K9 iskanje pogrešanih živali: V dveh letih domov pomagali več kot 40 psom

Združenje »K9 iskanje pogrešanih« je mednarodno združenje s sedežem v Nemčiji. Podenote so v Nemčiji, Avstriji, Švici, Islandiji, na Madžarskem, ena pa je tudi v Sloveniji. »Smo prva in edina skupina v Sloveniji, ki imamo pse, specializirane za iskanje pogrešanih živali,« pove sogovornica Sabina Piber, vodnica treh simpatičnih psičk, ki uspešno uporabljajo svoj smrček za iskanje. Njena štiriletna Chilli, pasme angleški pointer, je trenutni najbolj izkušena in talentirana psica za iskanje pogrešanih živali pri nas, odlično se je do sedaj izkazala že tudi njena petletna mešanka Ula, ki je prva psička z vsemi preizkušnjami za opravljanje tovrstnega dela v Sloveniji. Sabina ima še Yotto, sedemmesečnega psa pasme italijansko bracco, ki pridno in zelo uspešno nabira znanje. V ekipi K9 so poleg Sabine Piber še Ingrid Hrovat z jazbečarjem Olijem in Tajda Trbovšek s petletnim hrvaškim ovčarjem Edom, medtem ko je pripravnikov še 20.

V dveh letih, odkar beležijo iskalne akcije, so domov pripeljali preko 40 psov.

Tehnika iskanja pogrešanih živali s psi ali kot jo lahko drugače imenujemo »pet trailing« je podobna tehniki iskanja ljudi. »Psi pri iskanju uporabljajo svoj neverjeten in vsega spoštovanja vreden nos. Pa ni samo nos tisti, ki jim daje to sposobnost. Ena tretjina pasjih možganov je namenjena izključno vonju (40 x več kot pri človeku). Pasji možgani obdelujejo podatke in informacije, ki jih dobijo z vonjem, podobno kot mi, ko beremo, poslušamo in gledamo hkrati. Poleg tega so pasji možgani sposobni pomnjenja ogromnega števila vonjev, nekatere si zapomnijo za dolgo časa, nekatere, kot na primer lastnikove, za vedno.«   

Pomembna je komunikacija s psom

A kljub temu, da imajo psi odlično razvit voh, je treba psa za naloge iskanja pogrešanih naučiti, kako in na kakšen način ga lahko uporabijo v ta namen. »Pasje vohanje je treba usmeriti. Psu pustimo, da sam ugotovi, da obstaja povezava med vzorcem, sledjo na tleh in najdbo nekoga na koncu sledi. Največja motivacija našim psom je iskati in na koncu najti, saj končno lahko uporabljajo svoj nos in so za to še nagrajeni.« Psi se običajno hitro učijo, hitro kombinirajo, v znanje vključujejo izkušnje, komunicirajo z vodniki s svojim telesom, zato je izjemno pomembno, da vodniki razumejo, kaj jim pes sporoča, in da znajo interpretirati njihovo komunikacijo z njimi.

Nekaterih živali ne gredo iskat takoj, ampak poskusijo vse, da žival sama pride domov.

Tandem, pripravljen na iskalno akcijo

Na vprašanje, kateri psi so primerni za iskanje živali, Sabina odgovori, da praktično vsi, saj imajo vsi psi nos - nekatere pasme sicer z nekoliko manj receptorji za vonj, drugi več. Večino psov se da naučiti in je sposobna opravljati to delo, vendar je treba poznati omejitve, ki jih imajo posamezni pari. Psi s kratkimi nosovi ne morejo delati dolgo, na primer. Sogovornica še pojasni, da morajo psi najprej psihofizično dozoreti in imeti za seboj dovolj izkušenj in znanja, da gredo lahko v iskalno akcijo. »Končni cilj treningov je, da sta tako pes kot njegov vodnik ne glede na pasmo pripravljena na iskalno akcijo. Pri nekaterih to traja tri leta, pri drugih pa štiri, celo pet. V tem času opravijo tudi več preizkušenj. Zadnji izpit oziroma preizkušnja je hkrati tudi dovoljenje za samostojno iskanje pogrešanih na terenu.«

Dobro je imeti čim več informacij

Ko lastniki pokličejo na pomoč in pojasnijo, da se je njihova žival izgubila, člani iskalne skupine K9 presodijo, kako nujna je zadeva. »Urgentno je, če se izgubi mladič, star ali bolan pes, če potrebuje zdravila, brez katerih ne bi preživel, če pobegneta dva v paru, vrne pa se samo eden, če pobegne s povodcem na sebi …«. Vsi ti podatki so zelo koristni za načrtovanje iskanja, prav tako pa klicatelje povprašajo še o tem, kaj se je zgodilo, kje se je zgodilo (doma, na izletu ...), spol in starost psa, ali je sterilizirana/kastriran, ali v tem gospodinjstvu živijo še drugi psi, ali se je to zgodilo že kdaj prej idr. Sledi zbor ekipe, ki je na voljo za iskanje, na zemljevidih si ogledajo teren, da vedo, kaj jih čaka in kateri psi so primerni za iskanje, sedejo v avtomobile in … akcija!

Nekaterih živali ne gredo iskat takoj, ampak poskusijo vse, da žival sama pride domov. »Vse je odvisno od okoliščin in kraja pobega, karakteristike psa, dolžine bivanja pri lastnikih, tudi pasme igrajo vlogo in nenazadnje preteklost psa. Vsem pa absolutno in takoj priporočamo, da čim prej poiščejo pomoč prijateljev, znancev, sosedov, da pripravijo objavo na družabnih omrežjih, obvestijo lokalne radijske postaje, nalepijo plakate po okolici ter obvestijo pristojno zavetišče. Priporočamo tudi, da nas pokličejo takoj, naša ekipa je usposobljena za tovrstna svetovanja v različnih situacijah.«

Urgentno je, če se izgubi mladič, star ali bolan pes, če potrebuje zdravila, brez katerih ne bi preživel, če pobegneta dva v paru, vrne pa se samo eden, če pobegne s povodcem na sebi …

Skupina je pri svojem delu zelo uspešna. V dveh letih, odkar beležijo iskalne akcije, so domov pripeljali preko 40 psov, samo v letošnjem novoletnem času osem. »Vsako snidenje je zgodba zase, vsa pa so neskončno ganljiva. Nekoč sem rekla: vriskam in jočem hkrati«, pripoveduje Sabina. »Seveda se naša razpoloženja prenašajo na naše pse, tako veselje kot žalost, pa tako zaskrbljenost in dvom, kot samozavest in prepričanje, da bo vse v redu. Zato je tudi tako pomembno, da dozorita oba: pes in vodnik.«

Pomaga objem

Vsaka iskalna akcija pa nima srečnega konca. Zgodi se, da najdejo mrtvo žival, kar je stresno tako za vodnika in tudi za njegovega psa. »To so težke situacije za nas. Bolje, kot se obvladamo, lažje je našim psom, ki se med seboj razlikujejo tudi po obvladovanju stresa. Velikokrat lastniki nekje v sebi že razmišljajo tudi o možnosti, da njihova žival ni več živa. Vseeno pa na to nikoli niso v resnici pripravljeni, vedno to zanje pomeni dokončnost izgube, neizmerno žalost, včasih obup in stisko. Kljub temu pa vsi povedo, da je bolje, da smo našli mrtvega, kot da ga nikoli ne bi našli in bi vedno razmišljali le o tem, kako nekje trpi. Seveda je novico, da žival ni več živa, težko sporočiti lastnikom, vedno dolgo razmišljamo, kako na najmanj boleč način to povedati. Pogosto pomaga objem.« 

Čeprav je včasih zelo naporno, sogovornica še vedno vztraja. Vsako leto je bolj prepričana, da je našla svoje poslanstvo in da je to tisto pravo, kar želi početi tudi v bodoče. V delu je našla sebe in nudenje pomoči jo izpopolnjuje. »Veliko stvari me pri tem delu osrečuje. To, da imajo izgubljene živali možnost vrnitve domov ali celo preživetja, saj so bile pred nami prepuščene naključjem in same sebi. To, da raste homogena, predana, učljiva in zanesljiva skupina psov in njihovih vodnikov tudi v Sloveniji. To, da stojimo na ramenih strokovnjakinj Alexandre Grunow, Rowene Langkau, biologov veterinarjev, fizikov in matematikov z 20 in večletnimi izkušnjami. To, da vse znanje, ki ga imamo, ni dokončno, da metode preverjamo in dopolnjujemo z znanstvenimi spoznanji … Ja, lahko bi naštevala še cel dan,« z nasmehom zaključi Sabina.

PREBERITE ŠE: S PAMETNO OVRATNICO BOSTE LAŽJE NAŠLI SVOJEGA PSA