Gospod z deblom, papigo in psom

Najbrž je krivično, toda od trojice je mojo pozornost najbolj pritegnila papiga. Nedvomno zaradi nevajenosti na videnje tropskega ptiča v našem gozdu, nekoliko pa tudi, ker se mi je prikupila, ko je glavico ubogljivo sklonila pred prstom, ki si jo je zaželel počohati.

Jaka je sivi žako, star je 16 let in je pomemben član družine Milanič iz Črnuč pri Ljubljani. Je tipični afriški sivi papagaj. Inteligenten, ljubeč – najbolj je navezan na lastnika Milana, kateremu pošilja kljunaste poljubčke in se drgne ob njegovo ramo –, rad se čoha po glavi, zlasti pozimi, zna pa biti tudi muhast.
»Kadar zjutraj ne gre pravočasno ven, je nekoliko nejevoljen. Ko smo se po 14 dneh vrnili z dopusta, je potreboval en dan, da nas je pogledal,« na vrtu družinske hiše pripoveduje Milan, medtem ko Jaka, kakor da bi se mu zdelo fino, da beseda teče o njem, na stojišču stare breskve samopašno razpira krila. Ko smo se preselili v zgornje nadstropje hiše, kjer prebivata zakonca Milanič, je pokazal tudi plašno plat. Na stojišču na okenski polici se je rahlo tresel, ko smo ga hoteli pobožati, nekajkrat pa je moj prst ujel med kljun in ga nekoliko močneje stisnil.

Zelo lepo je negovan, pokomentiram Jakovo košato sivo perje in čudoviti rdeči rep. Sivih žakojev iz trgovin z malimi živalmi se namreč spomnim le s populjenimi peresi. A Milan skoraj opravičujoče pove, da mu že dolgo niso ostrigli perja na krilih in porezali krempljev.
Kakor se spodobi za pomembnega družinskega člana, ima Jaka svoje mesto v albumih z družinskimi fotografijami, med katerimi je tudi »njegova prva slika doma«. Na njej je star približno dve leti in zaradi krajšega perja videti prav telečji. V mapi z listi o koristnih podatkih o sivih žakojih pa Milan hrani tudi račun od Jakovega nakupa z datumom 30. maj 1996.

Celotno zgodbo si lahko preberete v tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.