Kje so ročaji?

V kuhinji prevladujeta dve smernici. V prvi so gladke mat površine brez ročajev, tako da na prvi pogled ni povsem jasno, kje so predali in kako se pravzaprav odpirajo. A potreben je le potisk in pred nami se odprejo shranjevalne površine, v katerih je točno določeno, kje bo pribor, lonci, porcelan. V teh kuhinjah so aparati skriti v visokih omarah, ki se lahko zapirajo z drsnimi vrati kot garderobne omare ali knjižne police. Na drugi strani so odprte kuhinje, v katerih lahko spodnje in zgornje omarice nadomestijo odprte police kot v profesionalni kuhinji. Kuhinjski pripomočki visijo nad delovno površino in so vedno na dosegu roke. Oba tipa kuhinj poleg velikosti razpoložljivega prostora zaznamujejo še vedno aktualni delovni otoki.

Sodelovanje z arhitekti in oblikovalci

Pri barvah prevladujejo beli, sivi in kavni odtenki, le nekaj drznejših se je odločilo za druge, na primer podjetje Lago za rumeno. Kar precej proizvajalcev je za material izbralo barvano steklo, nekateri so monotone odtenke otoplili z lesnimi dekorji ali kar z masivnim lesom. Med vgrajenimi aparati je bila poplava plinskih štedilnikov, kar je kar presenetljivo, saj je v zadnjih letih zelo narasla priljubljenost indukcijskih kuhalnih plošč.

Tudi proizvajalci pohištva prisegajo na preverjene vzorce sodelovanja s priznanimi oblikovalci in arhitekti. Pri oblikovanju kuhinj je bila recimo dejavna Paola Navone, naročnik je bil Bontempi cucine. Pri podjetju Sneidero so se znova povezali s Pininfarino. Prvič pa se je lotil snovanja kuhinje priznani arhitekt Hadi Teherani. K sodelovanju so ga povabili pri podjetju Poggenpohl. »Kuhinja je zame osrednji prostor doma, ne delavnica, ne laboratorij in zagotovo ne neki nepomemben prostor,« pravi arhitekt. S tem pristopom se je lotil snovanja kuhinje, ki jo sestavljajo tri različne komponente, saj po njegovem ne gre zgolj za prostor za kuhanje, tu se lahko tudi bere ali slika. »Načrtovanje kuhinje je ustvarjanje prostora,« še pravi arhitekt.

Način življenja se je v zadnjih desetletjih spremenil, kar vpliva tudi na oblikovanje prostorov in opreme. Meje med delom in domačim življenjem so vse bolj zabrisane, ljudje več časa preživijo v kuhinji. Zanjo so zato pripravljeni odšteti več denarja, saj ko govorimo o cenah kuhinjske opreme, lahko te dosežejo tudi več deset tisoč evrov. Prav tako so ne glede na ceno narejene po meri prostora in uporabnika. Višina, širina, pravzaprav je vse prilagodljivo prostoru ali željam, to pa omogoča že sama zasnova.

Kuhinje so si na zunaj zelo podobne, znotraj pa se skriva različno bogata oprema. Še pred dvema desetletjema si ni bilo mogoče predstavljati, da bi bili v vseh spodnjih omaricah predali, zdaj je to povsem običajna in tudi zelo praktična rešitev. Podoben razvoj se dogaja pri avtomatizaciji odpiranja in zapiranja predalov in vratc. Komaj so se uveljavili sistemi zapiranja na potisk, že si je mogoče omisliti sistem samodejnega odpiranja in zapiranja. Za zdaj sicer še precej drag, a bo v prihodnjih letih zagotovo postal dostopnejši. Avtomatizacija gre tudi v smeri daljinskega upravljanja oziroma odpiranja in zapiranja določenih omaric na senzor. Proizvajalci razvijajo vse kakovostnejša okovja, ki omogočajo preprosto in učinkovito uporabo.

Vse večji poudarek je na osvetlitvi, zlasti notranjosti omaric in predalov, kar hkrati ustvarja prijetnejši ambient. Luči so skrite. Še vedno so lahko osvetljena steklena dna visečih elementov, prav tako steklene stene med spodnjimi in zgornjimi elementi, vse bolj razširjena je uporaba LED-tehnologije. Sveteče diode se vgrajujejo na različna mesta, prižiga in ugaša pa jih senzor gibanja.

Delo in dom, 21. april 2010