Kunčar – kunčji (resasti) jazbečar: Majhna cev za visoke pritiske

Ker v Nemčiji radi težijo k dovršenosti, lahko tako kot njihove avtomobile tudi jazbečarje najprej izbiramo po velikosti in nato še po tipu dlake. Nimamo opravka z visokim, srednjim in nižjim razredom kot pri vozilih, imamo pa standardne, pritlikave in kunčje jazbečarje, pri vseh teh tipih pa obstajajo še kratkodlaki, dolgodlaki in resasti. Velikost pri jazbečarjih merimo z obsegom trupa. Znotraj skupine so najmanjši kunčarji z obsegom pod 30 centimetri, temu seveda sorazmerno sledi tudi najmanjša teža. V literaturi lahko prve opise podobnih psov v Nemčiji najdemo že v 16. stoletju, vendar so bili ti kratkonogi lovski psi precej večji od današnjih. Z razvojem lovskih pasem so postali specialisti za lov na manjše živali in plazenje po rovih. Kaj so lovili, nam nedvoumno pove že njihovo nemško ime. Jazbečarji tudi danes veljajo za strastne lovske pse z izvrstnim vohom, ki se hkrati zelo radi tlačijo v rove, če le kaj diši po lovnih živalih. Na lestvicah najbolj pogostih psov po svetu jih najdemo med prvimi desetimi pasmami, predvsem zato, ker slovijo kot zelo prijetni, živahni in inteligentni družinski psi.

Brez stereotipov o lovcih

Razlike po tipu dlake med jazbečarji so zelo natančno določene, pri Avi Slejko in Andreju Fabianiju smo si ogledali resastega kunčjega jazbečarja, ki je edini z dvojno dlako; tršo vrhnjo in mehkejšo podlanko. Telesne in vedenjske značilnosti so ne glede na zunanji videz zakoličeno jazbečarske, kar pomeni, da jih ne smemo obravnavati kot razvajene sodobne psičke, ampak kot ponosne lovce, ki kljub majhnosti ohranjajo odlike velikih psov. »Ko sva Arsa pripeljala od čeških vzrediteljev, je tehtal le 890 gramov. Kljub majhnosti pa zna pozornost vzbujati s prodornim laježem. Po značaju so to zelo trmasti psi, so tudi razdražljivi in hitro užaljeni. Vendar se jih da s pravim pristopom zelo lepo izšolati, kar je nama pri Arsovih desetih mesecih kar dobro uspelo. Vsi jazbečarji veljajo za pozorne, radovedne in komunikativne pse, ki pa so tudi ljubosumni na svojo posest ter predani svojemu skrbniku in ljudem. V praksi je videti tako, da je zelo igriv in zabaven, zelo hitro dojemljiv in pogumen ter hkrati trmast in uporniški. V stiku z ljudmi, tudi če je to neznanec, popolnoma ponori in se včasih od veselja kar polula. Zelo rad ima ljudi, vendar zaradi prefinjenega gostoljubja ne smemo popuščati njegovim muham,« strneta svoje začetne izkušnje s pasmo Ava in Andrej.

Pozornost negi in genom

Jazbečarji so razširjena pasma in tudi gensko dobro razvejena. Pri nas predvsem zaradi lovcev prevladujejo standardni resasti jazbečarji, najmanjše kunčje pa je skoraj nemogoče srečati. V Sloveniji sta po besedah sogovornikov le še dva resasta primerka iz te skupine. Zelo pomembno je, da se pred nakupom redke pasme dodobra pozanimamo o zanesljivosti in zdravstveni ustreznosti psarne, saj pri mladičku še ne bomo opazili morebitnih genskih napak in telesnih okvar. Pri jazbečarjih so zaradi njihove specifične valjaste oblike nekoliko bolj obremenjeni hrbtenica in kolki, pogosta je hernija, ki se pojavi predvsem pri psih, ki veliko hodijo po stopnicah ali skačejo. Pomembno je pravilno dvigovanje psa, kar pomeni, da ga z eno roko primemo med sprednjima tačkama za prsni koš, drugo roko pa mu podložimo pod trebuh ter ga dvignemo v vodoravni legi. Nikakor ga ne smemo spuščati na tla z višine, ampak ga nežno postavimo na tačke. Jazbečarji so delno nagnjeni tudi k debelosti, zato je za njihovo zdravo okostje pomembno, da jim zagotovimo pravilno prehrano in vsak dan dovolj gibanja.

Bližnjice se ne obnesejo

Jazbečarji potrebujejo odločno in dosledno vzgojo, ki pa je ne dosežemo s trdo roko, ampak z vztrajnostjo in treningi. Ava in Andrej vzgajata svojega kunčarja kot hišnega ljubljenca, čeprav so to psi, ki potrebujejo dovolj prostora, da lahko po mili volji tekajo in vohljajo naokrog. Njihovo radoživost moramo tako ali drugače potešiti, pri tistih, ki živijo s skrbniki v stanovanju, z dodatnimi sprehodi in seveda šolanjem: »Na prvi pogled so to psi, primerni za vsakogar, ki si bo vzel čas, pa naj bo sedemletni otrok ali sedemdesetletna gospa. So zelo čisti, učljivi in seveda neizmerno veseli, če jim naložimo kakršno koli nalogo. Na svojega lastnika se zelo navežejo in velikokrat ga poskušajo zvabiti k igri, kar moramo pravilno izkoristiti pri treningu in šolanju. Največje težave v šolanju se pojavijo, ko se začne pasja puberteta, drugače pa nisva opazila kakšnih nezaželenih posebnosti.«

Vsak zahtevnejši ali trmast značaj pri psih je kot zdravilo za našo antropocentričnost, ki nam vse prevečkrat zamegljuje pogled na življenje in svet. Nadutost je namreč v človeškem značaju, takšni »jazbečarčki« pa nas bodo slej kot prej malo spustili k tlom.