!!galerija!!

Arhitekturni Studio Razavi, ki deluje v Parizu in New Yorku, se je lotil zasnove enodružinske lesene hiše, umeščene v alpsko dolino med stare in lepo ohranjene tradicionalno zgrajene hiše. Kakor pravijo arhitekti, tu stroge arhitekturne smernice dopuščajo zelo malo svobode arhitekturnega izražanja. »Vse od razmerja med višino in širino stavbe do strešnega nagiba, gradbenih materialov in velikosti oken je strogo predpisano. Skrbno smo preučili ohranjene stavbe, da bi razumeli, kako funkcionirajo in kakšne so lokalne arhitekturne značilnosti. Svoja spoznanja in ugotovitve smo vključili v zasnovo, pri čemer smo izpustili zastarele elemente, seveda pa zagotovili, da je stavba v celoti skladna z lokalno gradnjo,« pojasnjujejo v Studiu Razavi Architecture, ki deluje na različnih področ­jih arhitekture in oblikovanja interierj­ev, tako zasebnih kot javnih.

Lesena hiša ima betonske temelje in pritlični del. Zaradi tega je videti, kot bi rasla iz tal. »Seveda je vselej pomembno, kako se stavba stika s tlemi, ko pa gre za značilno alpsko arhitekturo, ima ta rešitev še dodaten pomen, saj so bile hiše tradicionalno povezane s hlevom, drvarnico in shrambo. Zato smo poskrbeli, da je domačnost izražena prefinjeno, in vnesli elemente čiste funkcionalnosti z zgodovinskim pridihom. Temelj je iz ulitega betona, za zunanji opaž pa smo uporabili enak les kot za talne obloge,« pojasnjujejo arhitekti.

Talne oz. stropne plošče so v vsakem nadstropju malce širše, s čimer nadomeščajo tradicio­nalni napušč in varujejo pred vremenskimi vplivi. »Ob straneh napušč niti ni potreben, saj v nasprotju s starimi hišami ne bi imel nobene vloge. Prvo nadstropje, kjer so le spalnice, predstavlja sodobno vrsto prehoda med abstraktnejšim betonskim spodnjim delom in zgornjim nadstropjem, ki z dvokapno streho in velikimi okni z razgledom na dolino jasno razkriva kontekst stavbe,« še pravijo arhitekti iz studia, ki ga je leta 2008 ustanovil arhitekt Alireza Razavi.

Spodnji del hiše je namenjen odprti garaži, vhodu, stopnišču, predsobi, garderobi in dodatni sobi s kopalnico. Ta del je najtemnejši in tudi najmanj prostoren. Nato v vsakem nadstropju prihaja v notranjost vedno več naravne svetlobe, okenske odprtine se povečujejo, višina stropov se dviga in je najvišja v bivalnem delu. V prvem nadstropju so spalni prostori s kopalnicami in garderobami. Najvišje pa je dnevni bivalni del, s kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in pokrito teraso. Ta del ima tudi največje steklene površine in najlepše razglede na okoliške gozdove in hribe.

V notranjosti hiše prevladuje naraven les. Leseni so tako ponekod stropi in stene kot tudi večina pohištva. Naravni odtenek lesa so arhitekti dopolnili s sivo barvo po stenah in na dodatkih ter tkaninah. Kuhinjske omarice so v črni barvi, kot kontrast lesenim površinam. Osrednji bivalni del dopolnjuje kamin, prav tako v črni barvi. Pravzaprav v hiši ni vpadljivejših odtenkov, ki bi pritegovali pozornost.

Tudi kopalnice so delno v lesu (po stenah in stropu), tisti deli, ki so v stiku z vodo, na primer v prhi, pa so obloženi s keramičnimi ploščicami večjih mer, ki posnemajo strukturo kamnite obloge.

Pohištvo je izbrano premišljeno in funkcio­nalno, da zadosti potrebam družine in se hkrati ujema s podobo hiše, ki se spogleduje z lokalno arhitekturo in tradicijo. Najbolj seveda izstopajo čudoviti pogledi na naravo, gozdove, hribe, ki so v teh dneh zasneženi. Najlepši so iz najvišjega, to je mansardnega dela. Prav zaradi tega so bivalni prostori umeščeni na vrh hiše.

»Osnovno načelo našega dela je iskanje spoja med inženirstvom in arhitekturo. Prepričani smo, da oblikovanje ne more biti uspešno brez popolne sinteze gradbene tehnologije in arhitekturne dovzetnosti,« pravijo o svojem delu arhitekti.