Na dovozu pred hišo stoji tabla z napisom Kmetija Čretnik. Prijaznost družinskih članov je mogoče občutiti že ob prvem stiku z njimi, saj vsakega gosta z veseljem sprejmejo, povabijo v hišo in ga pogostijo. Naš sogovornik Simon Čretnik, ki je leta 2016 prevzel kmetijo od očeta in mame, je povedal, da so že dolgo časa premišljevali o obnovi starega hleva. »Bil je že dotrajan in zato smo ga želeli posodobiti. V zadevo smo se podali premišljeno, veliko sem brskal po spletu, odpravili smo se tudi v tujino, kjer smo si ogledali primere dobrih praks - hleve brez ležalnih boksov. Našim kravam smo želeli omogočiti čim bolj udobno bivanje, da bi imele dovolj prostora za gibanje in ležanje.« 

Pot ga je zanesla na inštitut v nizozemskem Wageningenu, kamor se je odpravil po nasvetu Marije Klopčič iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki z njimi sodeluje. »Nizozemski inštitut se ukvarja s preizkušanjem novosti. Obiskal sem jih, ker so bili ravno v fazi razvoja posebnega poda, ki so ga sicer že preizkusili pri dveh manjših kmetijah, a z rezultati niso bili najbolj zadovoljni. Zaupal sem jim, da bodo zadevo popravili in se z upanjem, da bo vse šlo po načrtu, aprila leta 2019 prijavil na razpis za pridobivanje nepovratnih sredstev za gradnjo novega hleva.« Kriteriji za pridobivanje dodatnih točk pri razpisu so bili zahtevni in ob tem so nastali dodatni stroški okoli 50.000 evrov. »Glavnina stroška je nastala zaradi plačila komunalnega prispevka, načrta, projekta izvedenih del, taks. Samo za gradbeno dovoljenje smo dali 750 evrov. Dodatna točka v razpisu je na primer pripadala tistemu, ki ima mobilni zalogovnik za gnojevko. Ker ga nismo imeli, saj ga ne potrebujemo, smo ga zaradi dodatne točke pač kupili. Podobno je bilo z gradnjo pomožnega objekta iz lesa v velikosti do 50 kvadratov. Čeprav njegove postavitve nismo načrtovali, smo objekt zgradili zgolj zato, da smo pridobili dodatne točke.« Ves trud se je izplačal, saj so bili na razpisu uspešni, s čimer so dobili možnost, da počrpajo okoli 400.000 evrov.

Velik, svetel in zračen hlev

Maja 2020 so začeli z gradnjo novega hleva, ki je potekala v dveh delih. Lanskega septembra so zgradili prvi del in vanj iz starega hleva preselili živali. Mesec dni so se krave in telički navajali na novo okolje in vse novosti, kot sta robot za molzenje in robot za čiščenje blata, ki so se jim vsi prilagodili brez večjih težav. »Upali smo, da bo tako, saj smo zanje res vse pripravili tako, da jim bo lepše.« Kmalu so dogradili še drug del in nastal je velik, svetel objekt. Na vsaki strani je približno trimetrska zavesa nad zidom, ki se poleti odpre, da se prostor zrači in da lahko krave opazujejo okolico. Odpre se tudi del strehe, zaradi česar hlev ni temačen. Prav tako je poskrbljeno za primerno temperaturo, in sicer s pomočjo dveh ogromnih ventilatorjev. »Če temperatura pade pod 18 stopinj, se na vsake pol ure vklopi za 5 min, da premeša zrak. Ker se topel zrak zadržuje višje, saj je lažji od hladnega, ga ventilator premeša in spravi nižje. Poleti je nastavljen drugače, saj kravam ne ustreza, če je pretoplo. V poletnih mesecih je zato ves čas prižgan, da je gibanje zraka 2,5 metra na sekundo, kar pri 30 stopinjah zunanje temperature zniža občutek toplote za 5 stopinj Celzija. Ventilator je nastavljen tako, da pri 19 stopinjah dela pri 10  odstotkih zmogljivosti, pri 25 stopinjah pa že na sto.«

Tla z najsodobnejšo tehnologijo

»Ker nimamo dovolj travnatih površin za pašo, smo jim omogočili, da se v hlevu počutijo kot da bi se sprehajale zunaj.« Po sogovornikovih besedah krave to podlago obožujejo.

Sogovornik še pojasni, da so trenutno edini na svetu, ki uporabljajo tako imenovani high welfare floor. Takšna tla omogočajo takojšnje ločevanje živalskih odpadkov; trden gnoj ostane na površini tal, ki ga samodejno očisti nevsiljiv robot, tekočina pa odteče skozi tla v drenažni sloj, kjer se zlahka odstrani iz hleva. Prednost te tehnologije je mehka in udobna površina, ki je vedno suha. Živali  na njej udobno stojijo ali ležijo, saj posnema teksturo travnatih oziroma pašnih površin. Ker so tla vedno suha in mehka, imajo krave veliko manj težav s kopiti, vimeni, poleg tega dlje časa počivajo, kar posledično pomeni, da dajo več mleka. »Živalim smo želeli omogočiti čim bolj naravno okolje. Ker nimamo dovolj travnatih površin za pašo, smo jim omogočili, da se v hlevu počutijo kot da bi se sprehajale zunaj.« Po sogovornikovih besedah krave to podlago obožujejo. »Ležalna površina je narejena iz več plasti. Spodaj je betonska plošča, na kateri so odtoki s cevmi, ki vodijo v zbirno jamo. Na plošči je 8-centimetrsko plastično satovje, na to plast pa je za udobje dodana 4,5 cm debela plast iz mlete gume, ki  prepušča vodo in urin. Na vrhu je nato še napeta gosta tkanina, ki zadrži blato. Tla, po katerih krave hodijo, so torej ves čas suha, in ker se urin in blato ne mešata, ne pride do ureaze. Encim ureaze sodeluje pri nastanku amonijaka iz sečnine, kar pomeni, da se zaradi teh sodobnih tal zmanjša emisija amonijaka do 80 odstotkov. Vključeni smo tudi v projekte, s katerimi bomo izvedli meritve emisij v različnih sistemih, jih med sabo primerjali ter pripravljali priporočila za druge kmete, ki se bodo odločali za gradnjo ali prenovo hleva.«

Pozna vsa njihova imena

Vse krave vedo, kdaj bo začel robotski čistilec čistiti tla. Nekatere že kakšno minuto prej vstanejo, saj vedo, da se mu bodo morale umakniti.

Vsaka krava ima na voljo 14 kvadratov ležalne površine, če k temu prištejemo še funkcionalne površine, pa ima vsaka krava okoli 22 kvadratnih metrov prostora za gibanje. Hlev je velik, da lahko v njem biva 60 krav molznic in mlada živina. Trenutno imajo pri Čretnikovih 52 krav molznic in precej teličkov. Pri 18 mesecih starosti namreč krave prvič osemenijo, ko so stare malo več kot dve leti pa prvič telijo. »Odkar imajo več prostora, jim le redko pomagamo pri porodu, saj vse teče večinoma naravno.« Tako imenovana porodnišnica za krave je takoj pri vhodu v hlev, kjer je tudi poseben prostor za teličke.  V bližini se potem razprostira še velik prostor, na katerem je večina krav med našim obiskom počivala. »Vsaka od njih ima svoj značaj,« pojasni Simon, ki se sprehodi med njimi in vsako, ki jo poboža, prijazno ogovori. »Vse naše krave poznam po imenu. Tukaj je Trudi, Gaga, Ana, Synergy, Penolepe, Sina, Srečka …«.

Robota za čiščenje in molzenje

Osemintridesetletnik, diplomirani inženir zootehnike, dobro pozna vedenje živali. Razložil je, da imajo krave rade rutino, zato urnika hranjenja, čiščenja, molzenja in počivanja ne spreminjajo. »Vse na primer vedo, kdaj bo začel robotski čistilec čistiti tla. Nekatere že kakšno minuto prej vstanejo, saj vedo, da se mu bodo morale umakniti. Čistilec 6-krat dnevno očisti celo površino, od petih do devetih zjutraj to naredi dvakrat, saj običajno krave takoj ko se vstanejo, kakajo. Potem jih nekaj časa pusti pri miru, vse do pol enih, ko se ponovno odpravi na pot. Nato spet ob petih in devetih zvečer. Medtem ko robot dela, se večina krav odpravi k robotskemu molznemu stroju. 

!!galerija!!

PREBERITE ŠE: V PRIHODNOSTI BODO ROBOTI LAHKO POBIRALI TUDI SOLATO, JAGODE, MALINE IN VSE VRSTE SADJA

Molzni robot prepozna kravo na podlagi pedometra na nogi. Za vsako kravo ima shranjene podatke o času ležanja, koliko korakov je prehodila, stroj meri količino mleka ter vsebnost maščobe, beljakovin, laktoze v njem, meri tudi prevodnost posameznega vimena, saj sprememba lahko pomeni, da se v vimenu nekaj dogaja. »Takrat smo bolj pozorni in večkrat odkrijemo, da se začenja mastitis, čeprav klinični znaki bolezni še niso vidni. Takoj ukrepamo preventivno in s pomočjo naravnih pripravkov in krem poskrbimo, da preprečimo težavo, še preden pride do klinične okužbe.«

Enkrat mesečno naredijo mlečno kontrolo. »Takrat na stroj priklopimo rdečo škatlo, v kateri so zloženi lončki. Od vsake krave približno pol decilitra mleka robot natoči v lonček, ga označi, nato pa ga kontrolor odnese v laboratorijsko analizo. Glede na podatke o vsebnosti maščob, beljakovin, laktoze, somatskih celic idr. kalibriramo robot oziroma laboratorij v molznem robotu.« Informacij, ki jih ponuja robot, je ogromno, a nič ne koristijo, če jih redno ne spremljaš, je prepričan Simon. »Poleg tega je zelo pomembno, da krave opazujemo. Kljub robotizaciji je prav, da smo vsak dan skupaj. Jaz sem v hlevu vsak dan, zjutraj in zvečer, po dve uri in pol. Zdaj imam sicer veliko manj fizičnega dela. Še vedno zmešamo obroke hrane, zvečer nekaj krav »zamudnic«, ki se več kot 12 ur ne pridejo molst, privabimo do robota, vmes nakrmimo teličke, pogrejemo mleko, očistimo vedra in jih napolnimo z vodo, če imajo mokro hrano, jo odstranimo in nasujemo novo, očistimo bokse … Poleg tega dnevno pregledam robota in podatke, vsake toliko je treba ročno vnesti osemenitve, telitve in podatke o očetu, saj program tega ne vnaša samodejno. V hlevu imam kavni avtomat, zato si vsak dan skuham kavo, uživam ob opazovanju in v njihovi družbi.«

Vsaka krava, ki pride v molznico, dobi za nagrado še brikete. Motivacija je včasih tako močna, da krave stojijo v vrsti za molzenje. 

Prilagojeni obroki hrane

Hranjenje poteka dvakrat na dan. Vsak dan na krmilni mešalni prikolici pripravijo komponente, kot so mrva, trava, koruza, dodajo še vitamine, beljakovine (repične tropine). S tem poskrbijo za uravnovešen obrok, ki ga večkrat uravnavajo in prilagajajo za dnevne količine mleka. »Osnovno krmo, mrvo, travo in koruzo, pošljemo na analizo, da vidimo, kakšne so vsebnosti. Potem se obrok uravna z žitom, koruzo v zrnju, beljakovinami, dodajo se mineralno-vitaminski dodatki. Pri nas je mešanica pripravljena za 30 l mleka na dan. Vsaka krava, ki pride v molznico, dobi za nagrado še brikete. Motivacija je včasih tako močna, da krave stojijo v vrsti za molzenje. Ker pa robot prepozna, da še ni minilo dolgo od zadnje molže (kar pomeni, da nima mleka), ji stroj nagrade ne da in krava se le prosto sprehodi mimo.

Od 52 krav se jih molze 40, kar pomeni, da dobimo približno 1250 l mleka na dan. Mleko odvažajo na dva dni, saj ga prodajajo Mlekarski zadrugi Ptuj, od tam pa gre dalje v slovenske mlekarne, v Italijo in Hrvaško, manjše količine oddajo v mlekomat, nekaj pa ga odkupijo žalski vrtci. »Naša družina se že tretjo generacijo ukvarja s pridelavo mleka. Čeprav je bilo vedno veliko dela, sem se odločil za študij zootehnike. Zelo sem hvaležen staršema, da sta mi to omogočila in tisto obdobje nase prevzela zares veliko breme. Ena sestra je bila takrat še v osnovni šoli, druga je prav tako študirala. Zdaj smo ponovno združili moči in vsi se trudimo, da bo nam in našim živalim čim lepše.«