branja. Cilj je izboljšanje bralne spretnosti. Učenci berejo različne besedila: prozo in poezijo, navodila (trening branja z razumevanjem), enciklopedijo, časopise, stripe …, medtem ko se pri igri s psom učijo jasno in odločno izgovarjati ukaze, ki jih pes nato izvede, če jih razume (cilja sta – razločen in odločen govor ter izboljšanje samopodobe). Otroci morajo upoštevali prej dogovorjena pravila, ki so prilagojena navzočnosti živali, so bolj odgovorni in strpni drug do drugega in do psa. Motivacijo za branje dvigujejo z dajanjem priboljškov psu in aktivno udeležbo pri igri z njim (žoganje, iskanje predmetov, vaje poslušnosti, …). »Med branjem knjig je pes nezahteven poslušalec, saj ne popravlja in ne ustavlja branja, le mirno leži in posluša,« z nasmehom poudari Meta M. Derlink.

Nekateri se psa bojijo

»Že pred prvim srečanjem se s starši pogovorimo o izkušnjah, ki jih ima otrok z živalmi. Starši pogosto pripišejo strah neprijetnemu srečanju s psom ali celo z večjim številom psov, včasih pa tudi ne poznajo vzroka. Naša srečanja potekajo v naravi, kjer otroci postopoma pridobivajo zaupanje do psa. Najprej ga vodijo na zelo dolgi vrvici in hodijo daleč za njim. Ne silimo jih k stiku z živaljo, naš cilj pa je, da vrvico postopoma krajšamo, vendar le z otrokovim dovoljenjem. Na sprehodih se pogovarjamo o 'pasji govorici' in od daleč opazujemo druge pse, kako se vedejo. Otrok je v spremstvu ambasadorskega psa pogumnejši, počuti se varovanega. Ob trikih ali vajah poslušnosti občuti, da je pes pod nadzorom, uboga ukaze in da ne bo naredil nič nepredvidljivega. Tako počasi pridobimo otrokovo zaupanje. Ko samostojno da psu prvi priboljšek, smo zmagali!« pripovedujeta sogovornici.

Kdo se lahko pridruži?

V društvu je 24 delovnih parov, ki morajo za opravljanje svojega dela izpolnjevati določene kriterije. Urša Ivanovič razloži, da se jim lahko pridruži vsak, ki ima voljo in čas delati, ga prostovoljstvo navdušuje, bi rad spoznal nove ljudi in živali ter se kaj novega naučil. »Vsakega prostovoljca smo veseli, saj dela nikoli ne zmanjka, kvečjemu povečuje se. Imamo tudi člane, ki nimajo živali in so nepogreš­ljivi. Dodatna pomoč je vedno dobrodošla, prav tako nove in sveže ideje. Vsekakor pa prostovoljstvo ni samo zabava, je resno in odgovorno delo,« poudari. Za delovne pare (s psom) pa so pogoji za šolanje naslednji: starost vodnika vsaj 21 let in psa vsaj dve leti, psica ne sme biti v fazi gonitve, opravljena mora biti osnovna poslušnost (zaželen je opravljen izpit B-BH), prav tako mora biti pes cepljen. Sterilizacija ali kastracija nista pogoj, prav tako ne rodovnik, saj so v društvu tako psi žlahtnega porekla kot mešančki.

Poleg zdravja, socializacije, vodljivosti, sprejemanja različnih situacij, materialov, pokov, šumov, vonjev in glasov je pomembno, da je žival pod nadzorom vodnika in predvsem, da uživa v stiku z neznanci in se obiska tujcev veseli. Njena umirjenost je dobrodošla lastnost, a po mnenju sogovornika ni nujna. »Kot smo si mi različni, so različni tudi uporabniki, zato potrebujemo značajsko različne tipe živali. Pri otrocih se večkrat izkaže, da nekateri radi divjajo s psom, skačejo za žogo ali frizbijem, izvajajo trike; tu potrebujemo aktivnega psa. So pa tudi najmlajši, ki niso naklonjeni divjanju in raje žival češejo, božajo, ji dajejo priboljške, se z njo pogovarjajo – takšnim ustreza bolj umirjen značaj. Nekatere terapije so zaradi stanja uporabnikov statične. Pri teh gre lažje z umirjeno živaljo kot dinamično. Vsekakor je mogoče delati tudi z bolj živahno, vendar je potrebno veliko volje, znanja in potrpljenja, da jo pravilno vodiš skozi delo. Saj lahko tudi pri živalih nastopi izgorelost,« pravi Urša Ivanovič.

Kdaj v pokoj?

S starostjo živali pridejo tudi bolezni in hitrejša utrujenost. Špela Drnovšek pove, da morajo vodniki nujno prepoznati miritvene signale, znake stresa, ki so zelo pomembni pri vzdrževanju dobre psihične kondicije živali. »Zato delamo vedno s svojo živaljo, ne s tujo. Zgornja meja, do kdaj pes lahko dela, ni postavljena. Najstarejša psička, ki je pri nas opravila šolanje in delala, je imela 16 let. Delo živali lahko omeji le njeno zdravstveno stanje oziroma splošno počutje. Če se pojavi izgorelost, se žival upre, skrije, noče več sodelovati, zato je ne spravimo več na delo. Ko ji stik začne povzročati bolečine (npr. pri artritisu) ali ko se zaradi poslabšanja vida, sluha, okretnosti ne počuti več najbolje v nedomačem okolju, je treba kariero končati in živali omogočiti prijetno staranje v naši družbi.«

Prijatelji, terapevti, motivatorji

Živali, v nasprotju z nami, ne ocenjujejo, etiketirajo, sodijo, temveč sprejmejo vsakega človeka takšnega, kot je. Zato so pri ljudeh, še posebno ljudeh s posebnimi potrebami, vedno dobro sprejete. »Živali so močni motivatorji. Pri starostnikih se v družbi psa večkrat prebudijo spomini na mladost, ko so tudi oni imeli doma psa, lahko jih motiviramo, da se sprehodijo z njim in razgibajo.«

Načrtov je še veliko

Urša Ivanovič pravi: »Predvsem si želimo ohraniti visoko raven izobraževanja delovnih parov, saj le s tem lahko našim uporabnikom zagotovimo varno in kakovostno druženje. Želimo si veliko dobrih delovnih parov, ki bodo srčno opravljali to delo. Svoje dejavnosti bi radi predstavili še širšemu krogu strokovnih kadrov in prikazali številne možnosti vključevanja APŽ in TPŽ v njihovo vsakdanje delo in s tem opogumili številne, ki nam zaradi neznanja in nepoznavanja še niso odprli vrat. Eden večjih projektov društva je tudi skorajšnja izdaja knjige o minimalnih standardih šolanja delovnih parov, ki bo mogoče pripomogla k poenotenju dela društev, ki se ukvarjajo in se še bodo ukvarjala s to dejavnostjo. Ker je žival odličen in neprisiljen motivator, si želimo, da bi nas sprejeli v čim več ustanov, kjer bi si z našimi delovnimi pari lahko popestrili in morebiti celo olajšali delo.«