Športnik iz prve jakostne skupine

V konjeniškem športu je označen s kratico KWPN in ta je praviloma vedno zapisana na vrhu tekmovalnih seznamov. Konja so vzredili po drugi svetovni vojni kot križanca športnih konj z gibalnimi in atletskimi sposobnostmi. Čeprav ni najhitrejši in najvišji, se odlikuje z voljo po delu in treningu, rezultati pa so zgovorni. Svetovna rejska federacija za toplokrvne konje (WBFSH) ga uvršča na prvo mesto med športnimi konji v dresuri in preskakovanju ovir.

Nizozemski toplokrvni konj je moderna športna »nadgradnja« nizozemske konjerejske tradicije, izšel je iz njenih starejših pasem, gelderlanskega in groningenskega konja. Po drugi svetovni vojni je z množično uporabo avtomobilov in traktorjev potreba po delovnih konjih zamrla, konjereja pa je svoje mesto našla v prestižnostnih, rekreacijskih in športnih potrebah ljudi. Nastanek pasme KWPN (kratica je skrajšano ime pasme v nizozemskem jeziku) lahko razložimo kot hiter odgovor na takratne družbene in tržne razmere. Medtem ko sta starejše pasme konj odlikovali sposobnost in večja moč pri vprežnem delu, so nove potrebe težile k večji eleganci in atletskemu značaju. Nizozemcem je s tem športnim konjem nedvomno uspelo potrditi svojo rejsko tradicijo in z uspehi na največjih tekmovanjih ter s prefinjeno promocijo je pasma postala številka ena v konjeniškem športu.

Mladi upi iz Dolenjske

Kako vzrejati šampione in kakšne so smernice v športni konjereji, dobro vedo tudi na posestvu Ugar pri Ribnici na Dolenjskem, kjer sta nam Maks Riossa in Rok Korošec osvetlila razsežnosti vrhunske vzreje konj. Pred desetletjem, ko so vzpostavljali sodoben konjeniški center, je bilo upravljanje posestva zaupano Maksu, ki je eden najboljših vrhunskih tekmovalcev v preskakovanju ovir v Sloveniji in ki je želel na Ugar prenesti svoje bogate izkušnje iz evropskih in ameriških konjeniških središč. Glede vrste konj je hitro obveljalo, da bodo 200-letno konjeniško tradicijo na Ugarju nadaljevali z vzrejo nizozemskih kraljevih toplokrvnih konj. Lastnik posestva Jurij Rudež je zaradi lažje in kakovostnejše vzreje svoje plemenske kobile obdržal na Nizozemskem, ker tam tudi najlaže pridobi najboljše žrebce. Na posestvo na Dolenjsko tako s severa pripeljejo samo žrebičke in jih začnejo uvajati v svet športa.

Vrhunski konj, vrhunska nega

Telesno zgradbo, delovne sposobnosti in značaj tekmovalnih konj poskušajo zagotoviti že pri paritvi, torej s kakovostnim genskim materialom staršev, pri čemer prefinjeno preučijo in izberejo najboljše lastnosti konj. Nizozemski toplokrvni konj je po fizičnih lastnostih povprečen. Ne uvrščamo ga med najvišje pasme, vrh vihra mora biti za vzrejne potrebe visok vsaj 157 centimetrov pri kobilah in 160 centimetrov pri žrebcih, navzgor pa višina ni omejena. V vrhunskem športu previsoki konji niso najbolj zaželeni, saj so manj gibčni in okretni. Barva dlake je pri pasmi lahko različna, prevladujejo temno ali svetlo rjavi, črni ali sivi osebki, prav tako so po telesu pogoste manjše bele lise.

Poleg osnovne nege in higiene, ki velja za vsakega konja, je za aktivne tekmovalne konje priporočljivo, da se jim dodatno krajša dlaka po vsem telesu, razen na glavi in nogah. V hladnem delu leta namreč pridobijo zimsko dlako in ta je pri športu moteča, saj se konji počasneje osušijo in tudi hitreje umažejo. Poleg rednih treningov je ključno ohranjanje njihove dobre kondicije. To pomeni, da se jim vsakodnevno omogoči dovolj gibanja, ustrezna nega in nastanitev. Ob nepravilni negi se lahko pojavijo zdravstvene težave, zaradi prevelikih razlik v temperaturi pa se lahko živali prehladijo.

Maks slikovito pove: »Življenje s konji je dokaj trdo delo in je težko primerljivo s potrebami pasjega hišnega ljubljenčka, ki je zadovoljen že, če je z nami in ga malo počohamo. Aktiven konj je v povprečju zunaj trikrat na dan: zvrstijo se trening preskakovanja ovir, prost izpust v ogradi ter hoja v sprehajalni napravi, kjer v krogu pridobiva potrebne kilometre. Malo preprostejše je delo poleti, ko se konji lahko prosto pasejo in takrat smo bolj zadovoljni tako rejci kot živali. Ob vsakodnevnem delu z njimi hitro spoznaš, kdaj žival resnično uživa, in to je pri konjih zagotovo med prosto pašo na lepem travniku, v lepem vremenu in miru, ko ni nepotrebnih obiskovalcev.«

Na prvi pogled lahko nizozemske toplokrvne konje opišemo kot športno elegantne in povsem običajne konje, ki jih zdaj srečamo povsod v konjeniškem svetu. Profesionalizem se seveda skriva v detajlih. Njihova »vrhunska oprema« ni povezana z njihovim videzom, temveč z značajem, voljo po sodelovanju in energičnostjo. Rejci so pri selekciji in izbiri paritvenih parov usmerjeni na lastnosti, kot so gibalne zmožnosti posameznih konj, njihova eksplozivnost ter volja po delu, pogumna drža in gimnastični slog v parkurju, pa tudi njihova vodljivost in nezahteven značaj. Različne potrebe pri dresurnem jahanju ter preskakovanju ovir so privedle že do takšne specializacije, da je ena vzrejna linija namenjena potrebam dresurnih tekmovanj, druga pa bolj atletskim zahtevam med ovirami. Ne gre za nastanek dveh podvrst znotraj pasme, je pa to trend, ki zgovorno kaže razvoj moderne športne vzreje konj. Nizozemski toplokrvneži so kot številka ena v tem športu najbolj izpostavljeni takšnim smernicam.

Plemenit izvor posameznega konja je odlika, ki se najprej pokaže v njegovi ceni, kakovostno delo ter tekmovalni uspehi pa niso vezani zgolj na njegovo »modro kri«. Delo v vrhunskem konjeniškem športu združuje prestiž in eleganco, najprej pa so potrebni znanje, tehnična oprema in trdo delo z veliko odrekanja, predvsem pri prostem času. Nizozemski kraljevi toplokrvni konj je šport na žival in življenje z njim nam zagotovo ponuja številne možnosti, športne užitke in lahko tudi športne uspehe, ne smemo pa pozabiti na odrekanje prostemu času.