Učna ura z dlako in jezikom

Posebna pozornost je namenjena izobraževanju in ozaveščanju mladih, zato ni nič neobičajnega, če kinologe s štirinožci srečamo na obisku v osnovnih in srednjih šolah ali mladinskih centrih. Kinološko urico, ki jo je pripravilo društvo Ambasadorji nasmeha, smo obiskali v mladinskem centru Skala v ljubljanskih Fužinah. Kinologinji sta na povabilo vodje vzgojnih dejavnosti Damjane Cukjati prišli predstavit svoje delo in poklice, povezane s psi.

Za starejše generacije, ki so odraščale ob različnih domačih živalih, je bilo samo­umevno, da je skrb in nega domače živali vsakodnevna in neodložljiva obveznost. Zdaj se pedagoški delavci in kinologi trudijo mladim predstaviti to odgovornost kar se da realno in ne oziraje se na to, ali bodo kdaj postali lastniki psa ali kakšne druge domače živali ali ne. Vsak lastnik je odgovoren za to, da s svojim štirinožcem ne vznemirja drugih ljudi, prav tako pa mora vsak posameznik spoštovati zasebnost psa in upoštevati pravila pravilnega pristopanja k živali, če ga ta ne pozna.

Mešana ekipa

V mladinskem centru Skala pripravljajo dejavnosti za otroke in mladostnike do petnajstega leta starosti tako, da delujejo tudi preventivno in poskušajo ponuditi alternative za kakovostno preživljanje prostega časa ter učenje in druženje. Našteto so uresničili tudi z organizacijo kinoloških uric oziroma delavnic, na katerih so mladim predstavili živ­ljenje s psom tako z vidika človeka kot psa.

Špela in Urša sta s svojim velikim kodrom in tornjakom pripravili dobro uro druženja in poučevanja in lahko zatrdimo, da je ta »mešana ekipa« dodobra pritegnila pozornost obiskovalcev centra. Kdaj uporabljamo pri psih nagobčnik in kako ga pripnemo, kako je s cepljenjem proti steklini, obveznim oprem­ljanjem s čipom ali kakšne različne povodce poznamo in uporabljamo danes, vse to so z zanimanjem poslušali ali preizkusili na razpoloženih štirinožcih. Poskušali so jima zapeti oprsnico, ki jo psom nadenemo na telo, da jih na sprehodu ne zategujemo okoli vratu s klasično zatezno ovratnico, in se pri tem neizmerno zabavali, saj se kuža seveda vedno malo upira in pri tem nagaja. Smeha in vprašanj tako ni zmanjkalo do konca predstavitve, saj je na primer pred natikanjem oprsnice na vprašanje kinologinje, ali vedo, kaj je to, kot iz topa priletel odgovor, da so to – pasje tangice.

Omogočen je stik

Delo z mladimi je po besedah Špele in Urše svojevrsten izziv, predvsem je treba pridobiti njihovo pozornost z opisom zanimivih primerov in dovolj izvirnimi vprašanji, svoj pečat pa zagotovo dodata tudi pasja velikana, ki sta za takšno druženje veliko bolj primerna kot predstavniki kakšnih manjših pasem. Navzočnost živali nedvomno pritegne pozornost otrok, pritrdi tudi Dam­jana: »Ob teh obiskih se je pokazalo, da je bistven ravno stik z živaljo. Otrok ne zanimajo razlage, bolje jim je pokazati kakšne lažje trike, ki jih živali znajo, nato pa jih naučiti primernega dotika ali jim pojasniti kaj o negi ali skrbi. Takšen pristop je veliko bolj primeren, saj otroci izhajajo iz svojega vedenja in to nadgradijo. S prihodom Ambasadorjev nasmeha se je v marsikaterem otroku prebudila než­nost, navzven so pokazali potrebo po bližini, varnosti, ki so jo živali prinesle v skupino. Prevladovalo je iskreno veselje, navdušenje nad kosmatinci in po srečanju je ostalo tudi polno zgodbic, ki so izražale pozitivne občutke naših obiskovalcev.«

Čohanje z glavo

Vendar vsi otroci niso enaki in različno občutijo stik z živaljo. Nelagodje lahko opišemo kot nekakšen »prastrah« pred velikimi zvermi, ki ga ljudje bolj ali manj intenzivno občutimo v sebi. Strah pred velikimi psi se lahko pokaže že pri otroku, ravno s takšnimi kinološkimi uricami pa te iracionalne notranje zavore sprostimo: »Kot posebnost lahko omenim primer nekaj otrok, ki so se psov zelo bali, nekateri pa so se jih le redko dotaknili. S pristopom lastnic, ki je bil zelo profesionalen, se je strah hitro razblinjal in ob koncu druženja so prav vsi božali živali. Prastrah izvira iz daljne zgodovine. Vsi se umikamo pred zvermi. Vedeti je treba, da je pri mladih, ki so imeli kot majhni reden stik s katerokoli živaljo, strah že premagan, ker se takrat tega niso niti zavedali. Mladim, ki niso imeli stikov, je to težje, vendar so prav take urice odlična priložnost za premagovanje prirojenega ali pozneje pridobljenega strahu.«

Ljudje iščemo pri domačih živalih tudi ljubezen in iskren dotik kožuha prikliče prijetne občutke, ki so v otroških mislih še toliko bolj podoživeti. Damjana tudi pove, da so med druženjem nekateri izrazili željo po psu, vendar so takoj dodali, da potrebuje žival dovolj prostora in svobode. Po njenem mnenju se mladi zelo dobro zavedajo, da je nakup živali najmanjši del odgovornosti in da odgovornost pride z vsakodnevno vzgojo, skrbjo, pravilno nego in tudi potrpežljivostjo: »Resnično menim, da je med mladimi zelo dobro razvit ta čut, zato se še toliko raje udeležijo kinološke urice ali drugih priložnosti, da pridejo v stik z živaljo in jo malo počohajo.«