
Pelargonije spadajo med najmanj zahtevne balkonske cvetice, ker nas kljub razmeroma skromni oskrbi nagradijo z bujnim cvetenjem. Vseeno, ali imate pokončno rastoče vrste z velikimi cvetovi in žametno dlakastimi listi, polviseče pelargonije ali bršljanke, ki se prevešajo čez koritca in imajo bolj gladke liste – vse potrebujejo isto: sončno mesto, redno zalivanje, dognojevanje in obiranje odcvetelih cvetnih glavic. Nobena vrsta tudi ni najbolj srečna, če je izpostavljena padavinam; čeprav naj bi bile nove sorte nanje veliko bolj odporne kot nekdanje.
Marsikomu je obiranje odcvetelih cvetov pelargonij nadležno, a je po mojih dolgoletnih ljubiteljskih izkušnjah zelo koristno.
Hortikulturni strokovnjaki ga priporočajo, ker naj bi z njim spodbujali nastavljanje novih cvetov in zaradi higiene rastline. Če imamo pelargonijo, ki potem, ko odcveti, tvori semena (pretežno pokončne sorte), je obiranje zelo priporočljivo, a pri visečih, bršljankah, že dolgo niso novost »samočistilne sorte«, ki so toliko krhke, da se cvetna glavica (postopoma, ne vsa naenkrat), potem ko je cvetenje pri koncu, osuje sama. Te sorte tudi redko tvorijo semena.
In tu pridemo do drugega razloga, ki se zdi meni, ljubiteljici bršljank, ki naj bi se osipale same, za zdrave rastline ključen: njihovi dvojno polnjeni cvetovi so ravno toliko krhki, da začnejo cvetni lističi odpadati, ko je cvet še poln. Pomaga še malo vetra in žametni, za noht veliki cvetni lističi se razsujejo po listih pelargonije ter se sprimejo nanje.
Kak dan mine, ko oveneli, skupaj s povrhnjico lista, postanejo eno. Zlepa jih ni več mogoče odstraniti. Na tistem mestu začnejo listi gniti – pogosto tudi v suhem vremenu in v sončni pripeki. V dobri sezoni, ko moje balkonsko korito cveti kot za stavo, je tega dogajanja veliko. Bolje jo odnese le tisti del zasaditve, ki pada čez korito in pri katerem deluje gravitacija.
Težava, ki jo pri vseh pelargonijah, tudi bršljankah, povzročajo tako prilepljeni cvetni lističi, je siva plesen. Bolezen je še pogostejša v vlažnem jesenskem času. Odcveteli cvetni lističi se obešajo na rastlino in pričnejo gniti, pri čemer se s plesnijo okužijo tudi preostali deli rastline. Pri pelargonijah večina listov propade prav zaradi sive plesni.
Bolezen si nakopljemo tudi, če voda od zalivanja zastaja na listih ali se po dežju dotikamo mokrih rastlin. Ko so pelargonije suhe, zato redno obiramo propadle liste in stebla.
Priporočajo, da odcvetele cvetove obiramo vsaj enkrat na teden in da jih odstranimo s stebelcem vse do tam, kjer imajo kolence, v katerem izraščajo iz poganjka. Pri tem je potrebno nekoliko previdnosti, saj se kdaj zgodi, da odlomimo tudi krhki poganjek. Sama oberem cvetove že tedaj, ko se začnejo posamezni cvetni listki že osipati.