Zadnjo besedo ima Olivija

Edini kos, na katerega ne sme in tudi zares ne gre, je predalnik s Klimtovim motivom, to je eden ljubših kosov naše gostiteljice. Pravi, da so v njem vse njene »dragocenosti« in se bo z njo zagotovo preselil v vsa prihodnja stanovanja. A prvi kos, ki ga je kupila za svoje prvo stanovanje, je bila steklena klubska mizica, ki se zaradi velikih lesnih koleščkov razlikuje od drugih podobnih. »Prva plača, prvi kos,« v smehu pove Barbara in doda, da jo je v enem od salonov najprej nekaj časa občudovala, potem pa si jo tudi kupila.

V stanovanju, ki meri 66 kvadratnih metrov, živi osem let. Kupljeno je bilo v fazi gradnje. V tloris niso bistveno posegali. Le osrednji prostor so ločili od predsobe s stekleno steno in vrati. Kakor pravi, si je želela ločeno predsobo, da se v stanovanje vstopi postopoma, zlasti pa si je želela v njej ustvariti pridih ženskega. Tako se že takoj ob vhodu oči obiskovalca, ali bolje, obiskovalke ustavijo na steni, polni torbic. Več kot štirideset jih je, se nasmehne Barbara, seveda se menjajo, stare odhajajo, prihajajo pa nove z različnih potovanj. In katera ji je najljubša? »Vsaka je posebna,« odgovarja.

Stena za torbice je bila pravzaprav njena zamisel, izvedel pa jo je arhitekt Matjaž Krajnik iz biroja ARCH design, ki je oblikoval še nekatere druge elemente v stanovanju. Čeprav je za takšno zamisel slišal prvič, je očitno navdušila še druge, tako da torbice v okvirju zdaj krasijo še nekaj drugih domov. V lesen okvir je vpeta pena, prevlečena z izbrano tkanino, gostiteljica je izbrala stilizirane žametne cvetlice, skozi peno pa so pritrjeni kaveljčki za torbice.

V predsobi je še omara za čevlje in obleke, ki se skriva za vrati iz ogledal, tako da vse skupaj deluje kot velika garderoba. Od tod se vstopi v osrednji prostor, to je v dnevno sobo s kuhinjo. Med njima je nekakšna navidezna ločnica, kuhinjski polotok, kjer se zberejo gostje in okušajo jedi, še preden te pridejo na mizo. Novodobno ognjišče, mu pravi Barbara. Omara s policami pa loči delovni kot od preostalega prostora. A lastnica razmišlja, da bi domači »office«, kakor pravi delovnemu kotičku, zaprla in preuredila v garderobno sobo, ki si jo želi že dolga leta. Središče dogajanja v njenem domu je namreč sedežna garnitura, na njem dela, obeduje, gleda televizijo, poležava, bere, včasih tudi spi. Spalnica v pomirjajoči barvi sivke in kopalnica v svetlo modri, značilni za rakice, ki obožujejo morje, sta ločeni in odmaknjeni od ceste.

Lastnica je stanovanje v glavnem opremljala sama, z veseljem pa se prepusti tudi idejam fanta arhitekta, ki pravi, da stanovanje potrebuje nekaj moških elementov. Blizu so ji sodobna oprema in umirjene barve. »Ne maram kričečih, vsiljivih odtenkov na stenah. Ko pridem domov, se želim umiriti in sprostiti, zato se mi zdijo primerni nežni zeleni in zemeljski odtenki, ki pomirjajo,« dodaja lastnica. Pa čim bolj preprosto, čisto in odprto ter brez drobnarij, na katerih bi se nabiral prah. Sicer pa, pravi, je tako vse prilagojeno Oliviji, ona določi, kaj lahko ostane in kaj ne. V tem času je osvojila že vse kotičke stanovanja in ni je višine, ki je ne bi dosegla, in kosa pohištva, ki ga še ni dodobra preskusila. Kot vsaka mačka je zelo rada tudi na balkonu, od koder gre po zunanji polici na drugo stran stanovanja in zjutraj spremlja otroke, ki prihajajo v sosednjo osnovno šolo. Svetloba vstopa v notranjost s treh strani, tako da je stanovanje ves dan obsijano s soncem. Tudi bioenergetsko je menda na zelo pozitivnem območju, prav tako so lepi pogledi skozi okna. Svetila so zato razporejena tako, da so funkcionalna. Ob reflektorjih in stoječi luči najbolj izstopa viseča luč nad jedilno mizo Titania podjetja Luceplan, ki ima možnost menjave barvnih filtrov in s tem različnih odtenkov svetlobe. Zanimivo je, da imajo titanio v svojih domovih tudi drugi Barbarini družinski člani.

Stene stanovanja krasijo slike in predmeti z različnih koncev sveta. V kopalnici je tako majevski koledar iz Mehike, v spalnici umetnina iz Pariza, v dnevni sobi fotografije iz Barcelone, Egipta, s Kube in Šrilanke. Ob našem obisku se je Barbara ravno vrnila iz Vietnama, kamor sta se odpravila s fantom. Obiskala je že veliko koncev sveta, nekaj jih je še na seznamu želja. Z vsakega prinese nove vtise, spomine, na primer na Tajskem, pravi, so jo očarale barve, v Vietnamu pa hrana.