Otroka moramo naučiti spoštljivega ravnanja s hišnim ljubljenčkom

Otroci pogosto ravnajo s hišnimi ljubljenčki nepremišljeno in kruto. Če starši ne posežejo v odnos in ga ne pomagajo graditi že od začetka, sta lahko ogrožena tako žival kot otrok. Nekaterim bi se fotografije oblečenih, pobarvanih, ostriženih, zavezanih živali zdele smešne, a v resnici so tragične in nedopustne.

Velika večina hišnih ljubljenčkov, ki živi v gospodinjstvih z otroki, je izredno tolerantnih do najmlajših in njihovih ne vedno spretnih prijemov in dotikov. V času koronavirusa, ko ostajamo zaprti za štirimi stenami, pa se je stres, ki ga ob pogostejši interakciji z otroki doživljajo živali, še povečal. Zato je zdaj še toliko bolj nujno, da otroke naučimo ustreznega ravnanja s hišnimi ljubljenčki.

Foto: Shutterstock Foto:

Na ugrize ni imun nihče

V centralnem registru psov je bilo leta 2015 v Sloveniji registriranih 215 tisoč psov, še 10 do 30 odstotkov naj bi jih bilo neregistriranih. Če temu prištejemo še gospodinjstva, v katerih živijo drugi hišni ljubljenčki, je številka bistveno višja. V splošnem z živalmi živimo v sožitju, a ne vedno. Zaradi pasjih in mačjih ugrizov tudi pri nas veliko ljudi pomoč poišče na urgenci. Čeprav na ugrize ni imun nihče, so najbolj hudo in pogosto pogrizeni ravno otroci, ugotavlja veterinarka dr. Ilana Resiner za The New York Times.

Številne raziskave – med drugim tudi dr. Resinerjeve in njenih kolegov v reviji Injury Prevention – so izpostavile, da psi otroke najpogosteje ugriznejo v glavo ali obraz. Najpogosteje jih napadejo psi, ki živijo z njimi v gospodinjstvu ali pri znancih, sorodnikih in prijateljih. Omenjeni ugrizi so posledica provokacije. V raziskavi dr. Resinerjeve, ki je spremljala 203 otroke v pediatrični bolnišnici v Filadelfiji, so bili manj kot 7 let stari otroci najpogosteje žrtve ugriza. Vzrok je bil, da so pristopili k psu, ki je počival, in poskušali iz njega izvabiti reakcijo.

Nam nevsiljiva interakcija psu lahko predstavlja grožnjo

Psi, mački in drugi hišni ljubljenčki bodo v primeru, če jih nekdo prestraši, zbudi ali moti med hranjenjem oziroma vzame njihovo igračko, reagirali podobno: poskušali bodo zaščititi svoj teritorij, sebe in svojo lastnino.

Tudi igra mlajših otrok utegne biti v očeh živali problematična. Raziskava iz leta 2017, objavljena v reviji Frontiers in Veterinary Science, je razkrila, da se otroci na bolj ustvarjalen način začnejo s hišnimi ljubljenčki igrati med 2. in 6. letom starosti. Običajno gre za vlečenje kakšnih predmetov. A že povsem nedolžen pogled v oči lahko pri nekaterih psih sproži agresiven odziv, kot sta renčanje ali ugriz. Sklanjanje, seganje z roko, objemanje, poljubljanje, tapkanje po glavi veljajo za neškodljivo interakcijo, a psa velikokrat vrže iz tira že dejstvo, da je do njega stopila majhna oseba. Enako velja za mačke, ki so še posebej v stresu, ko jih spravimo v kot.

Tako kot ljudje imajo tudi hišni ljubljenčki nihanja v razpoloženju, ki jih lahko razberemo iz telesne mimike. A to znajo odrasli ljudje brati bolje kot otroci.

Prvo in najpomembnejše pravilo: Nadzor odrasle osebe

Foto: Shutterstock Foto:

Prvo in najpomembnejše pravilo varne interakcije med živaljo in otrokom je nadzor odrasle osebe. Slednja bo lahko zaznala, kdaj sta pes ali mačka v stresu in pripravljena na napad. Takrat mora odrasli poseči v odnos in ga prekiniti. Boljša kot prekinitev pa je preventiva. Otroka je med interakcijo s hišnim ljubljenčkom treba neprestano nadzirati in postaviti stroga pravila. Za dojenčke in malčke je neposreden stik s hišnimi ljubljenčki neprimeren. Če ste zaposleni in ne morete nadzorovati plazečega se dojenčka ali malčka, potem je najbolje, da s fizičnimi ovirami preprečite stik med živaljo in otrokom.

Ko so otroci dovolj veliki, da razumejo, da psi ne potrebujejo oblek ali ličil in da mačke ne marajo objemov, potem jim lahko dovolite tudi bolj tesen stik. Pripravijo naj hrano, pridružijo naj se nam na sprehodu (a naj ne držijo povodca, sploh če je pes večji in močnejši). Otroka lahko vključimo v igre s psom, v katerih ga nagradijo s priboljškom.

Za pravilen in korekten odnos do živali so odgovorni starši. Otroke morajo naučiti, kje so meje, kdaj se morajo ustaviti in kaj pomeni "ne" oziroma nezaželen dotik.