Slovenski vrtovi navdiha: od koruze do čudovitega vrta

Njuna zgodba je nadvse romantična, takšna, kot jo prikazujejo v starih filmih. Najprej sta se poznala Pavlin brat in Slavko, ki je v šali vprašal, ali ima kakšno sestro. Prijatelj je odvrnil: »Seveda jo imam.« Organiziral je srečanje in iskra je preskočila. Po nekaj Slavkovih obiskih pri Pavli in njenih domačih sta sledila poroka in vprašanje, kje in kako živeti. Konec šestdesetih let v Prekmurju dela in zaslužka ni bilo na pretek, Slavko pa si je želel hišo v rodni vasi.

Tako sta leta 1970 kupila njivo koruze, veliko 2200 kvadratnih metrov, in na enem koncu začela zidati hišo, preostali del pa sta se odločila spremeniti v vrt, saj je bil Slavko že takrat zasvojen z lepoto cvetočih rastlin. To pa je bila težavna naloga. Raznolikih rastlin se takrat še ni dalo kupovati, pa tudi gradnja hiše, delala sta namreč vse sama, se je prilagajala financam. Za rože ni ostalo nič. Tako sta se pač odločila za odhod v Nemčijo, kjer sta kot izučena tekstilca takoj dobila delo. In je minevalo leto za letom, hiša doma je rasla, na vrtu pa je bilo čedalje več rastlin. Te sta prinašala s seboj in jih sadila med dopusti, ki sta jih vedno preživljala doma in urejala vrt, se veselila z domačimi in se polnila z energijo, potrebno do naslednjega obiska.

Vmesna postaja
Na srečo so imeli na dvorišču tovarne v Nemčiji manjši okrasni vrt, za katerega pravita, da je bil nekakšna vmesna postaja za njune rožice. Pavla in Slavko sta takrat le na njem lahko dala duška svoji ljubezni do rastlin, ki sta jih naročala po katalogih, potem pa jih naselila v ta začasni dom. Včasih se je zgodilo, da se je Slavko kar sredi dela zazrl skozi okno in dejal: »Poglej, nov cvet se je odprl.« Lepota cvetov mu je bila velikokrat navdih za še en hobi; slikanje na steklo. Pri tej tehniki je potrebna velika natančnost in potrpežljivost, dve lastnosti, ki sta krasili njegov značaj in mu pomagali pri delu ter pri prenašanju najmanjših cvetnih podrobnosti na steklo. Ki pa so na številnih slikah v njunem domu povezane z domišljijo in nenavadnimi prispodobami sveta. Da so mu dnevi do obiska v domovini hitro minili, je velikokrat slikal kar v tovarni, in to tako zavzeto, da je pozabil na hrano in mu je Pavla morala prinesti kosilo kar tja … Rože z vmesne postaje, ki so ga navdihovale in sta jih naročala iz Francije in tudi Amerike, pa so potem dobile svoj pravi dom v Prekmurju.

Sadila sta jih spontano, brez vnaprejšnjega načrta, a sta vedno premislila, kje, na katerem mestu bi se najbolje počutile. Vrt sta tako zasajala za svojo dušo in ustvarila zavidanja vredno zbirko perunik in potonik, dveh Slavkovih velikih ljubezni. V nekem obdobju je bilo potonik kar okoli tristo!

Ščepec Kitajske
Njuna življenjska pot ju je za štiri leta zanesla celo v Peking, kjer sta se srečala z drugačno kulturo in razmišljanjem. Tudi pri zasajanju in oblikovanju vrtov. Velik vtis so nanju naredili oslezi, krizanteme in kaktusi, spoznala sta neprecenljivo vrednost grmovnic, dotaknili so se ju tudi porcelan in posebna ročna dela. Veliko spominov iz Kitajske še danes krasi njun dom, izstopajo pa čudoviti okrasni lonci, tradicionalno poslikani in zasajeni z rastlinami, ki sta jih prinašala s potovanj. Zelo lepe so pelargonije z Madeire, ki sicer potrebujejo prezimovanje v hiši, ampak se za ves trud pozimi odkupijo poleti z lepimi belo-rožnatimi cvetovi.

Konec prejšnjega tisočletja se je njuno potovanje po tujini končalo in tako sta se lahko v celoti posvetila vrtu.

Oblika kot izziv
Čeprav bi marsikdo pomislil, da je dolga in ozka oblika popolnoma ravnega zemljišča neprimerna za nastanek zanimivega in lepega vrta, bi po ogledu spremenil mišljenje. Pavla in Slavko sta zemljišče spremenila v vrsto manjših sob, ki z zanimivimi prehodi nevsiljivo prehajajo druga v drugo. Prva soba je predvrt kvadratne oblike, ki ga od ceste loči bela železna ograja. Ta del je zelo eleganten, v loku umirjenih zelenih odtenkov host, ki jih popestrijo bele in rožnate hortenzije, plamenke, živost pa prinesejo maslenice in lilije.

Do hiše vodi praktična, tlakovana pot, na eni strani obdana s široko gredico in zasajena z nizkimi rastlinami, da drobno cvetoče rdeče stebelne vrtnice pridejo lepo do veljave. Na drugi strani poti pa je smrekova, nenavadno zdrava živa meja, ki jo dopolnjujejo resnično izjemni sirski oslezi. Resda je to ločnica proti sosedom, a je bila zasajena z namenom, da ponudi pticam pozimi zeleno bivališče in skrivališče. Naslednja »soba« je nekakšna povezava pokrite terase in obzidanega dvorišča s čudovitimi pečniki, iskrivkami in drugimi nizkimi rastlinami, od koder lahko skozi s pisanolistnim bršljanom oblečena vrata vstopimo v mavrični svet perunik, potonik, vrtnic in maslenic. Vse so zelo zdrave in tekmujejo v bujnem cvetenju na soncu in pod krošnjami sadnih dreves. Teh je veliko in vseh sort; jablane, hruške, češnje, slive, viš¬nja; vse razen marelice, ki se tu nikoli, kljub številnim poskusom, ni dobro počutila. Veliko dreves je cepil Slavko sam. Tega opravila se je naučil iz literature, največ pa mu je prinesla praksa. Tukaj sta še kotiček za sedežno garnituro in letna kuhinja, v kateri sta Pavla in Slavko spila veliko kav. In to največ jeseni in pozimi, da sta ogrela prostor za njuni dve mački. Vsa živa bitja na vrtu imajo v njunem srcu posebno mesto, zato ne uporabljata nobenih škropiv ali drugih sredstev, ki bi jim kakorkoli lahko škodila.

Pisana darila
V naslednji sobi sonce poskrbi za toploto v rastlinjaku in za vso zelenjavo pozimi. Poleti pa v njem kraljuje figa, ki sta jo kot sadiko prinesla iz Lendavskih goric in vsako leto rodi odlične sladke fige; zelenjava za kuhinjo pa uživa v sobivanju z okrasnimi rastlinami na gredah. Zadnjo sobo na vrtu zaključi ribnik, ki je s svojo naravno zasaditvijo postal popolnoma naraven prehod v naravo, jagode ob njegovem robu pa so nenavaden, a učinkovit okras vodnega motiva.

Med sobami se sprehajamo po širokih travnih površinah, ki dajejo vrtu zračnost in občutek prostornosti. So pa te travne površine nastale šele pred kratkim; prej je bila vsa površina zasajena s potonikami, ki pa so pred nekaj leti dobile nov dom pri prijateljih, sorodnikih in sosedih. Da bi delo ostalo razvedrilo in bi v njem še naprej uživala, sta jih Pavla in Slavko veliko preprosto razdelila in tako razveselila vse, tudi sebe.