Zaščita pred klopi: V Sloveniji je nevarnih več vrst

Da bi preživeli prijeten dan v parku, gozdu, na vrtu ali travniku, se moramo zavedati nevarnosti, ki jih prinašajo klopi – prenašalci nevarnih, včasih celo usodnih bolezni. Najbolj aktivni so spomladi in jeseni, zato previdnost v tem letnem času zagotovo ni odveč, še posebno kadar se sprehajamo po nizkem rastju in bolj ali manj senčnih in vlažnih predelih. Tam jih na gostitelja preži največ.

V Sloveniji poznamo več vrst klopov. »Prvi je gozdni klop Ixodes ricinus, drugi je Dermacenter reticulatus, ki ima raje bolj vlažne dele parkov in vrtov, medtem ko je tretji Rhipicephalus sanguineus. Ta se zadržuje v suhih in vročih območ­jih, tudi v naših domovih in pesjakih,« pojasni Ksenija Praper iz Veterinarske ambulante Koper. »Vsi klopi ne prenašajo enakih bolezni. Prvi povzroči klopno paralizo in je prenašalec babezije canis, Rhipicephalus sanguineus je prenašalec rikecije Ehrlichia canis in babezije, Ixodes ricinus pa je prenašalec Borrelie burgerdorferi in Anaplasme phagocytophilum.« V Sloveniji sta verjetno najpogostejši bolezni anaplazmoza in borelioza, občasno zasledimo še babezijozo in erlihiozo.

Hitrost je ključnega pomena

Dobro je vedeti, da se klop hrani približno 24 do 48 ur po prisesanju. V tem času večinoma še ni prenosa bolezni, zato je s hitrim odstranjevanjem mogoče preprečiti prenos povzročitelja s klopov na psa. Ravno zato je zelo pomembno, da po vsakem sprehodu psa pregledamo, ga skrtačimo in se potrudimo, da morebitnega zajedavca čim prej najdemo in ga odstranimo. »Najvarnejši način je, da za odstranjevanje klopov uporabimo za to namenjene prijemalke ali tako imenovane grabljice. Z obema pripomočkoma klopa fiksiramo in prijemalko ali grabljice zavrtimo ter tako klopa varno odstranimo. Nikakor ga ne mažemo z oljem, milnico, kremo ali še čim, saj je ravno takrat največja možnost okužbe,« opozori Praperjeva. Mesto ugriza po odstranitvi vedno razkužimo, klopa pa uničimo.

Dejstvo je, da včasih klopa tudi spregledamo, predvsem pri psih, ki so gosto odlakani ali se ne pustijo natančno pregledati, in takrat obstaja velika nevarnost okužbe. »Da je s kužkom nekaj narobe oziroma da je okužen z boleznijo, ki jo prenašajo klopi, bo lastnik najbolje ugotovil po drugačnem obnašanju. Najpogosteje so živali apatične, depresivne, neješče, izražajo mišične bolečine ali bolečine v sklepih, redkeje se pojavljajo tudi živčni znaki.« S krvno preiskavo lahko veterinar potrdi morebitno navzočnost bakterije in se odloči za zdravljenje.

Veterinarka še pojasni, da se včasih pojavi tudi alergijska reakcija na pik klopa, ki pa na srečo ni pogosta. »Alergija na vbodnem mestu je pri živalih redka. Če pa se razvije, je okolica mesta vboda otekla, rdeča, nemalokrat se pojavi povišana temperatura. Zaradi posledic vnetja lahko na prizadetem delu začne odpadati dlaka (ki pa spet zraste), včasih ostane v koži tudi trda fibrozna bulica.

Več vrst zaščite

»Ker je okuženost klopov vedno večja, je smiselno, da posegamo po učinkovitih zaščitnih sredstvih, ki imajo insekticidni učinek, ne samo repelentnega.« Sogovornica še pojasni, da blažja repelentna sredstva, kot so razna eterična olja, večinoma ne zadoščajo ali pa le v primerih, ko je žival čez dan zgolj v stanovanju in opravi le dva ali tri sprehode na dan, lastniki pa jo pred odhodom na prosto s pripravkom dobro popršijo ali premažejo. »Drugače pa lastnikom svetujemo zaščito s pipetami (ampulami), ki se aplicirajo neposredno na kožo, in ne na dlako, kakor mnogi zmotno mislijo. Ob pravilni uporabi sredstvo varuje žival tri do štiri tedne. Od lani so na našem trgu prav tako insekticidi v obliki tabletk oz. priboljškov, ki jih živali zaužijejo, učinek pa traja od meseca do treh mesecev.«