Čebelji trot se razvije iz neoplojenega jajčeca

Medonosne čebele živijo v socialno visoko razvitih skupnostih, družinah, ki lahko na vrhuncu svojega razvoja štejejo od 20 do 80 tisoč osebkov. Sestavljajo jih matica, edina spolno razvita samica, ki zalega jajčeca, v času čebelje paše od nekaj sto do nekaj tisoč trotov ali moških osebkov, vse preostalo so delavke ali spolno nerazvite samice.

Matica, delavke in troti

Matica je precej večja od delavk, njena dolžina se spreminja – najdaljša (do 20 mm) je v času, ko zalega jajčeca, zaradi česar njen zadek zelo nabrekne. V nasprotju z delavko pri matici krila niso tako dolga, da bi pokrila zadek. Živi do pet let, njena glavna naloga pa je skrb za potomstvo.

Delavka je precej manjša (od 12 do 14 mm), čeprav se izleže iz povsem enakega – oplojenega – jajčeca. Razlika v njunem razvojnem ciklu je v tem, da čebele dojilje ličinko, iz katere se bo razvila matica, ves čas hranijo z matičnim mlečkom, medtem ko ličinka delavke dobiva takšno hrano le tri dni, pozneje pa cvetni prah, pomešan z medom. To povzroči, da se pri matici razvijejo spolni organi, medtem ko pri delavki zakrnijo. V pašnem obdobju živijo delavke približno pet tednov, tiste, ki se iz zalege razvijejo jeseni (zimske čebele), pa do osem mesecev.

Troti se razvijejo se iz neoplojenih jajčec, ki jih izleže matica, delavke pa iz oplojenih.

Troti so daljši in širši od čebel, njihovo čokato telo doseže v dolžino od 15 do 17 mm. Razvijejo se iz neoplojenih jajčec. Nimajo organov za zbiranje hrane, tudi žela na zadku ne. V obdobju, ko je dovolj paše, živijo od tri do šest mesecev, ko je zmanjka, pa jih delavke napodijo iz panja. Ličinke trotov so med razvojem deležne enake hrane kot ličinke delavk. Njihova najpomembnejša naloga je oploditev matice, vendar je izpolnitev tega naravnega poslanstva namenjena le nekaterim izmed njih.

Telo čebele

Telo čebele, ki ga pokriva oklep iz trdega hitina, je iz treh delov: glave, oprsja in zadka.

Na glavi imajo vse čebele veliki mrežasti ali sestavljeni očesi, s katerima zaznavajo enotno sliko, in ne sestavljene, kakor so domnevali nekdaj. Dobro razločijo vse barve, le rdeča je zanje siva (zato je pri nas v naravi malo rdečih cvetov), razlikujejo pa denimo nešteto odtenkov bele. Na temenu imajo še tri pikčasta očesa, s katerimi dobro zaznavajo svetlobo. Trota je mogoče takoj razpoznati, saj pri njem v nasprotju z delavkami in matico mrežasti očesi prekrivata skoraj vso glavo.

S tipalkami na vrhu glave čebele tipajo, ustno odprtino pa predstavljajo čeljusti in votel rilček za srkanje medičine ali nektarja iz cvetov. Čebela s čeljustmi le grizlja, ne more pa denimo pregrizniti grozdne jagode, kakor to lahko stori osa, ponazori razliko sogovornik. Nektar nabira večinoma zjutraj, ko je še pomešan z roso in bolj tekoč, v nasprotnem ga ne bi mogla izločiti, ko pride v panj. Tu ga namreč prav tako po rilčku preda sodelavki – takšno podajanje se še večkrat ponovi, pri čemer se med obogati s čebeljimi izločki in se hkrati zgosti. Pozneje, ko je shranjen v satju, delavke zmanjšujejo vsebnost vode v njem z ventiliranjem, močnim utripanjem s krili, ki poveča zračni pretok. Ko je vsebuje le še od 14 do 20 odstotkov, je dozorel in takrat delavke celice, v katerih je shranjen, pokrijejo s pokrovčki.

Oprsje čebele nosi dva para prozornih kril, s katerimi lahko zamahne do 200-krat na sekundo in leti do 40 kilometrov na uro, sposobna pa sta nositi težo tovora, ki predstavlja do tri četrtine njene lastne telesne teže. Na spodnji strani oprsja so trije pari nog: na prvem sta pomembna glavnička, s katerima si čebela čisti telo, sploščeni goleni zadnjega para nog pa sta z vencem dlačic oblikovani v košek, v katerem s paše prinaša cvetni prah, ki si ga očeše z dlačic po telesu.

Zadek je iz gibljivih obročkov. Na njegovem koncu imajo delavke in matice želo; prve se z njim branijo pred vsiljivci, druge ga uporabijo, če je treba uničiti še ne izležene konkurenčne matice v domačem panju. Pri delavkah se je želo razvilo iz zakrnelih zarodnih organov. Nazaj obrnjen kaveljček na koncu povzroči, da se želo ob piku v mehko človeško kožo izdre in čebela umre.

Opravila delavke in čebelji ples

Poleg ustnega dela, ki smo ga že predstavili, sestavljajo čebelja prebavila še požiralnik in medna golša, v kateri shranjuje nabrani nektar in iz katere ga lahko izloči skozi rilček, ter črevesje, skozi katero iztrebi ostanke hrane, ki jo je porabila zase.

Čebelje telo oskrbuje s hranilnimi snovmi hemolimfa, brezbarvna ali rahlo rumena »čebelja kri«.

Od žlez so pri čebelah najpomembnejše krmilne ali goltne žleze v glavi, ki izločajo matični mleček, voskovne žleze na spodnjem delu zadka, žleza strupnica, katere strup se izloči skozi želo, in vonjavna žleza med 6. in 7. obročkom zadka. Zadnja izloča hlapno snov, ki je čebelam v pomoč pri medsebojnem sporazumevanju.

Opravila čebele delavke so povezana s stopnjo telesnega razvoja. Potem ko se izleže, najprej čisti celice satja, odleti na prvi orientacijski polet in šesti dan prevzame naloge dojilje (hrani zalego, matico in pred oploditvijo tudi trote), med 12. in 18. dnem izloča vosek in gradi celice satja (v sodobnih panjih na satnicah, voščenih ploščah, ki jih v panj vstavi čebelar), ko ji voskovne žleze zakrnijo, za krajši čas prevzame položaj stražarke, po potrebi z utripanjem kril ustvarja zračni tok in ohlaja panj, potem pa je do konca življenja nabiralka – v panj prinaša vodo, cvetni prah, med ali propolis.

Pomembno vlogo med čebelami nabiralkami imajo izvidničarke, ki o paši poročajo svojim tovarišicam. Za raziskave plesnega vzorca, s katerim jim posredujejo informacije o smeri, oddaljenosti, vrsti in kakovosti paše, je Karl von Frisch prejel Nobelovo nagrado. Zanimivo je, da izvidničarke svoj ples v panju izvedejo v popolni temi – ugotovili so, da so pri predajanju informacij odločilne vibracije, ki se prenašajo po površini satja.

Hrana, zaleganje, rojenje

V satju so tri vrste celic. V najmanjših šesterokotnih se iz zalege razvijajo delavke, v malo večjih pa troti. Prazne čebele uporabljajo za shranjevanje hrane. Na tretjo obliko naletimo samo v času najživahnejšega razmnoževanja v družini: to so hruškasti matičniki na robu satja. V njih se razvijajo mlade matice – lahko tudi od 15 do 20.

Ko se matica izleže, po nekaj dneh odleti na parjenje (to opravi samo enkrat v življenju), lahko tudi nekaj kilometrov daleč. V zraku se spari z nekaj troti in se nato oprašena, kakor pravijo čebelarji, vrne vanj. V njeni semenski vrečki je shranjenih do sedem milijonov semenčic, ki ji zadostujejo za vse življenje. Na dan lahko zaleže do 2000 jajčec, na leto do 200 tisoč. Iz s semenom oplojenih se razvijejo delavke ali matice, iz neoplojenih troti. Pri matici traja razvoj od jajčeca do odraslosti 16 dni, pri delavki 21 in pri trotu 24 dni. Iz jajčec se po treh dneh razvijejo ličinke ali žerke, ki jih delavke pet dni (trote sedem) pridno hranijo. Ličinka do te razvojne stopnje je v celici odkrita, ko s svojo velikostjo napolni ves prostor, pa jo čebele pokrijejo. V zaprti celici se petkrat levi in preobrazi v bubo. Po šesti levitvi že dobi obliko odrasle živali – potem ko pregrizne pokrovček celice, iz nje zleze mlada čebela.

Čebele rojijo, ko stara matica z delom družine iz panja odleti iskat novo bivališče. To se zgodi deveti dan razvoja ličink novih matic v panju. 

Matica začne po zimskem premoru zalegati proti začetku februarja. Takrat delavke poskrbijo, da se temperatura v panju dvigne na 35º Celzija, zaradi česar porabijo več hrane. Zaleganje je najživahnejše pozno spomladi, ko imajo čebele največ paše. Njihove družine dosežejo vrhunec razvoja maja ali v začetku junija, ko matica postopoma izleže jajčeca v matičnike. Deveti dan, ko so ličinke v prvih že dorasle in jih delavke pokrijejo, odleti stara matica z delom družine iz panja – pravimo, da čebele rojijo. Roj si sam izbere novo bivališče ali pa ga čebelar ogrebe in ga prestavi v prazen panj. V starem panju – čebelarji mu pravijo izrojenec, ker ostane brez oplojene matice – se čez sedem dni, 16. dan razvojnega cikla, iz matičnika izleže prva matica. Takoj ob ugodnem vremenu z rojem zapusti panj, pri čemer se ji lahko pridružijo še druge godne matice. Po boju med njimi ostane v njem – zanj se uporablja izraz drujec – le ena. Iz starega panja lahko odleti še tretji ali četrti roj, vendar si čebelarji s posebnimi ukrepi prizadevajo rojilno vedenje čebel preprečiti, saj zmanjša delovno moč in donos panjev.

Čebelja družina porabi na leto za svoj razvoj do 100 kilogramov medu in do 20 kilogramov cvetnega prahu, nujno pa potrebuje tudi vodo. Med je vir sladkorjev in rudninskih snovi, cvetni prah pa beljakovin. Pomanjkanje hrane zavre razvoj čebeljih družin. Če je zelo hudo, odrasle čebele najprej izpijejo ličinke iz trotovske zalege, pozneje pa še iz preostale.