Pojasnil je, da gre pri opičjih kozah za bolezen prostoživečih živali in da ne moremo izpostaviti zgolj ene živalske vrste, ki bi bila rezervoar virusa oziroma iz katere bi virus prehajal na druge. »Prvi izbruh opičjih koz je bil opisan leta 1958, ko so virus odkrili pri opicah v ujetništvu, in sicer v Kopenhagnu,« je razložil sogovornik.

Naslednji podrobnejši opisi izvirajo iz leta 1959 iz Združenih držav Amerike. Okužene opice so bile v ujetništvu, natančneje v znanstvenih ustanovah, kjer so raziskovalci lahko lažje sledili poteku bolezni. Na omenjeni virus so ameriški raziskovalci nato ponovno opozorili leta 1962, medtem ko so jo leta 1964 omenili tudi v Rotterdamu. »Raziskovalci so opazovali opice v ujetništvu in odkrili, da gre za dva poteka bolezni. Pri prvem na živali nastanejo gnojne pustule na različnih delih telesa, v katerih se nabere gnoj. Nato le-te počijo in na tem mestu nastanejo brazgotine. Druga oblika bolezni ima resnejše posledice, saj se lahko pojavi močnejša oteklina glave in tudi oteklina na področju vratu, zaradi česar se poveča tveganje za nastanek težav z dihanjem, kar pa lahko vodi do pogina živali,« pojasni Krapež in doda, da je odstotek primerov, ko žival pogine, nizek.

Iz živali na žival

Rezultati raziskav o tem, kako se bolezen prenaša med živalmi, ki so eksperimentalno okužene z virusom, kažejo na to, da lahko gre za neposreden in tudi posreden prenos bolezni. »Pri prerijskih psih so ugotovili, da če so imeli okuženo bolno žival skupaj z zdravimi živalmi, so slednje prav tako zbolele. Ravno tako so ugotovili, da so zbolele zdrave živali, ki so bile v sosednjih kletkah, pa čeprav niso bile v neposrednem stiku z okuženo živaljo. To pomeni, da se lahko bolezen prenaša z neposrednim stikom med živalmi in tudi z neposrednim stikom s stvarmi, ki jih bolna žival uporablja (na primer: uporaba istega ležišča).«

Poleg tega so raziskovalci nakazali, da se okužba lahko prenaša tudi z aerosolom (ko žival kašlja oziroma da gre za kapljični prenos okužbe). Ko so v eksperimentalnem okolju pri opicah v zrak dodali veliko koncentracijo virusa, so ob tem odkrili nove primere okužb. »Zato raziskovalci ne morejo izključiti možnosti prenašanja virusa z aerosolom.«

Iz živali na človeka

Naslednji mejnik je leto 2003, ko se ponovno pojavi izbruh opičjih koz v Ameriki. »Le s to razliko, da se bolezen tedaj ni pojavila pri opicah v ujetništvu, ampak pri glodavcih, ki so bili uvoženi iz Gane. Poleg tega so raziskovalci odkrili, da je možen prenos bolezni iz živali na človeka. Ti glodavci so bili namreč v prostoru skupaj z drugimi vrstami živali. Najprej so virus prenesli na druge glodavce - prerijske pse, ki so bili visoko občutljivi na virus in zato se je bolezen med njimi hitro razširila. Te živali pa so bile tudi izvor okužbe za 40 ljudi. Takrat so prvič zabeležili prvi prenos iz živali na človeka izven Afrike, kjer so bili ti prenosi, zaradi pogostejšega pojavljanja virusa pri tam živečih živalih, seveda pogostejši.

!!galerija!!

Znaki okužbe pri živalih

Sogovornik je pojasnil, da je klinična slika okuženih opic podobna klinični sliki pri človeku. »Gre za pojav pustul na različnih delih telesa. Bolezen lahko poteka tudi v bolj komplicirani obliki, medtem ko pri ostalih živalih, zlasti glodavcih, sama slika ni tako izrazita. V največ primerih se pojavi sluzast izcedek iz nosu in oči, ponekod so opazili oteklino okoli oči, rdečo kožo, neješčnost in razjede na jeziku. Značilnih pustul na koži se pri teh vrstah večinoma ne opazi oziroma so redkeje opažene. Le pri manjšem odstotku živali gre za tako hudo reakcijo na virus, da žival pogine.«

Ker so opičje koze virusna bolezen, se pri okuženi živali uporablja zgolj podporno zdravljenje. »Žival zdravimo tako, da ji nižamo povišano telesno temperaturo, krepimo imunski sistem, preprečujemo bakterijske okužbe … Skratka, terapije niso usmerjene proti samemu povzročitelju bolezni, pač pa izberemo takšne, s katerimi lajšamo simptome,« razloži Krapež.

Pretirana skrb je odveč

Na vprašanje, ali se okužba lahko prenese iz človeka na žival, sogovornik odgovori, da zaenkrat še ni podatkov ali je tak prenos virusa možen. Dejstvo pa je, da vse živali, s katerimi pridemo v stik, niso enako občutljive na viruse. »Ko so testirali dovzetnost za okužbo v eksperimentalnem okolju, so ugotovili, da so zelo občutljivi kunci, da znake bolezni precej hitro razvijejo tudi podgane in ježi, medtem ko so budre slabo občutljive na virus, prav tako tudi hrčki in perutnina. Za naše najpogostejše hišne ljubljenčke, kot so psi in mačke, pa je težko oceniti dovzetnost za opičje koze, saj zadeva eksperimentalno ni bila testirana in s temi živalmi ni bilo narejenih raziskav.« Sogovornik torej pojasni, da relevantnih informacij o tem, da bi človek prenesel virus na svojo domačo žival še ni. Ker se za zdaj bolezen pri hišnih ljubljenčkih še ni pojavila, je vsakršna pretirana zaskrbljenost, da bi naše živalce dobile in prenesle virus na svoje skrbnike, prav tako odveč.