Košček narave
 blizu prestolnice

Želja se ji je uresničila, tako glede lokacije kot vrta. Ob hiši je namreč majhen atrij z leseno teraso, ki je v poletnih mesecih podaljšek dnevne sobe. Ljubezen do vrta in rož pa se kaže tudi v notranjosti v obliki zelenih odtenkov in cvetnih motivov na stenah.

Hišo je kupila na ključ. Osnovni načrt razporeditve prostorov je ostal nespremenjen, saj je funkcionalno zasnovan, in tudi oprema, kot so radiatorji in keramične ploščice v kopalnicah, je bila kakovostna in vizualno nemoteča. Edina sprememba se je zgodila pri talni oblogi. Po načrtu investitorja je bil predviden hrastov parket, lastnica pa se je raje odločila za masiven pod iz tikovega lesa.

Za zasnovo notranje opreme je poskrbela arhitektka Melita Ločnikar. Prvo njuno sodelovanje, pripoveduje gostiteljica, sega kar nekaj let nazaj, ko je opremljala njihovo prejšnje stanovanje. Takrat sta se zelo dobro ujeli, zato ni bilo nobenega dvoma, kdo ji bo svetoval pri opremi tokrat. »Hiša je konceptualno moderno zasnovana, arhitektka pa ima izčiščen, a ne hladen slog, ki sodi v ta koncept in ki je tudi meni blizu,« pojasni lastnica in doda, da je potrebno neko osnovno ujemanje med lastnikom in arhitektom, da lahko nastane dom, pisan na kožo lastniku.

Želela je, pojasnjuje gostiteljica, da se zunanjost poveže z notranjostjo in da se nekateri koncepti ponavljajo po vsej hiši, na primer barve in sistem niš. »Naročnica ima dober občutek za lepe stvari, tako za arhitekturo kot modo, zato sem vedela, da bo na koncu nastal lep ambient, tudi če bom opremo zasnovala preprosto in minimalistično,« pripoveduje arhitektka. Lastnica se je namreč sama domislila motivov cvetov na steni v kuhinji in spalnici. Vzorec je po njeni zamisli izdelal grafični oblikovalec Gregor Fajfar, na steno pa so ga nanesli s šabloniranjem.

Za steklom med spodnjimi in zgornjimi kuhinjskimi omaricami se prav tako ponovijo cvetni vzorci, ki pa so nastali drugače. Najprej so na steno pritrdili tanko zlato pobarvano oblogo in nanjo nalepili motiv kobulnic, nato pa čez položili še prozorno steklo. Kakor pravi arhitektka, je zlati odtenek nastajal kar dolgo, da so dobili pravega, saj je zlata barva zelo občutljiva, zlasti zato, ker je lahko hitro preveč kičasta.

Zahtevni pri barvah

Tako v spodnjem delu hiše, kjer je dnevni bivalni del, kot v prvem nadstropju, kjer so spalnica in otroška soba ter dve kopalnici, je koncept opreme enak. Omare v belkasti barvi, ki sta jim z arhitektko dodali kose v rjavi s primesmi zelene. »Obožujem zeleno v vseh njenih odtenkih,« navdušeno pripoveduje gostiteljica, »zlasti zaradi ljubezni do narave.« Ta barva prevladuje v spalnici, na primer na postelji, oblečeni v usnje, kar je po lastničinih besedah idealna kombinacija, saj je mehka na robovih, hkrati pa se da preprosto očistiti. Cvetni vzorec z zaves so prav tako s šablonami prenesli na steno.

Ker so keramične ploščice v kopalnicah zelo zadržane in nevtralne, so si lahko privoščili drznejšo barvo pri posameznih elementih pohištva. Poleg zelene je gostiteljici všeč tudi turkizno modra, prav takšna, kot jo je opazila na svoji pahljači, in zdaj so takšne omarice v kopalnicah. Arhitektka pritrdi, da sta bili pri barvah zahtevni, vedeli sta, kakšen mora biti posamezen odtenek, a je bilo pogosto potrebnih kar nekaj poskusov, preden so skupaj z mizarjem prišli do njih. Tudi bela ni čisto bela, se smejita.

Veliko pozornosti sta namenili osvetlitvi. Glavni vir svetlobe so vgradni in nadgradni reflektorji po vsej hiši, najbolj pa izstopa viseča luč nad jedilno mizo italijanskega pro­izvajalca Catellani & Smith. Notranjost svetila je prevlečena z zlato barvo, svetlobo pa oddaja le majhna žarnica. Nekaj kosov pohištva, razporejenega po hiši, je iz prejšnjega stanovanja, na primer jedilna miza in stoli, ki so jih sprva uporabili kot začasno rešitev, a so kmalu ugotovili, da se lepo podajo k novi opremi. Tudi eden izmed dveh kavčev ima za sabo že kar nekaj selitev in let.

Kul predal

V prvem nadstropju hiše je tudi otroška soba, ta je barvno drugačna, saj si je sin Brin želel črno-belo, slog opreme pa je arhitektka v njej ohranila. Najbolj »kul« je predal pod posteljo, v katerem se skriva dodatno ležišče, ki ga izvlečejo, kadar pri njem prespi kakšen prijatelj. Stene in omarice krasijo fotografije, rib, želv in drugih vodnih živali, ki so med Brinovimi najljubšimi. Seveda sta tu tudi garderobna omara in velika pisalna miza za šolarja.

Mansardni del hiše je namenjen garderobi, saj hiša nima kleti. Ena stena je zaprta z vgradno omaro, v kateri je prostor za vse od smuči do oblačil. Da pa to ni čisto običajna omara z gladkimi površinami, se v njej ponovijo niše v zeleni in modri barvi, kakršne so tudi v predsobi in jo naredijo zanimivejšo. Brin pa že zdaj napoveduje, da si bo, ko malo odraste, v mansardi uredil svojo rezidenco.