Kraški ovčar: Menjava vlog jim je pisana na kožo

Mednarodno priznan je bil leta 1939 pod imenom ilirski ovčar. Več desetletij so potem tekle dejavnosti za priznanje kraševca kot avtohtone slovenske pasme in leta 1968 kinologom in vzrediteljem uspelo. »Zaradi ozkih grl in premajhnega števila kraških ovčarjev je bilo v pasmo vkrižanih nekaj šarplanincev in dva novofundlanca. Kljub temu zadnje genske preiskave kraševca očit­no ločijo od šarplaninca, čeprav bi bilo treba za natančnejšo analizo izvesti dodatne raziskave,« je pojasnila Mojca Emeršič, ki je že vrsto let aktivno udeležena pri razvijanju naše avtohtone pasme psov. Pravi, da je zanjo kraševec kralj živali. »Zaradi Čajke, ki sva jo s sestro kupili pred desetimi leti, sem se zaljubila v pasmo. Spoštujem in občudujem privrženost, občutljivost, neodvisnost kraševca. Sama si ne bi želela imeti psa, ki nestrpno čaka na ukaz in tvoje vodenje, ampak mi je všeč pes, ki ti poskuša biti enakovreden partner.«

Zgodovina kraševca je povezana z ovčerejo in prisotnostjo velikih zveri, kot so medved, volk in ris, pa tudi drugih plenilcev, lisice ali krokarja na ozemlju Slovenije. Ovčarji ob Pivki so v preteklosti s posebnim polnomadskim načinom paše, tako imenovano transhumanco, vodili in selili ovce od današnjega Pivškega do Furlanije in na druga območja. Tradicija takšne paše in tudi ovčereje nasploh je z manjšanjem čred in nasploh reje ovc pri nas zamrla, prav tako je zamrla uporaba pastirskih psov. Kraški ovčar se je po zaslugi navdušencev ohranil kot družinski pes in čuvaj, že deset let pa se zelo uspešno vrača v svojo prvotno vlogo varuha črede. »Res je, da je danes 95 odstotkov kraševcev družinskih psov, a čedalje več jih spet čuva črede. To so isti psi, ki pa imajo v sebi čudovito sposobnost delovati v dveh povsem različnih vlogah,« pojasni Emeršičeva. »Poleg tega kraševci nastopajo kot terapevtski psi, nekaj psičk pa je odličnih v izvajanju tako imenovanih trikov.«

Včasih neaktivni, a vedno čuječi

V standardu pasme je zapisano, da je kraševec srednje velik, močan pastirski pes, s spuščenima uhljema in repom, bogato odlakan, železno sive barve, krepke konstitucije, skladno grajen in mišičast. Po značaju je umirjen, dobrodušen, toda tudi pogumen in oster, vedno vdan le svojemu gospodarju. Je prijeten spremljevalec, pogumen branilec, dober čuvaj, do tujca nezaupljiv in nepodkupljiv, suverenega značaja, toda kljub temu poslušen. Plečna višina je pri psu 57 do 63 cm (60 cm), pri psici 54 do 60 cm (57 cm). Pes tehta od 30 do 42 kg, psica pa od 25 do 37 kg, njegova življenjska doba je tudi do 15 let.

»Zanje je značilna razmeroma nizka aktivnost, ki se kaže v poležavanju in navideznem lenarjenju. Tisti, ki ne poznajo vedenjskih razlik med pasmami, pogosto od kraševcev v vlogi pastirskih psov pričakujejo nenehno aktivnost, ki je značilna za ovčarske pse ali zganjače črede. Vendar je treba vedeti, da je to le navidezna umirjenost, saj so pastirski psi kljub temu vedno čuječi, najbolj pa v času, ki je po njihovem bolj nevaren, denimo zjutraj, v mraku, ponoči ali v megli,« razloži sogovornica in doda, da je tipična lastnost kraševca tudi zaščitništvo. »Pastirski psi namreč odločno branijo svoje krdelnike in teritorij. Črede ne zapuščajo in se z njenega teritorija ne oddaljujejo. Vsiljivce odženejo in se takoj spet vrnejo.«

Treba jih je razumeti

Kraševce odlikuje tudi vztrajnost. So samostojni in neodvisni, sposobni delovati na lastno pobudo in se zanašajo na lastno presojo. »Ta lastnost je pomembna, ko se morajo v nevarnosti samostojno odločati za akcijo. Izredno pomembno je, da imajo pastirski psi radi rutino in red. V praksi to pomeni, da bodo sledili vzorcem in navadam, ki so jih pridobili v mladosti. To lahko obrnemo sebi v prid, saj lahko pričakujemo, da bo vse naučeno ostalo trdno zakoreninjeno tudi v odrasli dobi.« Pastirski psi imajo po besedah sogovornice poudarjen socialni čut, zaznavajo razpoloženje črede in imajo močan materinski nagon, ki se kaže tudi pri samcih. »Zaradi manjše ubogljivosti zato neredko veljajo za trmaste in neumne, če pa poznamo prave korenine njihovega vedenja, lahko to njihovo značilnost pravilno razumemo in cenimo.«

Samci malo bolj zahtevni

Pri kraševcih je mogoče med spoloma opaziti nekaj razlik. Psičke so običajno bolj vodljive in manjše, medtem ko so samci večji in močnejši in lahko izkazujejo veliko samozavesti, zaradi česar so relativno težko uklonljivi. »Vzreditelje kraševcev v Društvu ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DLVKOS) zato opozarjamo, naj bodo posebej pazljivi, da dajo samce v roke izkušenih ljudi, ki so že imeli pastirsko pasmo oziroma večjega psa, samca, saj kraševec, ki mu nepravilno postaviš meje, ni najbolj preprost pes za vzgojo.« Vsekakor potrebuje odločnega, umirjenega, stabilnega človeka, ki ima zdravo mero avtoritete in bo znal svojega pasjega tovariša razumeti. Preveč agresivni ljudje, ki bodo zatrli njegovo neodvisnost in duha, zanj niso dobri lastniki, še manj pa (pre)mehki, ki mu ne zmorejo biti enakovreden partner.

Skrbna selekcija za zagotavljanje zdravja

V DLVKOS je približno 150 članov iz vse Slovenije in okoli 30 vzrediteljev. Naloga društva je obveščanje in ozaveščanje lastnikov in bodočih lastnikov kraševcev in javnosti o pasmi in pomenu njenega ohranjanja. Vsak mesec se srečajo v Ljubljani, kjer se predstavijo turistom, sicer pa je njihov glavni projekt sodelovanje, vzpostavitev in delovanje javno dostopnega informacijskega sistema, v katerem so vpisani vsi kraševci in legla ter njihovi rodovniki in projekt genetike, kar izvajajo v sodelovanju z ljubljansko biotehniško fakulteto. Sogovornica opozarja, da se, tako kot pri vseh rodovniških pasmah, tudi pri kraševcu dogaja inbriding oziroma parjenje v sorodstvu. »V našem društvu se seveda trudimo vzreditelje ozaveščati o tem, zakaj je treba znotraj pasme pariti pse, ki so sorodstveno čim bolj oddaljeni, da bi se izog­nili dednim boleznim, ki se, kot vemo, pojav­ljajo pri vseh pasmah. Kraševec je v splošnem zdrava pasma, mogoč pa je problem z urinarnim traktom in boleznijo ledvic. Na tem področju skupaj z biotehniško fakulteto izvajamo raziskavo, usmerjeno v identifikacijo kandidatnih genov, kar bi nam zelo olajšalo selekcijo.«

Bolj zaleže hrana kot igra

»Kraševce učimo po običajnih programih šolanja, ki veljajo za vse pasme, res pa je kraševec zaradi manj izraženega plenilskega nagona manj dojemljiv za nagrajevanje z igro in se bolje obnese motivacija s hrano. Značilno je tudi, da bo hitro dojel, kaj se od njega pričakuje, a ne bo naklonjen ponavljanju vaj, vendar je tudi to splošno značilnost povsem ovrgla članica društva Tina, ki s svojo Hajdi izjava trikce, za katere je potrebno ponavljanje vaj. Tina je pri šolanju uporabljala kliker in dosegla fantastičen uspeh! Še bolj kot šola pa je pomembna zgodnja socializacija. To, kar naredimo s kraševcem med drugim in šestim mesecem starosti, ko postavimo trdne okvire in pravilno prijateljsko avtoriteto z vzpostavitvijo pravil, bo spoštoval vse živ­ljenje. Če to obdobje zamudimo, se pozneje lahko pojavijo težave. Vsak nov lastnik dobi od vzrediteljev v našem društvu Priročnik o negi in socializaciji kraševca, ki večini odgovornih lastnikov pomaga pri pravočasni in pravilni vzgoji.«

Mojca je prepričana, da se Slovenci ne zavedamo dovolj pomena avtohtonih pasem psov in njihovega ohranjanja. »Pasme, ki so morda v današnjem potrošniškem videnju sveta premalo donosne, bodo jutri lahko temelj drugačnega, bolj trajnostno naravnanega življenja in sobivanja z naravo. Tako že vidimo, da kraševca lahko uporabimo v njegovi prvotni vlogi varuha črede in pripomoremo k bolj trajnostni rešitvi problema sobivanja z velikimi zvermi, ki jih tudi želimo ohraniti (volk, medved, ris).«