Odprta vrata: Dom, ki živi in se spreminja

»Želel sem zasnovati preprosto in toplo hišo, ki živi in se spreminja, ki ima potencial, da z majhnimi in poceni posegi stvari obrneš ter ustvariš nov ambient,« pojasnjuje Jernej Mali, ki mu zamisli, kako lepo urediti dom, ne zmanjka. Razporeditev prostorov v vrstni hiši, ki meri slabih sto kvadratnih metrov, je ohranil enako. V pritličju so bivalni prostori, v nadstropju spalnica in otroška soba, tik pod streho še odprt mansardni prostor. Pri zasnovi opreme je izhajal iz tega, kar je hiša ponujala. Zavito stopnišče z lebdečimi stopnicami, ki se vije do podstrehe, je postalo osrednji element. Nikakor ga ne bi imelo smisla skrivati za steno ali vrati, pravi sogovornik, ampak so ga raje poudarili in barvno uskladili z novim konceptom. Kovinski del je postal temno moder in se tako ujame s kavčem v dnevni sobi, leseni deli pa so beli.

Glavno vodilo je bilo ohraniti svetlobo, saj je dnevni prostor obrnjen proti zahodu. Pa tudi na splošno so želeli ohraniti čim več stvari, dodaja lastnik, navsezadnje tudi poklicno kot restavrator vedno poišče rešitev na dva načina: ali prenovi staro ali naredi sam novo, vendar prilagojeno staremu.

Poleg predsobe, stranišča in dnevnega prostora z jedilnico in izhodom na teraso in atrij je v pritličju še kuhinjska niša. Tudi tu ni bilo o prostorskih razporeditvi velike filozofije. Niša predvideva dvoredno kuhinjo in takšno sta si z ženo zamislila. Kuhinjske omarice sta kupila v Ikei. Gladke bele ličnice dopolnjuje lesen delovni pult, poseben pečat pa ji daje stena, ki je obložena s staro opeko iz Narodne galerije, kjer so jo nameravali zavreči. Kuhinjsko okno zastira retro zavesa, ki sta jo prav tako ohranila.

Pozornost pritegne tudi ovalna jedilna miza, ki ima jedilno ploskev iz naravnega kamna, to je lipiškega apnenca, in leseno podnožje. Poleg stolov jo dopolnjuje lesena klop, vpeta v steno. Steno, popleskano z barvo za table, po kateri se piše s kredo, v spodnjem delu obvladuje dveletna hči Inja, saj po njej navdušeno riše. Zgoraj pa lahko preberemo duhovita sporočila, kot je načrt za jutri: vstanemo, skuhamo kavo, spijemo kavo in skuhamo še eno kavo.

Nekaj kosov pohištva so kupili v Ikei, marsikaj pa je oblikovalec naredil sam. Takšna, doma narejena, je knjižna omara v dnevni sobi, sestavljena iz treh različnih kubusov. In polna knjig, oba z ženo Petro namreč zelo rada bereta knjige v tiskani obliki, zato se jih je nabralo že kar veliko. Za talno oblogo sta izbrala beljen hrastov parket in zato sta tudi druge lesene kose iskala iz tega lesa.

V prvem nadstropju hiše so spalnica, kopalnica in otroška soba, ki je sestavljena iz dveh manjših sob. Postelja v spalnici in nočni omarici, ki so iz petdesetih let prejšnjega stoletja, so restavrirane in prenovljene, kar daje prostoru retro pečat. Pohištvo je izdelano iz orehovega lesa, ki je zahteval še eno barvo v spalnici. Gostitelja sta se odločila za temno zeleno, ki je naredila pravo, morda malo mrakobno ozračje, kot ugotavlja Jernej Mali, a lepo poveže vse elemente med sabo. Tudi nočni lučki je izdelal sam, in sicer iz svečnikov. Ob spalnici je kopalnica, urejena v podobnem izčiščenem, a toplem sodobnem slogu. Pečat ji dajejo talne cementne ploščice švedskega proizvajalca, izdelane v Maroku in z etno pridihom oziroma patino. Podobne so položili še v predsobi in spodnjem stranišču.

Dve majhni otroški sobi sta bili že prej povezani v eno in tako je ostalo tudi zdaj, ko tu kraljuje dveletnica. Belo osnovo prostora – stene in nekaj kosov pohištva – poživljajo igrače in drugi dodatki za otroka. Sobica je zdaj namenjena igri in spanju, a zasnovana tako, da jo je mogoče z odraščanjem hčere spreminjati.
Tik pod streho v mansardi je še en odprt prostor, ki pa ga nista veliko spreminjala. Le lesene dele sta popleskala z belo barvo in ga tako posvetlila. Zdaj je to delovna soba, soba za jogo, šivalnica, likalnica. Nekoč pa, pravi oblikovalec, bo kotiček za gledanje filmov.

Po hiši opazimo kar nekaj predmetov, ki jih Jernej oblikuje pod imenom Atelje Mali in po katerih je prepoznaven: vaze Nuno, svečnike, lesene skledice Takete, ki so tu dobile novo vlogo – vlogo visečih svetil. Ne manjkajo niti bonsaji, oblikovalčeva stara ljubezen, povezana z naklonjenostjo do Japonske. Veliko stvari, detajlov, ki privlačijo poglede in jih ni mogoče kupiti v trgovinah s pohištvom, je pravzaprav naredil sam, recimo uro na steni dnevnega prostora, ki bi lahko visela v kateri koli dizajnerski trgovini. Na terasi v atriju posedajo za mizo iz tikovega lesa, ki je bila eden prvih projektov, ki se jih je lotil sam v domači delavnici. Nekoč bodo tu uredili še letno kuhinjo ter manjši zelenjavni in zeliščni vrt, načrtuje gostitelj, prepričan, da mora hči videti, kako raste zelenjava. Z ženo imata načrte tudi za vhodni del. Tam bo nekoč zen budistični vrt, je odločen sogovornik. Med drugim razmišlja o zeleni ograji v japonskem slogu. »Hiša ni nikoli končan projekt,« se nasmeji, a prav to dejstvo mu je v veselje, saj nove zamisli kar vrejo iz njega. Zdaj preizkuša vazice v obliki sadežev, testni model v obliki paprike je na preskusu v dnevni sobi. V mislih ima tudi oblike banane, melone in še kakšen sadež. Po videnem smo prepričani, da bodo njegove vazice zlahka našle nove domove.