Že prejšnje raziskave so pokazale, da je človeški jok za pse precej stresen. Nova raziskava je to še nadgradila: ko psi opazijo, da je njihov lastnik žalosten, mu poskušajo pomagati.

V raziskavo je bilo vključenih 34 psov različnih pasem in njihovih lastnikov, ki so jih posedli v sobi, ločeni z vrati. Lastniki so nato morali brundati neko otroško pesem ali pa klicati na pomoč in posnemati glasove jokanja. Raziskovalci so opazovali vedenje psov, ki so svojega lastnika lahko slišali skozi vrata in se mu tudi pridružili, če so samo rahlo pritisnili na vrata, in merili njihov srčni utrip.

»Psi so hoteli biti zraven svojih lastnikov, zato so vrata odprli tudi, ko so slišali le brundanje pesmi,« je pojasnila psihologinja in vodja raziskave Julia Meyers-Manor. Vendar pa so vrata odprli 40 sekund hitreje, če so slišali, da njihov lastnik kliče na pomoč, kot pa v situaciji, če je samo brundal pesem. Najbolj v stresu so bili tisti psi, ki niso upali odpreti vrat. »Ko so poslušali jokanje svojega lastnika, se je stopnja stresa, ki so ga doživljali, povečevala. Prišli so do točke, ko so zaradi stresa postali paralizirani in niso vedeli, kaj bi storili,« je za Live Science pojasnila Meyers-Manorjeva.

Čeprav so psom merili tudi srčni utrip, podatki niso bili zanesljivi, saj bi morali utrip spremljati vsaj dve minuti. Večina psov je vrata odprla že po 20 sekundah, zato so morali merjenje utripa ustaviti, je še dodala vodja raziskave.

Raziskovalci so še ugotovili, da so psi, ki imajo s svojim lastnikom močno vez, sposobni »večje empatije« od tistih, ki s svojim lastnikom nimajo tako močne vezi. »Vsi psi se odzivajo na človeški jok, kako se vedejo do svojega lastnika, pa je odvisno od odnosa, ki ga imajo z njim,« je še dodala Meyers-Manorjeva.