Kontekst je v sodobni arhitekturi še vedno aktualen

Razstava je razdeljena na štiri sklope z naslovi V mestu, V krajini, Doma in V nastajanju. Za vsak sklop so izbrali pet projektov, ki ga najbolje ponazarjajo. Tema V mestu obsega projekte, ki so zgrajeni v mestu, to so poslovni objekt Masarykova F1 in Center starejših Trnovo v Ljubljani, stanovanjska stolpnica C v Novi Gorici, Srednja zdravstvena šola v Celju in Dom upokojencev v Idriji. V krajinski sklop so vključili projekte, ki so postavljeni v krajino, od vile Ventrelli na Seči, ureditve opazovalnih sten v Škocjanskem zatoku do Centra starejših v Hodošu, postavljenega na rob goričke krajine. Sklop Doma predstavlja izbor petih družinskih hiš, sklop V nastajanju pa projekte, ki so v gradnji ali pred začetkom gradnje. Gre za pet načrtovanih objektov javnega značaja, in sicer osnovni šoli v Litiji in Kamniku, knjižnici v Krškem in Škofji Loki ter kopališče Kolezija v Ljubljani.

»Z razstavo smo želeli pokazati, da je kontekst še vedno aktualen, da je tudi sodobna arhitektura prilagojena lokaciji, prostoru in da odgovarja na dano situacijo. Nobena od predstavljenih arhitektur namreč ni postavljena v brisani prostor, v prostor, v katerem ni nobenih navezav na že zgrajeno okolje,« odgovarja arhitekt Robert Potokar na vprašanje, kakšen je kontekst sodobne arhitekture.

V katalogu, ki je izšel ob razstavi, je zapisano, da ena preprostejših definicij arhitekture pravi, da je arhitektura umetnost in veda o oblikovanju zgradb. Kakor pravi Potokar, poskušajo v biroju delati arhitekturo, ki je narejena za točno določeno lokacijo, hkrati pa prilagojena naročnikovi projektni nalogi in funkciji. »Vse to je treba združiti v sodoben oblikovalski jezik, v katerem se prepozna arhitekturna vrednost same stavbe. To je princip, ki se ga je držal že Vojteh Ravnikar, s katerim sva bila dolgoletna sodelavca in partnerja v biroju,« pojasnjuje sogovornik.

Vsi na razstavi predstavljeni projekti so, kakor pravi Potokar, oblikovani na podoben način: upoštevajo lokacijo, večinoma so fasade ometane in preprostih, toda premišljenih linij. Prepoznavna je uporaba barv, prav tako pa se nagibajo k čim večji uporabi lesa.

Arhitekturo v biroju, ki je bil ustanovljen leta 2003, ustvarjajo z različnimi soavtorji, skoraj pri vsakem projektu namreč sodeluje drugačna skupina arhitektov. »Tako so tudi izvedena dela plod različnih pogledov, ki jih na koncu združimo v celoto. Prepoznavnost naše arhitekture vidimo tudi v tem, da je kontekstualna, hkrati geometrijska in modernistično zadržana,« dodaja arhitekt Robert Potokar, ki je bil za svoje delo tudi večkrat nagrajen. Leta 2003 je prejel Plečnikovo medaljo za arhiteturni vodnik po Gorenjski. Med arhitekturnimi natečaji, ki sta jih izpeljala skupaj z Vojtehom Ravnikarjem, je bilo več kot 40 nagrajenih, od tega jih je kar 12 prejelo prvo nagrado. Z drugimi soavtorji je na natečajih prejel osem prvih nagrad. Za prenovo Vile Ventrelli, ki jo je leta 1998 izvedel skupaj z Marušo Zorec in Ano Kučan, je prejel mednarodno priznanje piranesi, to je bilo že drugič (prvič ga je prejel leta 1996 skupaj z Vojtehom Ravnikarjem in Marušo Zorec). Omenjeno nagrado je pozneje osvojil še enkrat, in sicer leta 2004 skupaj z Mihom Klinarjem, Špelo Kuhar, Blažem Medjo in Urošem Pavasovićem za realizacijo enotnega spominskega znamenja za prikrita grobišča. Tudi zlati svinčnik ZAPS je prejel dvakrat, prvič leta 2007 skupaj z Vojtehom Ravnikarjem za poslovni objekt Masarykova F2, drugič samostojno za projekt hišice na drevesu.

Zanjo pravi, da je to sicer najmanjši projekt, pa kljub temu zelo zanimiv. Lesena hišica na lesenih stebrih je postavljena ob drevo, namenjena pa je njegovima sinovoma, ki sta nanjo ponosna in jo z veseljem uporab­ljata. Kakor še pravi, je težko izpostaviti le en projekt, saj ima vsak svojo zgodbo. Izziv njemu in sodelavcem v biroju so tudi projekti domov za starejše, pri katerih je treba narediti uporabnikom prijazen dom, ki je hkrati arhitekturno zanimiv. In kdaj arhitekt ve, da je naredil v vseh pogledih dober objekt? »Najpomembnejše je, kako je stavba postavljena v prostor, kakšna je njena urbanistična postavitev, odgovor na lokacijo. Na drugem mestu je njen zunanji arhitekturni izraz, za katerega bi seveda večkrat želeli, da bi bil oplemeniten s kakovostnejšimi materiali, ki bi bili trajnejši. In če se stavba v daljšem časovnem obdobju dobro uporablja, lahko rečemo, da je to dobra arhitektura,« odgovarja Potokar, ki že več kot deset let soustvarja arhitekturno revijo Piranesi, zadnja tri leta pa je tudi njen odgovorni urednik.