Lagotto romagnolo: specializirani za sladokusce

Izjemnost in nenavadnost sta v današnjem času prepotrebni vrlini za uspešnost ljudi. V tem duhu se žal vse prevečkrat tudi odločamo, ko zase ali za svoje bližnje izbiramo primerno pasmo psov. Lagotto romagnolo je običajen pes, o katerem bi laiki najverjetneje rekli, da ni nič posebnega. Uvrščamo ga med manj poznane pasme in tudi v Sloveniji ga ne srečamo prav pogosto, čeprav izvira iz sosednje Italije. Pasma je bila mednarodno priznana šele leta 1995 po napornem prizadevanju vodstva italijanskega kluba za njeno vzrejo in ohranitev. Že ime pove, da je to pasma prinašalcev iz vode in da izvira iz italijanske province Emilia Romagna. Pri nas se občasno uporablja tudi ime romanski vodni psi, vendar je poznavalcem in stroki ljubše originalno poimenovanje ali pa pogovorno kar lagotti. Do potankosti podobno pasmo poznajo v Franciji; barbet ali francoski vodni pes je zelo stara pasma psov, ki ji pripisujejo vpliv na veliko kasnejših evropskih pasem. Zaščitniki lagottov iz Italije so zato stežka prepričali mednarodno kinološko stroko o upravičenosti samostojne pasme, nedvomno pa sta jim pri tem pomagali kulinarična blagovna znamka Italije in sodobna posebnost teh psov, ki so jih začeli uporabljati za iskanje in nabiranje tartufov.

Bolj odporni kot lepi

V našem Primorju in Istri so te kulinarične in zdravilne priboljške včasih nabirali s pomočjo domačih psov in tudi prašičev, zdajšnji iskalci pa si čedalje pogosteje pomagajo s skuštranimi lagotti, kakršne smo spoznali v psarni Ocrina pri Brigiti in Branetu. Ta o svojih psih pravita, da so nasledniki stare italijanske vzrejne tradicije lagottov, ki so jih s selekcijo pripravljali za bolj trdne in delovne pse. Zdajšnji vzrejni trendi so pasmo nekako pomehkužili, saj so z naraščajočo popularnostjo v svetovni kinologiji lagotte začeli prepoznavati tudi kot odlične družinske in domače pse. Vzreja delovnih psov je po Branetovih besedah zelo sistematično delo, ki zahteva spodbujanje iskalnih navad in prepoznavanje vonja tartufov. Mladičke je že od materinega mleka treba navaditi na vonj po tartufih, z nagrajevanjem pa nato dosežemo, da motiviranost za iskanje in kopanje ne pojenja, kar pa se le stežka zgodi.

Delovni psi so v nasprotju z linijo, ki je namenjena bolj razstavnim dogodkom in salonski rabi, nekoliko bolj robustni, s tršo dlako ter predvsem bolj vzdržljivi in močni. Imajo posebno vrsto dlake, ki ne izpada in odbija vodo od telesa, pri delovnih psih pa se je tudi ne da razčesati. Sodobna kinologija pogosto spomni, da je tudi nealergena in zato primerna za alergične ljudi. Takšen tip dlake srečamo tudi pri bolj popularnih kodrih, vse pa je treba vsaj enkrat na leto striči, ponavadi spomladi. Dlako je treba zaradi higiene površinsko česati in čistiti, srednje dolga pa se zvije v značilne majhne kodrčke. Lagotte uvrščamo med srednje velike pse, v višino zrastejo do 48 centimetrov in tehtajo od 11 do 16 kilogramov. Velikost je idealna za šviganje med nizkim grmovjem, trša dlaka pa jih pri delu ščiti pred odrgninami in trni. Tudi barva kožuha je bolj maskirna, največkrat jih srečamo v rjavih odtenkih z belimi lisami, lahko so tudi umazano beli.

Asi iz zadnje lige

Brane Koren je svoje prve pse dobil pri starejšem vzreditelju v Italiji. Želel si je nadaljevati njegovo delo in ohraniti linijo pristnih delovnih psov. Kot sam pove, ga je pri njih navdušila radoživost in preprostost, v njih ni nič aristokratskega, saj so nasledniki navadnih uličnih psov, ki so jih uporabljali lovci in ribiči na mokriščih v osrednjem delu Italije. Tudi ime lagotto je izpeljanka iz italijanske besede lago, v prevodu jezero. Ob obrežjih so napol v čolnih in napol s svojimi lastniki živeli predniki teh »ljudskih« psov, ki so preganjali in lovili perjad na skupnih lovih po mokriščih. Uspešni nabiralci tartufov so postali v zadnjih petdesetih letih, ko so rejci s trudom in selekcijo hoteli zatreti njihov lovski nagon in iz njih razviti štirinožne pomočnike za iskanje dragih tartufov, ki se še zdaj dobro prodajajo sladokuscem doma in po svetu.

Ob iskanju ter šviganju po gozdu in gmajni se lagotti šele zares prelevijo v pse, vredne svojega imena. Potrebujejo veliko gibanja na prostem, miselno zaposlitev in takšni so tudi zelo dojemljivi za učenje. Zdolgočaseni in brez pravega dela nam bodo namreč kmalu začeli povzročati škodo ali pa bodo postali nadležni bevskači. Iskanje tartufov mora biti zanje igra, ki jo ponavljamo s skrivanjem igračk, ki jih pomečkamo s tartufi, da obdržijo malo vonja. Tako vzgojeni nam bodo lahko tudi kar sami prinesli kakšen tartuf, ki so ga zavohali na primer pod sosedovim vrtom.

Lagotto romagnolo kot pasma šele prihaja iz anonimnosti, zato je ne srečamo prav pogosto. Med sprehodom skozi mesto bomo na primer slišali, kako lepega in velikega pudlja imamo. Skodrana dlaka nam žal še ne pove prav dosti o pasmi in značaju psov, prav tako kot pri ljudeh vsem skodranim ne pripisujemo istih navad in značajskih potez. Pa ne pozabimo, kaj nam pove ime lagotti – kljub preobrazbi so to psi, ki ljubijo vodo in čofotanje.

In še zanimivost: pri pasmi v leglu kdaj lahko nastane okvara, podobna infantilni epilepsiji, ki jo kot lažjo obliko epilepsije poznamo tudi med ljudmi. Finski raziskovalci so pri lagottih s to rojstno okvaro odkrili mutacijo gena, poimenovanega Lgi2. Nadaljnje raziskave so lahko torej dobra popotnica za predhodno odkrivanje te bolezni pri otrocih.