Mansarda na Goriškem

Beseda mansarda izhaja iz priimka francoskega arhitekta Françoisa Mansarta, ki je že v 17. stoletju oblikoval objekte s strmim naklonom strehe, v katerih je bilo podstrešje izkoriščeno. Ta izraz se je zato uveljavil za uporabljeni prostor neposredno pod poševno streho. »Mansarde imajo veliko omejitev, ki jih lahko izkoristimo za oblikovanje intimnejših stanovanj,« pravi arhitektka Ajda Vogelnik Saje, ki je s kolegico Katjo Florjanc prevzela projekt zasnove interierja mansarde v spomeniško zaščitenem objektu na Goriškem. Po popotresni sanaciji celotnega objekta sta se v projekt prenove vključili kot projektantki za spremembo neizkoriščenega podstrešja v bivalno mansardo. Investitor je manjše stanovanje v zgornji etaži stavbe razširil še na podstrešje, s čimer je nastalo večje stanovanje, primerno za bivanje petčlanske družine.

Brez kolenčnega zidu

Pri zasnovi interierja sta se arhitektki spo­prijeli z nalogo, kako funkcionalno razporediti prostore na tlorisno sicer ogromni podstrehi v izmeri 171 kvadratnih metrov, ki pa je tako rekoč brez kolenčnega zidu, zato je površina s stojno višino veliko manjša. Štirikapna streha namreč sega od nič do 4,7 metra višine v osrednjem delu. Poleg tega sta morali najti rešitve tudi za druge ovire, kot so obstoječa kovinska nosilna konstrukcija, dimniki in vertikalne inštalacije, ki za celotno hišo potekajo skozi mansardo in streho na prosto. A tudi te omejitve sta izkoristili za oblikovanje razgibanega interierja.

Foto: Virginia Vrecl

Tloris je zasnovan centralno. Tako sta v središče mansarde umeščeni kopalnica in peč, okoli njiju pa so nanizani preostali prostori, bivalni in spalni. Nad osrednjim delom sta zasnovali večnamensko galerijo z mehko tekstilno oblogo po tleh za igro otrok in prosti čas. Obstoječa vertikala dimnika je postala naslon na galeriji.

Stanovanje je svetlo, zračno in pretočno. »Mehkobo in značaj interierja smo dosegli z leseno oblogo iz brezove vezane plošče na zgornjih delih strešin in stropu galerije,« pravi sogovornica. Tla so povsod obložena s temnejšim parketom, položenim v vzorec ribje kosti, ki deluje kot podstavek, na katerem so svetlejši leseni poudarki in bela kovinska konstrukcija. Vse skupaj dopolnjuje unikatna ograja podesta, ki jo je oblikovala Manca Ahlin, gre pa za interpretacijo idrijske čipke, ki deluje kot umetniška instalacija.

Omejitve pri snovanju interierja v mansardi

Arhitektko Ajda Vogelnik Saje smo vprašali tudi, kakšne so omejitve pri snovanju interierja v mansardnem stanovanju. Izpostavila je tri.

– Uporabna površina stanovanja je zaradi strešin občutno zmanjšana, zato je priporočljivo zasnovati čim bolj odprt in povezan prostor. Da bi dosegli boljši občutek prostornosti, moramo prostore med seboj posredno in neposredno povezovati.
– Izjeme in nepravilnosti prostora moramo izkoristiti kot posebnosti in kakovost ter jih kot izhodišče vključiti v oblikovanje.
– Omejitev naravne osvetlitve – strešna okna, poseben razmislek je zato potreben pri izbiri svetil, materialov in barv, da nadomestimo naravno osvetlitev, ki jo v nižjih nadstropjih omogočajo velika okna.

Poudarek na osvetlitvi

Osvetlitev s strešnimi okni v mansardi sooblikuje interier, pravi arhitektka. Ker je stavba spomeniško zaščitena, sta bila število in velikost okenskih odprtin omejena. »Svetloba je bistvena za oblikovanje kakovostnega prostora, zato smo kljub omejenim možnostim stremeli k ureditvi svetlih in povezanih prostorov s svetlobo, ki prihaja z vseh strani. Razen kopalnice so prostori odprti. Vhodna vrata v spalnico so velika in prosojna ter tako prepuščajo svetlobo, zato kljub fizični razmejitvi omogočajo občutek povezanosti in zaznave celotnega prostora, hkrati pa posredno osvetlitev osrednjega dela,« je pojasnila arhitektka. Kopalnico, ki je brez zunanjega okna, so prav tako osvetlili posredno – s stranskim notranjim oknom, ki dobiva svetlobo skozi steklena notranja vrata in okna v frčadi.

Foto: Virginia Vrecl

»Mansardna stanovanja so po značaju bolj introvertirani bivalni prostori, v njih je manj možnosti povezanosti z zunanjostjo skozi steklene stene in okenske odprtine. Pogledi in prostori se ustavljajo ob naklonih strešin, osvetlitev pa je navadno omejena,« je poudarila sogovornica in dodala, da z dobro tlorisno zasnovo, premišljeno postavitvijo strešnih oken ter izborom materialov lahko ustvarimo zanimive in prijetne prostore: »Omejitve postanejo izzivi, ki pripeljejo do unikatnih rešitev. Oprema je navadno izdelana po meri, saj tako izkoristimo in nadgradimo prostorske posebnosti.«