V zadnjih letih smo podobno kot drugod po svetu priča čedalje glasnejšim opozorilom o ogroženosti čebel in pomenu njihove opraševalne funkcije. Tokrat si bomo ogledali lastnosti in organizacijo čebeljih družin.

Čebele v prazgodovini

Najstarejši primerek prednice čebel izpred približno 40 milijonov let se je ohranil v jantarju, ki so ga našli ob Baltiku. Poznejše najdbe izpred 30 milijonov let že kažejo precejšnje spremembe njihove zunanjosti. Takratne čebele so bile že bolj podobne današnjim medonosnim (vrsta Apis mellifera), naravno razširjenim na območju Afrike, Evrope do Kaspijskega jezera in Male Azije. Poleg medonosnih čebel spada v rod pravih čebel (Apis) še šest vrst: azijske, rdeče, orjaške, orjaške himalajsk­­e, pritlikave in črne pritlikave čebele, katerih naravni razvoj je bil omejen na širše območje Azije. Obeh ameriških celin in Avstralije te čebele niso poseljevale; tja jih je zanesel človek.

Zaradi geografske izolacije se je po zadnji poledenitvi pred približno 10.000 leti na območju Evrope razvilo več podvrst ali ras medonosne čebele: najpomembnejše so temna čebela (Apis mellifera mellifera), razširjena od Iberskega polotoka prek Francije in Nemčije do Skandinavije, italijanska čebela (Apis mellifera ligustica) na Apeninskem polotoku in kranjska čebela (Apis mellifera carnica), razširjena od vzhodnega obrobja Julijskih Alp, po vsem Balkanu prek Panonske nižine, Visokih Tur do Karpatov. Naravno območje poseljenosti s temno čebelo se je pozneje zmanjšalo zaradi trgovanja s kranjsko in italijansko čebelo, ki sta zdaj najmočneje zastopani podvrsti tudi v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Slaba stran trgovanja s čebelami je križanje oziroma gensko onesnaževanje ras.

Kranjska čebela

Kranjska čebela ali kranjska sivka je resda avtohtona čebela naših krajev, vendar je prav tako avtohtona na celotnem prej opisanem območju, tudi na Hrvaškem. Svetu jo je kot kranjsko medonosno čebelo v svoji knjigi Pomen ras in njihovih različkov prvi predstavil Avgust Pollman leta 1879; njene lastnosti je opisal na podlagi primerkov, ki mu jih je poslal baron Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji Gori – zato ji je po uveljavljenih pravilih zoološkega poimenovanja dal ime Apis mellifera carnica.

Naravni razvoj kranjske čebele se je po prvotni diferenciaciji nadaljeval – samo na slovenskih tleh poznamo štiri krajevne različke ali ekotipe: alpskega, panonskega, mediteranskega in kraško-dinarskega. Njihova najpomembnejša lastnost je prilagoditev na določene paše. Ohranjanje ekotipov je pomembno z vidika biotske raznovrstnosti, vendar ga zdaj ogroža prevažanje čebel na pašo v druge predele Slovenije. Podobno se dogaja zaradi križanja kranjskih čebel – pri nas je dovoljeno gojiti le te – z drugimi podvrstami, ob zahodni meji Slovenije z italijanskimi čebelami. Križanju na obmejnih območjih se sicer ne da izogniti, sporno pa je namerno prinašanje matic drugih podvrst k nam, s čimer nekateri čebelarji eksperimentirajo kljub prepovedi. Križanca sivke z italijansko čebelo denimo ni težko prepoznati: medtem ko je kranjska čebela videti siva, ker ima na zadku temne obročke, na katerih so prečni pasovi kratkih sivih do rumenosivih dlačic, ima križanec rumeno ali oranžnorumeno obarvane prve obročke.

Lastnosti, zaradi katerih je kranjska čebela cenjena povsod po svetu, so njena mirnost, dober donos medu, intenziven spomladanski razvoj, dobro zaleganje, zmerna poraba hrane čez zimo, pri čebelarjih manj zaželena pa je večja nagnjenost k rojenju.

Zgodovina čebelarjenja

Ko je človek v Evropi pred tisočletji spoznal medonosne čebele, jim je najprej kradel med iz drevesnih duplin, ki so jih naseljevale. Pozneje je spoznal, da bo imel do njega lažji dostop, če bo čebele z dišečimi zeliščnimi mazili privabil, da se bodo naselile v izdolbena drevesna debla, ki jih je zavaroval pred plenilci. Takšno gozdno čebelarjenje je bilo pri drugih Slovanih zelo razširjeno, za naše kraje pa o njem ni pravih dokazov. Naslednja stopnja je bilo gojenje čebel v položnih ali pokončnih kladah v bližini domov. To so bila odrezana debla, ki so imela na eni strani odprtino za izletavanje čebel. Na vsem območju, ki so ga naseljevali naši predniki, so delali panje tudi tako, da so debla izdolbli v nekakšna korita in jih na vrhu zaprli z desko.

Čebelarjenje se je preselilo v bližino bivališč najpozneje v času fevdalizma, ko si je zemljiška gospoda lastila tudi gozdove. Ker je bil med edino sladilo, povečevale pa so se tudi potrebe po vosku za sveče, se je čebelarjenje razmahnilo; fevdalci so ga ponekod spodbujali tako, da so podložnikom popuščali pri dajatvah, ponekod pa je bil med glavna dajatev. Pisni viri pričajo, da je čebelarstvo v naših krajih doživelo razmah v 15. in 16. stoletju, ko se je razširilo pridelovanje ajde, ki je postala najpomembnejša čebelja jesenska paša.

O močni trgovini z medom in voskom je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 poročal Janez Vajkard Valvasor, odločilen razcvet pa je panoga doživela v 18. stoletju po zaslugi Antona Janše, Petra Pavla Glavarja in Janeza Antona Scopolija. Marija Terezija je leta 1775 Janšo zaradi izvirnih tehnik gospodarjenja s čebelami imenovala za glavnega učitelja čebelarstva na Dunaju. V svojih delih je med drugim odkril, da funkcija trotov v čebelji družini ni, da nosijo vodo in grejejo zalego – temveč da so to moški osebki, kar je bila za tisti čas revolucionarna ugotovitev.