Levjeglavi ovnač: kunci »pionirčki« v našem domu

Pritlikavi pasemski kunci so sinonim za vse bolj priljubljene »hišne zajčke«. S svojim mehkim kožuščkom so to prisrčne in hvaležne domače živali, ki pa nam, če ne poznamo njihovih potreb, lahko kaj kmalu nakopljejo marsikatero težavo in nevšečnost. Praviloma so zelo mirni, nezahtevni in čisti, potrebujejo pa redno nego, primerne bivalne razmere in družabno okolje. Četudi lahko živalico iz specializirane trgovine prinesemo že za 35 evrov, to ni plišasta igračka in za svojo nespametnost plačamo ceno šele doma.

Ob razigranosti kuncev ne smemo pozabiti, da so praviloma nočne živali, torej se razživijo takrat, ko si mi zaželimo počitka. Čeprav se zvečer zelo radi prikradejo in stisnejo k svojemu lastniku za nadvse potrebno božanje, je treba vedeti, da so zelo samosvoji: veljajo za zagrizene kopače ter ljubitelje rovov in lukenj, so pa tudi neutrudni brusilci zobkov, zato bodo hitro pustili sledi na omarah, kavčih, oblačilih in na drugi stanovanjski opremi.

Skuštrano v šopih

Levjeglavi ovnači so po vedenju seveda pravi predstavniki svoje vrste, zato vneto markirajo teren, kopljejo rove, zanje pa je značilna tudi menjava zimskega in poletnega kožuha. Posebni so po svojem dolgodlakem videzu in skuštranosti, prepoznavni pa po povešenih uhljih. Izhajajo iz levjeglavih kuncev, pasme, ki je s križanjem nastala v drugi polovici dvajsetega stoletja v Evropi, v devetdesetih letih pa so jo prenesli čez lužo, kjer je njena priljubljenost izjemno hitro rasla. Leta 2002 je Angleško združenje za rejo kuncev uradno priznalo pritlikavega levjeglavega kunca kot samostojno pasmo, levjeglavi ovnači (s povešenimi uhlji) pa so novejša različica, ki še nima uradnega statusa.

O hišnih kuncih ter sodobnih pogledih na razvoj pasme smo poklepetali z Ariano Jurca, ki svoje znanje o njej dopolnjuje že tri leta, odkar je »sostanovalsko pravico« pridobil njen levjeglavi ovnač Schatzi. Njegovi »sorodniki« so prepoznavni predvsem po šopih daljše dlake na ličnicah, med ušesi ter na zgornjem delu vratu. Čopke daljše dlake imajo še na zadku in po spodnjih delih stegen, drugod pa je dlaka enakomerno kratka. V povprečju tehtajo malo manj kot dva kilograma in imajo poležena uhlja. Vse to opisuje njihovo ime – pritlikavi levjeglavi ovnač.

Življenje zunaj kletke

Kar zadeva pravilno nego ter znanje o vzreji kuncev kot hišnih živali, smo pri nas še precej na začetku, meni Ariana. V anglosaških državah je tradicija pasemske kunčjereje vplivala tudi na sodobnejšo vzrejo hišnih ljubljenčkov. Poleg številnih razstav in šovov v agilityju s kunci je na voljo veliko več literature, toda po drugi strani je zaradi množičnosti tudi več anomalij in neodgovornih nakupov živali kot pri nas. Navade po svetu so seveda različne, znano je na primer, da prodaja zajčkov v specializiranih trgovinah zelo naraste v času velike noči, ker je zajček praznična maskota za čokoladne in druge okraske. Po takšnih marketinških akcijah jih žal veliko konča v mestnih parkih ali kje drugje, saj po nekaj ugrizih in uničenih stvareh hitro postanejo nezaželeni sostanovalci v otroških sobah. Seveda pa lahko najdemo tudi do živali odgovorne trgovine, kjer prodajajo kunce samo po dva ali več, ker so to pač socialna bitja in je osamljena žival veliko bolj pod stresom, kakor če živi v skupini.

Zdravega razvoja kuncev kot hišnih živali ni čisto preprosto zagotoviti; potrebujejo nam­reč veliko prostega gibanja, saj življenje v kletki nikakor ne izpolni njihovih naravnih potreb. Če jih pri gibanju po stanovanju ne nadzorujemo, bomo kaj hitro našli obgrizeno pohištvo. Hkrati pa jim gladke talne površine, kot so parket in ploščice, zelo otežujejo gibanje, kar lahko vodi celo v poškodbe in deformacije okončin. Prevzeto vedenje iz naravnega okolja je tudi, da se postavijo v pokončni položaj oziroma da se dvigujejo na zadnjih tačkah, tako namreč zajci raziskujejo okolico. Pri mladičkih je treba dodatno spodbujati takšno »telovadbo« na zadnjih nogah, saj le tako razvijejo pravilno ravnotežje in dovolj močne noge. Ob življenju v kletki jim namreč lahko te deloma zakrnijo.

Nepogrešljivo seno

Naslednja pomembna stvar je pravilna prehrana, za kar pri nas kljub številnim trgovinam za živali ter ponudbi hrane za kunce vseeno težko poskrbimo, opozarja Ariana. Kupljeni briketi za polnovreden obrok ne zadoščajo, saj vsebujejo premalo vlaknin. Tri četrtine njihove prehrane mora predstavljati kakovostno seno, dovoljena je tudi sveža trava, vendar jih moramo nanjo postopoma privaditi, da ne povzročimo prebavnih motenj. Želodčni krči in driska so za kunce zelo hitro pogubni. Pa pozabimo na zajce in korenje, od vse prehrane je takšnih dodatkov lahko samo za približno pet odstotkov. Ob poznavanju njihovih naravnih potreb in pravilni negi pa je kunec kot sostanovalec zelo nezahtevna in prisrčna živalica. Levjegrivi ovnači tudi zaradi svoje skuštrane pojave delujejo zelo pomirjajoče, resnično pa se navežejo in sprostijo samo ob domačih ljudeh. Veselje, ki nam ga kot sostanovalci lahko dajo, pa bomo v celoti skusili samo ob spošt­ljivem in skrbnem odnosu do teh občutljivih bitij, še opozori Ariana.