Umetnik bolgarskega rodu Christo in njegova žena Jeanne-Claude, ki sta desetletja delovala kot tandem, sta najbolj znana po monumentalnih inštalacijah z oblačenjem skulptur in stavb po svetu. Med drugim sta leta 1995 v tkanino ovila berlinski Reichstag, desetletje prej pariški most Pont Neuf, na Temzi v Londonu je pred tremi leti lebdela njuna Mastaba, skulptura iz 7506 obarvanih naftnih sodov, oblikovana po vzoru staroegiptovskih grobnic, podobna iz 400.000 sodov je nastala v puščavi v Arabskih emiratih …

Pri pridobivanju birokratskih dovoljenj za monumentalne umetniške intervencije, ki so večinoma posegale v javni prostor, je bil umetniški tandem v več kot pol stoletja neštetokrat zavrnjen, pariške oblasti sta denimo kar devet let prepričevala, da bi smela obleči most čez Seno Pont Neuf, nikoli pa nista za svoja dela hotela sprejeti javnega denarja, štipendij ali donacij, temveč sta vztrajala pri pokritju stroškov za postavitve iz prodaje svojih risb, kolažev in drugih umetniških objektov. Tako sta ohranjala svojo izrazno svobodo.

V umetnini ne gre iskati globljega pomena

In kaj sta sporočala s svojimi deli, kakšno je v letu 2021 sporočilo Slavoloka zmage, ovitega v 25.000 kvadratnih metrov močne polipropilenske tkanine s srebrnkasto modrim nadihom in tri kilometre rdeče vrvi? V najinih delih ni treba iskati globljega pomena, z njimi želiva pri ljudeh ustvariti trenuten estetskih vtis, samo za to gre, sta večkrat poudarila. Njihov namen je vzbujati veselje, širiti lepoto in spodbujati različno videnje stvari, ju citirajo.

Po besedah Christovega nečaka Vladimirja Javačeva, ki je s stricem sodeloval in pooseblja fundacijo Christo and Jeanne Claude, zaslužno za postavitev projekta, sta umetnika verjela, da njuna umetnost tematizira svobodo, da umetnine nima nihče v lasti, tudi avtor ne, in da je vsaka interpretacija pomembna in pravilna.

V šestdesetih letih, ko sta naredila načrt za prekritje Slavoloka zmage, nista vedela, ali bo kdaj uresničen, a birokratskih težav je bilo precej manj kot pri mostu. Christo je leta 2019, desetletje po ženini smrti, dobil dovoljenje za izvedbo inštalacije spomladi 2020, vendar so jo morali dvakrat prestaviti. Prvi odlog je zakrivilo gnezdenje postovk na slavoloku, zatem pa je prišla še epidemija. Maja 2020 je umetnik v 85. letu umrl.

Med tkanino in slavolokom je zahtevna kovinska konstrukcija

Približno 16 milijonov evrov vreden projekt  je fundacija v celoti financirala s prodajo Christovih risb in kolažev ter makete projekta, ki so nastali v 50. in 60. letih, pa tudi drugih njunih del. Postavljati so jo začeli že sredi letošnjega julija, med najzahtevnejšimi deli pa je bila namestitev kovinske konstrukcije, prek katere so razpeli tkanino, da bi zavarovali občutljive detajle in kipe na slavoloku. Zanjo so porabili kar 300 ton železa.

!!galerija!!

Inštalacijo je 18. septembra slovesno odprl francoski predsednik Macron, ob nabrežju Sene jo spremlja tudi razstava najpomembnejših del Christa in Jeanne-Claude. Za obiskovalce je v času umetniškega projekta vstop na ploščad ob Slavoloku zmage brezplačen, vendar morajo vsi, starejši od 18, izkazati izpolnjevanje pogoja PCT.

V zvezi z inštalacijo pa je bilo slišati tudi kritična mnenja. Tako je italijanski arhitekt Carlo Ratti, ki je bil Christov prijatelj, v kolumni v Le Mondu pred odprtjem zapisal, da je v času, ko je modna industrija soodgovorna za visoke emisije ogljikovega dioksida, narobe tratiti tolikšne količine blaga.

50 metrov visoki Slavolok zmage v Parizu je nastal po zgledu rimskih slavolokov, ki so slavili veličino vladarjev. Gradili so ga od leta 1806, ko je dal ukaz zanj Napoleon, do leta 1836. Takratni kralj Ludvik Filip se je z njim priklonil vojakom revolucije in francoskemu imperiju. Po prvi svetovni vojni so pod slavolok pokopali neznanega junaka, kateremu v čast vsak dan pod večer prižgejo ogenj.