Bolezni, ki se iz živali prenašajo na človeka, imenujemo zoonoze. Zaradi boljše preglednosti med seboj se ločijo po različnih patogenih skupinah (paraziti, glivice, bakterije, virusi ipd.), po načinu prenosa (preko zaužite hrane, preko vboda, z dotikom itd.) ter po načinu in dolžini zdravljenja. Primož Šušterič izpostavi nekaj primerov zoonoz, in sicer:

• Kampilobakterioza in salmoneloza sta vrsti črevesnih okužb, do katerih pride med zaužitjem živil živalskega izvora, kot na primer surovih ali slabše toplotno obdelanih jajc in mesa, ki je kontaminirano s kampilobakterjem ali salmonelo.
• Borelioza in virus klopnega meningoencefalitisa, ki ju na človeka lahko prenesejo okuženi klopi.
• Toksoplazmoza, s katero so navadno okužene mačke, prenaša pa se fekalno-oralno, preko mačjih iztrebkov.
• Leptospiroza, pogovorno poznana kot mišja mrzlica, ki se prenaša preko izločkov (seč, iztrebki, slina) glodavcev, ki okužijo hrano, vodo in zrak.
• Kožne okužbe, kot so dermatofitoze, med katere spadata mikrosporija in trihofitija. Garje se lahko na ljudi prenesejo s psov ali mačk ter drugih sesalcev (sarcoptes scabiei- pasje garje ter notoedres cati- mačje garje) preko fizičnega kontakta.
• Steklina, ki velja za evo najstarejših poznanih zoonoz, ter se prenaša preko sline z ugrizi okuženih živali.

PREBERITE ŠE: ALI IMA PES VROČINO? KAKO UKREPATI ...

Nujna skrb za imunski sistem

»Stik z zoonozo ne pomeni nujno tudi okužbe,« pojasni veterinar. Ali bo do okužbe prišlo ali ne, je odvisno od mnogih dejavnikov, kot je na primer naš imunski sistem, primerna osebna higiena posameznika (na primer redno umivanje rok po dotikanju živali), pravilno rokovanje s hrano (shranjevanje vstran od dosega živali, spiranje pred uživanjem), redno čiščenje in razkuževanje prostorov, v katerih bivajo živali, redna nega živali ipd. Rizična skupina za okužbo z zoonozo so zagotovo posamezniki z oslabljenim imunskim sistemom kot posledico neke spodaj ležeče bolezni (na primer osebe, okužene z virusom HIV), posamezniki s presajenimi organi, majhni otroci, še nerojeni otroci, ostareli ljudje, ljudje, ki prejemajo citostatike (zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje rakastih obolenj pri različnih oblikah kemoterapij), ledvični bolniki ali bolniki s cirozo jeter, ljudje, ki nimajo vranice in drugi. Za namen večje zaščite teh posameznikov obstajajo smernice in programi, ki vsebujejo navodila za varno sobivanje z našimi ljubljenčki.

Ljudje, ki imajo oslabljen imunski sistem, bi se morali, če je le mogoče, izogniti neposrednemu stiku z blatom svojih ljubljenčkov in ob rokovanju z njim nositi zaščitne rokavice. Kadar je mogoče, bi morali drisko pri hišnih ljubljenčkih obravnavati drugi. Mačja stranišča ne bi smela biti postavljena v bližini prostorov za pripravo hrane ali jedilnih prostorov, čistiti pa bi jih morale osebe, ki niso imunsko oslabljene in niso noseče. Živali z drisko bi bilo treba po potrebi kopati, da se dekontaminira njihova dlaka. Lastnike hišnih ljubljenčkov bi bilo treba poučiti, da med čiščenjem diareičnega ali drugega blata nosijo gumijaste rokavice in uporabljajo gospodinjsko belilo po znanih predpisih in priporočilih.

Prav tako naj osebe z oslabljenim imunskim sistemom ne dovolijo hišnim ljubljenčkom, da jih ližejo po ustih in naj prakticirajo dobro preventivno zobno higieno zase in za svoje hišne ljubljenčke. »Hišnih ljubljenčkov, ki so agresivni v vedenju ali igri, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom ne bi smeli imeti, saj so ob ugrizu izpostavljeni zdravstvenemu tveganju,« svetuje sogovornik, ki še doda, da bi bilo  pse in mačke treba odvračati od koprofagije (zauživanja blata) in pitja iz stranišč.                   

Imunski sistem gradimo s pomočjo kvalitetne prehrane ter prehranskih dodatkov, zadostno količino športne aktivnosti, zadostno količino spanca itd. Našteto ne velja smo za nas, temveč tudi za naše živali, pri katerih ima imunski sistem popolnoma enako funkcijo. »Imunskega sistema pa ne krepimo samo z zdravim načinom življenja ter prehrano, pač pa tudi s cepljenjem. Med zoonoze, ki smo jih pri nas s cepljenjem praktično izkoreninili, spada prej omenjeni virus stekline - zadnji zabeleženi primeri okužbe človeka v Sloveniji segajo v leta 1946 in 1950.«

!!galerija!!

Zooantroponoza 

Lahko pa se zgodi tudi obratno, da kakšno bolezen dobi žival od nas. Poleg zoonoz, ki se torej prenašajo iz živali na človeka, poznamo tudi druge oblike prenosa bolezni, in sicer vektorsko pridobljene bolezni, sapronoze ter zooantroponoze, ki jih sogovornik na kratko opiše.

Glede na mehanizem prenosa se bolezni delijo na:

• Zoonoze - bolezni, ki se na različne načine prenesejo iz živali na človeka.
• Vektorsko pridobljene bolezni - imajo vmesnega prenašalca (vektorja), ki je na primer klop ali bolha.
• Sapronoze - iz okolja pridobljene bolezni, ki se prenesejo na ljudi in živali. Za njih je značilno, da se prenesejo z inhalacijo in s prenosom preko kože. Med te bolezni spadajo nekatere zelo nevarne bolezni, kot na primer Anthrax, ki ga povzroča bakterija Bacillus anthracis, listerioza, ki jo povzroča bakterija Listeria Monocytogenes, aspergiloza, ki jo večinoma povzroča glivica Aspergillus fumigatus, glivična bolezen - kokcidiomikoza in druge.
• Zooantroponoza ali antropozoonoza – bolezni, ki se prenesejo iz človeka na žival. Mednje spadajo nekatere vrste gripe, kot na primer influenca H3N1 (pogovorno "pasja gripa") ter influenca H1N1 (pogovorno "prašičja gripa"). Ti dve influenci se prenašata na pse, mačke in prašiče. Zabeleženi so bili tudi primeri, ko so se mačke in psi od lastnikov okužili z novim koronavirusom (SARS COV-2 ali COVID-19). Poleg tega obstajajo še druge bolezni, kot so bolnišnične okužbe MRSA, določene bakterijske okužbe in tuberkuloza, ki jih lahko prav tako prenesemo na naše živali.

PREBERITE ŠE: KAKO SKRBETI ZA PASJEGA STAROSTNIKA

Za zmanjšanje tveganja prenosa bolezni

Na vprašanje, kako naj poskrbimo, da zmanjšamo možnost prenosa bolezni, Primož Šušterič odgovarja, da bi morali biti novi hišni ljubljenčki preventivno vakcinirani in razglisteni. Za mačke je še posebej pomembno testiranje na FIV in FeLV. »Čeprav ta dva virusa ne predstavljata direktne možnosti za okužbo ljudi, so mačke, okužene z imunosupresivnimi virusi, bolj dovzetne za okužbo z drugimi infekcijskimi boleznimi in s tem potencialno tudi zoonozami.«

Priporočljivi so tudi letni splošni pregledi hišnih ljubljenčkov, redna nega le-teh, skrb za njihovo dlako in kožo ter redno (glede na potrebe pasme) krtačenje in striženje.

Sogovornik še dodaja, da je za lastnike mačk bistvenega pomena tudi vsakodnevno čiščenje mačjih stranišč, saj s tem preprečimo možnost okužbe z določenimi infekti, kot je na primer toksoplazma. Za razliko od na primer salmonele, giardie in podobnih patogenov, ki povzročijo okužbo takoj, mora namreč toksoplazma zamenjati razvojno obliko (t.i. sporulirati), saj šele potem postane infektivna.