Mansarda – Dom brez vrat: le stene, ki zastirajo poglede

Hiša, v kateri je mansarda, ki jo tokrat predstavljamo, je bila nekoč mlin, v katerem so izdelovali tudi testenine. Podstreha je, kot pravi arhitekt Matej Peneš, že pred leti dobila betonske podporne stebre, a ker je bil le manjši del prostora namenjen bivanju, sicer pa sušenju testenin in 'šari', je ostal slabo obdelan in surov. Prenova je bila zato temeljita, pravzaprav so obnovili vse od tal do stropa (od izolacije tal in strehe, menjave napeljav do novih tlakov in menjave oken). Ob tem so pustili neobdelane stebre in očistili stropno opeko obokanega stopnišča. Z opeko so po besedah arhitekta ohranili nekdanji značaj hiše, stebri pa kažejo pomanjkljivo znanje zidarjev tistega časa, vendar jim ravno to daje svojevrsten pečat.

BAAM arhitekti Foto Blaž Jamšek/

Izhodišče za načrtovanje mansarde so bile tri glavne ideje: hierarhija prostorov, finančni in konceptualni minimalizem. »Ob načrtovanju se najprej posvetimo hierarhiji prostorov. Ko se lotimo projektov, vedno naredimo analizo prostorov in uporabnika. V dnevno-kuhinjskem delu preživimo več kot 80 odstotkov aktivnega časa, zato smo osrednji prostor maksimalno povečali,« pojasnjuje sogovornik.

Drugo pomembno izhodišče je bilo finančno. »V času prenove mansarde sta naročnika načrtovala družino. Uporabljeni materiali in rešitve so zato nekoliko bolj surovi. Tako je na primer tlak ostal betonski, stebri pa neobdelani. Z analizo smo ugotovili, da intima v prvem desetletju z otroki ni pomembna, zato smo opustili misel na zapiranje prostorov z vrati. Nadomestili smo jih z zamikanjem sten, ki preprečujejo poglede, in uvedbo podestov v konici strehe, ki omogočajo umik,« pristop opisuje arhitekt.

V konici strehe so uredili podest, ki omogoča umik. BAAM arhitekti Foto Blaž Jamšek/

Tretja ideja zasnove – konceptualni minimalizem – pa je po njegovih besedah 'paspartu' za kreativnost: »Danes, po več kot osmih letih uporabe in pri dveh otrocih, so bele stene postale galerije tako umetniških del kot družinskih fotografij. Stanovanje nima kolenčnih zidov, ampak so tla potegnjena do stika s streho. V teh kotičkih sta si otroka ustvarila svoje mini svetove.«

Tloris se začne s prvotnim stopniščem, ki vodi v mansardo. Od servisnega dela s kopalnico in spalnico pridemo v osrednji del, za katerim se skriva še pas s spalnico in kabinetom. Prehodi so zasnovani tako, da s premikanjem skozi stanovanje postopoma odkrivajo ali zakrivajo druge prostore. »Ker ni vrat, stene skrbijo za zastiranje pogledov. Tako na primer iz dnevnega bivalnega prostora izstopimo v povezovalne hodnike skozi prehod, ki ga zakriva stena. Zanimivo je bilo, ko so v mansardo prišli prvi obiski, in ker je prostor simetričen, so pri odhodu krenili v napačno smer,« pripoveduje sogovornik.

V prostorih je tudi veliko naravne svetlobe. BAAM arhitekti Foto Blaž Jamšek/

Barve in materiali so izčiščeni, a hkrati topli. »Želeli smo, da leseni elementi in drugo pohištvo izstopajo v barvni shemi. Tako siva betonska tla ne pridejo v konflikt z leseno mizo, kar je večkrat problem pri parketu, saj je dve različni vrsti lesa nemogoče barvno uskladiti,« odgovarja arhitekt na vprašanje, kaj je narekovalo izbor barv in materialov. Poseben značaj dajejo prostorom vidni leseni tramovi. Ti imajo dvojno funkcijo, in sicer konstrukcijsko in inštalacijsko. V utorih tramov so namreč skrita svetila in delno tudi električna napeljava.

Mansarda ima veliko naravne svetlobe. Okna so razporejena tako v vidnem polju oči kot v slemenu strehe, saj je strop odprt do vrha. »Ta okna so tudi idealen prezračevalni element, saj z odpiranjem spodnjih in zgornjih oken dosežemo učinek dimnika, ki poskrbi za dobro naravno prezračevanje,« poudarja arhitekt. Umetna svetloba je zasnovana posredno in neposredno, intimno in splošno. V osrednjem prostoru so svetila, ki so usmerjena navzdol, za ambientalno osvetlitev in svetila, usmerjena v strop, ki osvetlijo prostor v celoti.

Pomemben del vsakega doma so tudi shranjevalne površine, ki pa jih je v podstrešnih stanovanjih še toliko zahtevneje umestiti. »Shranjevalne površine v kuhinji so večinoma vgrajene v steno in tako po svoje izginejo. Kuhinjske omare so integrirane v steno, ogromen delovni otok, ki se zaradi velikosti uporablja tudi za nekuhinjske dejavnosti, pa je močan oblikovni element sam po sebi,« še pove arhitekt.