Nekatera se vam bodo morda zdela celo potegavščina, a angleško Kraljevo hortikulturno združenje (RHS) je častitljiva ustanova svetovnega slovesa z močnim znanstvenim odsekom – in informacije o polžih, ki jih povzemamo po njihovi spletni strani, so verodostojna znanstvena dejstva. Nekatera morda že poznate.
Polžja kri hemolimfa je bledo modre ali sive barve. Medtem ko vretenčarji za prenašanje kisika v krvi uporabljamo železo, ki se ob vezavi kisika obarva rdeče, pri polžih to vlogo opravlja baker, ki ob vezavi na kisik pomodri. Hemolimfa pri polžih ne kroži po žilah, temveč obdaja vse organe v njihovih telesnih votlinah.
Polži resda nimajo rok ali nog, imajo pa »desničarsko« asimetrično telo, kar pomeni, da so njihove dihalne pore in večina njihovih organov usmerjeni na desno stran telesa. Polži so se razvili iz prednikov, ki so bili zviti v lupini, zato so asimetrični in desnosučni. »Levičarske« vrste polžev so silno redke.
Najhitrejši polž je potepuški polž brez hišice (Deroceras invadens), ki živi skoraj na vsem ozemlju Evrope. Zabeležili so, da potuje z vrtoglavo hitrostjo 17,6 metra na uro (ali 29,4 centimetra na minuto).
Se vam zdi neverjetno? Pri polžu so tisoči drobnih zobkov razporejeni na traku podobni strukturi strgači, ki jo uporabljajo za strganje hrane. Podobna je kot na jezik vgrajen strgalnik za sir.
Vsi polži lazarji in večina polžev s hišico so hermafroditi, kar pomeni, da imajo tako moške kot ženske reproduktivne organe. Čeprav je parjenje dveh polžev najprimernejši način oploditve jajčec, se lahko večina polžev po potrebi tudi samooplodi. Pri različnih vrstah traja parjenje različno dolgo, pri nekaterih več ur.
Medtem ko se večina polžev z veseljem prehranjuje z rastlinami, algami, glivami lišaji in razpadajočo organsko snovjo, je nekaj vrst plenilskih. V Walesu odkriti Selenochlamys ysbryda, beli polž brez oči, tako denimo lovi deževnike.
Spet drugi polži (Testacella) se prehranjujejo skoraj izključno s črvi, pa tudi z mrtvimi polži. Veliki slinar (Limax maximus) gre še korak dlje – jé glive, lišaje in odmrle rastlinske materiale, vendar naj bi jedel tudi druge žive polže.
Večina polžev diha in tudi kaka iz predela na desni strani telesa, iz nekakšne sedlaste strukture na hrbtu, ki meji na glavo.
Evropsko vrsto polža brez hišice, limonastega polža (Melacolimax tenellus), najdemo samo v dobro očuvanih gozdovih, ki so takšni že stoletja. So indikatorska vrsta, saj njihova prisotnost ali številčnost kaže na starost gozda. Limonasti polž se hrani z glivami, na površje tal pridejo le odrasli polži, ko gobe prikukajo na plano. Znanstveniki domnevajo, da mladi osebki živijo v tleh in se hranijo z gobjimi miceliji.
Gozdni polž črni slinar (Limax cinereoniger) lahko zraste do 30 cm dolžine!
Znano je, da je od vseh vrst polžev, manj kot četrtina "škodljivcev", ki ogrožajo rastline. Polži opravljajo bistveno vlogo čiščenja in recikliranja, hranijo se z razpadajočo organsko snovjo, pripomorejo k razgradnji in vračajo hranila v naravni cikel.