Finsko steklo: Posmrtna ekstaza navadnih steklenic

Verjetno ni države, v kateri bi bila umetnost izdelave in oblikovanja stekla tako spoštovana kot na Finskem, kjer uživajo oblikovalci predmetov iz stekla večji ugled kot slikarji, kiparji, skladatelji ... Prav zato je morda edino na Finskem mogoče, da je pokal za zmago na tekmi v svetovnem smučarskem pokalu izdelan iz reciklirane steklenice.

Eden takšnih pokalov je bil na ogled v dunajskem Wagner:Werk – Muzeju poštne hranilnice. Gre za enega od eksponatov z razstave Drugo življenje: Upcycling dizajn stekla iz Finske. Na razstavi so bila razstavljena novejša dela dveh finskih oblikovalcev stekla, Jana Torstenssona in Jukke Isotala.

Kot pove sam naslov razstave, se lahko s pristopom upcycling oplemenitimo nekdanje uporabne predmete, da dobijo povsem nov pomen. Pojem upcycling, ki ga je težko prevesti, so prvič zapisali leta 1994. Nemški inženir Reiner Pilz, lastnik družbe za notranji dizajn iz Burgdorfa, mesta, ki leži nedaleč od Hannovra, je takrat za britanski časopis Salvo izjavil, da je recikliranje odpadkov korak nazaj, in poudaril, da bi lahko stare izdelke sistematično spreminjali tudi v bolj dragocene – namesto da jih uničimo do surovine.

Za takšno ponovno uporabo stekla so imeli največ posluha prav finski mojstri, ki so že po tradiciji pripravljeni na nove izzive. Veliko pred tem je finskemu steklu uspel prodor z novimi idejami na svetovni razstavi leta 1929 v Barceloni, nato pa tudi na svetovnih razstavah v Parizu (1937) in New Yorku (1939). A medtem ko so v Barceloni finski oblikovalci razstavljali predmete v duhu prevladujočih mednarodnih smernic in modernih švedskih vzorcev, se je na razstavah v Parizu in New Yorku že pokazala samosvojost finskega stekla, ki je tem predmetom po drugi svetovni vojni prinesla svetovno slavo. Alvar Aalto in njegova žena Aino sta bila veličini finskega dizajna stekla, številne njune stvaritve so postale ikone modernizma.

Po vojni oziroma od leta 1951 je dobil dizajn svoj najpomembnejši mednarodni forum na trienalu v Milanu. Tam se je potrjevala slava finskega stekla. Najuglednejši oblikovalec je bil Tapio Wirkkala, ki si je v hipu pridobil svetovni ugled. S svojim preprostim, privlačnim in funkcionalnim dizajnom so se nato uveljavili še finski oblikovalci, kot so bili Timo Sarpaneva, Kaj Franck in še nekateri drugi. Finski proizvajalci so kaj hitro dojeli, da je lahko izjemen mednarodni sloves domačih oblikovalcev zanje prava zlata jama. Zato so jim omogočili veliko ustvarjalno svobodo tudi pri oblikovanju vsakdanjih uporabnih predmetov.

Majhne manufakture

Vendar se je naslednja generacija oblikovalcev obrnila k »študijskemu steklu«, h gibanju, ki se je po koncu šestdesetih letih prejšnjega stoletja razmahnilo v ZDA. Oblikovalci niso hoteli zgolj služiti industriji. Težili so k osebni, poklicni in ustvarjalni svobodi, zato so svoje predmete ustvarjali v majhnih studiih, manufakturah.

Eden takšnih ustvarjalcev je Jan Torstensson (rojen 1955), strojni inženir, ki se je iz zvedavosti prijavil na prvi tečaj, nato pa na triletno usposabljanje za pihalca stekla. Steklarstvo je imel najprej za konjiček, ko se je preselil na podeželje, v manjše mesto na zahodu Finske, pa je postalo njegov poklic in tako rekoč gibalo njegovega življenja.

Kot strojnik si je znal sam izdelati potrebno opremo in je najprej poskusil s tradicionalnimi objekti. Nato se je domislil, da bi lahko izdelovalal predmete iz odpadnega stekla. Povezal se je s helsinškim letališčem Vantaa, ki je postalo njegov glavni dobavitelj surovin – predvsem praznih steklenic, in to tako velikih kot tistih manjših za vino, šampanjec in podobno, ki merijo okoli dva decilitra.

Torstensson poudarja, da se je treba pri obdelavi stekla zavedati dejstva, da je to energetsko intenzivna dejavnost. Ekološko ozaveščen je razvil opremo in peč, ki porabita manj energije od klasičnih. Še več, pri njem se steklo nikoli popolnoma ne stali, temveč se zgolj segreva. Ustvarjalni dizajn in poseben pristop do materiala ter procesa obdelave sta prinesla Torstenssonu celo vrsto nagrad.

Jukka Isotalo (rojen leta 1962), s katerim smo se pogovarjali na Dunaju, nam je priznal, da si ne želi preveč širiti posla. »Rad delam sam. Imam največ enega pomočnika. Nimam zgolj poslovnih interesov. Obožujem tudi film.« Isotalo je najprej študiral režijo na univerzi za umetnost in dizajn v Helsinkih (zdaj Aaltova univerza), nato pa je prešel na smer industrijskega dizajna, ki ga je študiral še v Stockholmu. Pozneje se je ukvarjal z obdelavo stekla pri uglednem švedskem proizvajalcu Orrefors.

Prazne steklenice vina, ki so ostale po neki študentski zabavi, so v njem prebudile idejo, da jih je s tako imenovano »hladno tehniko« preoblikoval in jim dal nov videz. Prvič jih je razstavil leta 1996 v švedskem glavnem mestu. Ko je videl, da jih je trg dobro sprejel, je leta 1998 ustanovil podjetje Evolum, v katerem se ukvarja s preoblikovanjem različnih steklenih predmetov in tako ustvarja novo uporabno steklo. Prazne vinske steklenice dobiva od najboljših finskih restavracij, ki sicer uporabljajo nekatere njegove predmete. »Seveda ne mojih kozarcev, uporabljajo pa različne posode in druge predmete,« je Isotalo odgovoril na moje sumničavo vprašanje, ali so dobre restavracije pripravljene pijačo ponuditi v kozarcih, narejenih iz starih steklenic, ki imajo vsekakor predebele stene.

Isotala so na Finskem izbrali za umetniškega obrtnika leta 2013. Zdaj njegove izdelke med drugim naročajo grad Helsinki, ministrstvo za varstvo okolja Finske, banke in druga velika podjetja, na primer, Rolls Royce. Leta 2009 je – prav tako iz starih steklenic – oblikoval in izdelal omenjeni pokal za zmagovalca slaloma svetovnega pokala v mestu Levi na severu Finske.