Odprta vrata: Hiša, ki jo obarvajo sončni žarki

Enodružinska hiša v novem naselju nekaj kilometrov zunaj Ljubljane je bila zgrajena lani, lastnika sta jo kupila v tretji gradbeni fazi, ko je bila še brez inštalacij in brez tlakov. Kot pravita arhitekta Maja in Goran Dominko, po velikosti ustreza tri- ali štiričlanski družini, prepriča pa tudi po zasnovi in dobri razporeditvi prostorov. Zunaj in znotraj je izčiščena, tako da so ji lahko z opremo dali svojevrsten pečat.

Njena glavna arhitekturna značilnost je, kot poudarjata sogovornika, dejstvo, da gre za nizkoenergijsko gradnjo, ki ima skoraj vse prostore, razen kopalnice in servisnega dela, obrnjene proti jugu. »To je tudi rdeča nit zasnove, hkrati pa je temu podrejena vsa oprema,« pravita arhitekta in dodajata, da je takšna razporeditev hiše po šoli projektiranja največ, kar lahko zagotoviš pri nizkoenergijski gradnji.

Tlorisov niso spreminjali. Tako je spodnji del namenjen kuhinji z jedilnico in dnevno sobo ter garderobnemu prostoru, zgornji pa spalnici z garderobo, otroški sobi, sobi za goste in kopalnici. Obiskovalca preseneti kuhinja, ki je tik ob vhodu. Res to morda ni običajno, a je praktično in uporabno, pritrdita sogovornika. V podolgovatem odprtem prostoru so kuhinjski elementi razporejeni ob dveh stenah, tako imenovana dvoredna kuhinja, konča pa se s panoramsko steno in prehodom v bivalni del. Stena med jedilnico in kuhinjo je nosilna, podiranje bi bilo prevelik poseg v konstrukcijo, pravita arhitekta, zato je kuhinja ostala odprta, s tem pa naravna svetloba pride tudi do vetrolova. Kuhinjski elementi v beli barvi brez ročajev segajo od tal do stropa, tako da ni lomov, ki bi razbili dojemanje prostora. Kuhinja se zaradi tega zdi večja.

Notranjo opremo sta arhitekta zasnovala po principu enostavnosti in v sprejemljivem finančnem okviru. Stene so popleskane v nežen sivorjav odtenek, ki omehča prostor. Če bi bile bele, bi vse skupaj delovalo sterilno, poudarjata. Želela sta ustvariti nevtralen ambient, v katerem pridejo do veljave poudarki, kot je beljen hrastov parket. Ta je dokaj navpadljiv, vendar deluje toplo, predvsem pa je praktičen, saj se na njem nič ne pozna. Družina ima namreč psa, zato so se izogibali temnim barvam na tleh, na katerih bi se videla vsaka smet. Parket ni pretirano občut­ljiv niti za praske, saj je že sam po sebi malo strukturiran in se zato poškodbe od udarcev ne opazijo. Ob dokaj nevtralni opremi pridejo v ospredje tudi drugi poudarki, kot so strukturirane in pralne tapete na nekaterih stenah, svetila ter vaze. To je hišni nakit, ki ga arhitekta pri oblikovanju interierjev vedno uporabita. Prostore sta omehčala tudi z okrasnimi blazinami, na katerih se lahko poležava na tleh ob kaminu, s preprogami in zavesami, spuščenimi do tal. Z zavesami hkrati zasenčijo notranjost ob gledanju televizije ali v toplejših dnevih.

Panoramsko steno, ki se razteza vzdolž bivalnega dela, poleti v celoti odprejo in se zdi, kot bi sedeli zunaj. Najprijetneje je, ko je vreme lepo. Hiša pravzaprav živi z vremenom, različnimi urami dneva in letnimi časi, saj skozi ogromne steklene površine prihaja različna svetloba, ki prostore obarva v različne naravne odtenke. Prihodnje leto bo sledila še ureditev terase in atrija, v sklopu katerega bo tudi letna kuhinja.

Pozimi družina uživa v prednostih kamina in toplote, ki jo oddaja. Ta je bil že predviden, zato sta ga arhitekta vkomponirala v element, izdelan iz kamna, pod katerim so po naročilu narejene shranjevalne omarice. Iz naravnega kamna, obdelanega z nanopremazom, je prav tako jedilna miza, ki ima kamnito tudi podnožje. Zaradi premaza se razlita tekočina ne vpija v površino. Po hiši so poleg umetniških slik razporejena dekorativna ogledala z razkošnejšimi okvirji, ki po besedah arhitektov koketirajo z zgodovino, kar je zdaj trendovsko. Kot še pravita, sta zagovornika minimalizma, a takšnega, da je prostor prijeten in topel, ne pa kot laboratorij.

Za kopalnico sta izbrala pastelne kombinacije, ki so brezčasne in niso značilne za trendovske rešitve. Tako se tudi leseno pohištvo pod umivalniki ujema s pastelnim odtenkom keramike in mozaika.

Otroška soba po barvah sten in pohištva ne odstopa od drugih prostorov, saj v njej prevladuje bela, zato pa izstopajo igrače, slike in druge otroške stvari. Takoj opazimo, da je najmlajši stanovalec velik ljubitelj zeber. »Otrok hitro odraste, zato je treba sobo kmalu preurediti, kar pa je povezano s stroški. V tem primeru jo bo mogoče hitro in dokaj poceni prilagoditi razpoloženju in željam mladostnika,« pravita Maja in Goran Dominko.

Notranja oprema, zlasti shranjevalne površine, izkorišča višino stropov, ki je v tej hiši tri metre. Vse omare segajo od tal do stropa, ker pa so brez ročajev, se zlijejo s steno in s tem omogočajo, da je stanovanje ves čas videti pospravljeno. Na primer, namesto na odprte obešalnike v predsobi se vrhnja oblačila in čevlji odložijo v omaro. Tudi v kuhinji ni odprtih polic, na katerih bi kopičili stvari.

Po besedah arhitektov je zanimivo, kako vsak vidi svoj prostor drugače, saj ima vsaka hiša v tem naselju precej drugačno notranjo opremo. Gre za osebni občutek estetike vsakega uporabnika. »Večkrat trdim, da ni dobre in slabe arhitekture. Arhitekti, ki smo pač izobraženi na tem področju, si predstavljamo, da je dobro to, kar zagovarjamo mi, v resnici pa ni čisto tako. Nekdo, ki po naših standardih nima nobenega občutka za estetiko, lahko naredi nekaj, za kar bi večina rekla, da je grdo, toda če je on tam srečen, je to zanj idealno,« razmišlja Dominko in dodaja, da le subjektivno lahko trdiš, da je nekaj slabo.