Dunajski modernizem: Ne pohištveni slog, temveč način iskanja rešitev

22. 10. 2018 | Besedilo: Milan Ilić

arhitektura, pohištvo, pohištveni slog, dunajski modernizem

Na avstrijskih razstavah letos prevladuje spomin na opuse Otta Wagnerja, Gustava Klimta, Egona Schieleja in Kolomana Moserja. Vsi štirje so umrli leta 1918 v zadnjem letu prve svetovne vojne in zadnjem letu obstoja avstro-ogrske monarhije.

Svetovno znani arhitekt in načrtovalec velemestnega urbanizma Otto Wagner, čigar najboljši študent je bil Jože Plečnik, je raziskoval nove načine oblikovanja premičnih stvari, zlasti pohištva. To sta takrat počela tudi druga arhitekturna in oblikovalska velikana, Josef Hoffmann in Adolf Loos.       

»Wagner, Hoffmann, Loos in oblikovanje pohištva dunajskega modernizma« se je imenovala najpomembnejša letošnja posebna razstava v dunajskem Muzeju pohištva, ki se je iztekla v teh dneh. Na njej so predstavili začetek novega obdobja v oblikovanju pohištva in vsakdanjo notranjo ureditev stanovanj na prehodu iz 19. v 20. stoletje v tem delu Evrope. Pred tem je v desetletjih druge polovice 19. stoletja v premožnih meščanskih krogih prevladoval historicizem. Za slog je bila med drugim značilna prenatrpana notranjost, v kateri so prevladovali masivno, rezbarjeno pohištvo, draperije, kipi, slike v bogato okrašenih okvirjih in podobno. Med tipičnimi primeri historicizma v stanovanju je bil atelje Hansa Makarta, vodilnega slikarja dobe Ringstrasse. Makartovo estetiko so presegli kmalu po njegovi smrti leta 1884. »Dunajski modernizem je bil okoli leta 1900 res pravi laboratorij za oblikovanje pohištva. Wagner, Hoffmann in Loos so bili med pobudniki novih načinov modernega oblikovanja. Njihove ustvarjalne spodbude je čutiti vse do danes,« nam je povedala dr. Ilsebill Barta, znanstveni vodja v dunajskem Muzeju pohištva.       

!!galerija!!


Oblikovalec in proizvajalec izpolnjujeta želje naročnika               

Razstavni predmeti so predstavili tri raz­novrstne umetnike kot oblikovalce stanovanjske notranjosti, predvsem pohištva. Na razstavi so poudarili razlike med njihovimi zamislimi o tem, kako je treba stanovati, saj niso pokazali samo posameznih kosov pohištva, risb, fotografij in drugih dokumentov, ampak tudi celotne notranjosti različnih prostorov. Med drugim sta bili na ogled »damska soba« in »soba za sedenje in pisanje«, ki ju je Otto Wagner oblikoval za svojo ženo. Nedvomno je bila zanimiva tudi jedilnica, ki jo je Josef Hoffmann oblikoval za znano novinarko in umetnostno kritičarko Berto Zuckerkandl, veliko zagovornico dunajskega modernizma.       

Hoffmann je ustvaril načrte za celotno notranjost stanovanja Zuckerkandlove v četrtem nadstropju palače Lieben-Auspitz (v njenem pritličju je zdaj znana kavarna Landtmann) na glavnem dunajskem bulvarju Ringstrasse nasproti osrednje stavbe dunajske univerze. »Stanovanje ima vse glavne lastnosti dunajskega modernizma in mene osebno,« je zapisala Zuckerkand­lova. Bila je tipična predstavnica »prve generacije« naročnikov oziroma kupcev pohištva modernih oblik. Sprva so bili to večinoma ljudje iz prijateljskih krogov oblikovalcev, premožnejši intelektualci, podjetniki, industrialci, trgovci in drugi podjetniki.       

Dr. Eva Ottilinger, kustosinja razstave, je poudarila, da pri uveljavljanju pohištva novih oblik od konca 19. stoletja na Dunaju glavne besede niso imeli samo arhitekti in oblikovalci. »Za uspešen ustvarjalni proces je bilo nujno tesno sodelovati s proizvajalci pohištva, ki so uresničevali ideje oblikovalcev, poleg tega je bilo treba sodelovati z naročniki, katerih želje in potrebe so hoteli izpolniti.«       

Vodilni proizvajalec modernega dunajskega pohištva so bile Dunajske delavnice (Wiener Werkstätte, ena od svetovno pomembnih zibelk modernega oblikovanja z začetka 20. stoletja), pa tudi industrijski proizvajalci, denimo Friedrich Otto Schmidt ali Portois & Fix (za tovarno tega podjetja v 3. dunajskem okrožju je ustvaril načrte arhitekt slovenskega rodu Maks Fabiani), in nekatere večje umetnostne mizarske delavnice, denimo Bernhard Ludwig, Bothe & Ehrmann in druge. Seveda za njimi nista zaostajala niti dunajska družba Thonet, znana po svojih stolih iz zvitih lesenih palic, in njen največji tekmec Jacob & Josef Kohn.       

Pohištvo kot sestavni del arhitekture               

Wagner, Hoffmann in Loos so se med svojim teoretičnim razmišljanjem o modernem pohištvu lotevali številnih vprašanj. V nasprotju z nemškim jugendstilom in francoskim art noveau pohištvo dunajskega modernizma ni bilo poseben »slog«, ampak so z njim bolj iskali rešitve, o katerih so menili, da jih zahteva tedanja sodobnost. Otto Wagner je oblikoval pohištvo za vile in stanovanja v stavbah, ki jih je načrtoval. Prepričan je bil, da mora biti umet­niško delo celovito, pohištvo pa je njegov pomembni sestavni del. Ena takšnih stavb – in eno Wagnerjevih najznačilnejših del – je Poštna hranilnica (Postsparkasse). Wagner je oblikoval njeno notranjost do najmanjših podrobnosti. Med razstavnimi predmeti so bili tudi stoli iz kuhanega zvitega lesa, zasnovani za Poštno hranilnico, pohištvo za atelje njegove prve vile, pohištvo iz jedilnice in spalnice njegovega stanovanja ter iz sobe njegove žene iz poznejšega skupnega stanovanja.       

Josef Hoffmann (1870–1956) je študiral pri Ottu Wagnerju in bil nato profesor na šoli za umetnostno obrt na Dunaju. Bil je eden od ustanoviteljev dunajske secesije in Dunajskih delavnic. Med svojo kariero se je večkrat odločil za slogovne preobrate. Na razstavi je bil predstavljen celoten atelje secesijskega umetnika Ernsta Stöhra, ki ga je oblikoval Hoffmann, jedilnica za lastnika usnjarske industrije Gustava Pollaka, notranjost poslovnih prostorov avstrijske cesarsko-kraljeve dvorne Državne tiskarne in drugo.       

Za arhitekta in umetnostnega kritika Adolfa Loosa (1870–1933) je bilo oblikovanje notranjosti stanovanj ena najpomembnejših tem v njegovi karieri. Bil je trdno prepričan, da morajo individualne potrebe stanovalcev imeti nesporno prednost pri oblikovanju notranjosti nekega prostora. Loos je bil arhitekt več stanovanjskih zgradb v Avstriji in na Češkem ter oblikovalec različnih poslovnih prostorov. Po vsem svetu ga poznajo po njegovi »Hiši na Mihaelovem trgu« (Haus am Michaelerplatz) sredi Dunaja in notranjosti dunajske kavarne Museum (Café Museum). V Muzeju pohištva razstav­ljajo njegovo, do zdaj strokovni javnosti neznano »sobo za moške«, kose pohištva, ki ga je imela v svoji spalnici Marie Turnowsky, sestra znanega pisatelja Karla Krausa, in jedilnico, ki jo je načrtoval za trgovca Eugena Stösslerja.       

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE