Masivno leseno pohištvo: Vsaka deska pripoveduje svojo zgodbo

Še pred kratkim je bilo težko najti mizarja, ki bi bil pripravljen izdelati kakšen kos pohištva iz masivnega lesa, raje so segali po iveralu, mediapanu, furnirju ... Vidva pa bi se, pravita, najraje ukvarjala le z masivo. Zakaj?

Potočnik: Les je topel, ekološko sprejemljiv material, prijazen do okolja in zelo hvaležen za obdelavo, z njim lahko ustvarjam najraz­ličnejše oblike. Iz njega je mogoče izdelati unikatne izdelke, medtem ko so si izdelki iz plošč bolj ali manj podobni. Že sama struktura masivnega lesa je unikatna, nikoli nista dve vrsti enaki. Poleg tega je masiva v zadnjih letih postala trend tako v evropskem kot svetovnem merilu.

Đalić: Material je res edinstven, čeprav ima tudi nekaj pomanjkljivosti, od nas pa je odvisno, kako bomo te pomanjkljivosti spremenili v prednosti. Masivni les ima sam po sebi ogromno »napak«, razbarvanj, in če vse to vključiš v pohištvo, si kot slikar, ki se trudi, da bi se barve na sliki ujemale. Sam namenoma izbiram les s čim več grčami in razpokami, ki jih je treba zapolniti z voskom, drobcem lesa ... Iz masivnega lesa ne moremo izdelati desetih enakih kosov pohištva, ker je vsako drevo rastlo na drugem kraju, vsaka deska, narejena iz tega drevesa, pa pripoveduje svojo zgodbo, zato je vsak kos pohištva unikaten.

Katere so torej prednosti masivnega pohištva?

Potočnik: Na prvem mestu je prav gotovo toplina masivnega lesa in z njim povezana ekološka nota, na drugem pa skoraj neomejene možnosti oblikovanja. Pri masivnem lesu se lahko poigraš s krivinami, strukturo, medtem ko so plošče dolgočasno gladke. Edina pomanjkljivost masivnega pohištva, če temu sploh lahko rečemo pomanjkljivost, je ponavljanje vzorcev, kar je pri masivi zelo težko doseči.

Đalić: Vsekakor je prednost toplina, ko se ga dotakneš, pa tudi toplina, ki jo takšno pohištvo ustvari v prostoru, pa čeprav so stene dolgočasno bele ali sive. Masiva je trajna, če je bil les pravilno posušen in izdelek postav­ljen v prostor z ustrezno klimo. Dokazano je, da les uravnava srčni utrip, presnovo, čisti zrak v prostoru, poleg tega se na naoljeno pohištvo ne bo prijel prah ... Morebitna poškodba na površini, ki nastane med uporabo izdelka, pa ni okvara; ko poškodovani del malce pobrusimo in spet naoljimo, bo pohištvo dobilo nov vzorec, nov pečat, zaradi katerega bo še bolj unikatno.

V čem se izdelovanje masivnega pohištva razlikuje od obdelave in sestavljanja pohištva iz iverala, furnirja ali mediapana?

Đalić: Že pristop k izdelavi je povsem drugačen. Najprej imamo drevo, ki rastlo 60, 100, 250 let, odvisno od drevesne vrste. Gozdar ga je moral posekati, ga pripeljati na žago, kjer so ga razžagali, sušili eno leto na zraku, nato še v sušilnici, preden je les sploh prišel v mizarsko delavnico. Sama mizarska obdelava je bolj zahtevna, potrebuješ več strojev, da izdelaš pohištvo iz masivnega lesa, več časa, veliko je tudi ročnega dela. Pri tem je nepogrešljiv občutek mizarja, ki mora vedeti, ali bo grča izpadla ali ne, ali jo je treba pritrditi z dodatnimi kosi lesa, jo zalepiti ... Masivni les je težje obdelovati, še zlasti če ima veliko grč. Pri iveralu, iz katerega prav tako izdelujemo pohištvo, a bolj malo, pa preprosto kupiš ploščo, jo razrežeš, oblepiš robove in prodaš. Včasih smo sami izbirali hlode, jih sami peljali na žago, razrezali in sušili na dvorišču, ker se nam je to ekonomsko splačalo. Poleg tega pri dobaviteljih nisi mogel dobiti lesa ustrezne kakovosti. Zdaj pa tudi dobavitelji vedo, kaj potrebujemo, poleg tega je cena lesa padla, zato ga v zadnjem času kupujemo na žagah in pri podjetjih, ki se ukvarjajo s predelavo.

Potočnik: Tudi mi masivne plošče večinoma kupujemo, le redko jih izdelujemo sami, ker se nam to z ekonomskega vidika preprosto ne izide. Romantične zgodbe, da gre mizar na žago, kupi hlod, ga razžaga, zlepi plošče in se nato z vsako desko še malce pogovarja, so preteklost. To lahko kdo počne za hobi, če želiš preživeti in zagotoviti plačo svojim zaposlenim, pa se ne izide. Plošče zato kupimo po sprejemljivi ceni in nato iz njih naredimo izdelek. Pri sami površinski obdelavi masivnega lesa je več ročnega dela, masivno ploščo moraš pobrusiti, naoljiti, gre za postopek, ki zahteva čas, medtem ko ploščo iz iverala preprosto razžagaš in nalepiš zaključke.

Koliko je odpadnega materiala in kaj naredite z njim?

Đalić: Odpada je kar nekaj, od 30 do 60 odstotkov, ampak ga je mogoče veliko porabiti za druge namene. Pri nas smo, denimo, razvili linijo vrtnega pohištva, ki je izdelano iz nekakšnega paličja – vso hrastovino, ki nam je ostala, smo razrezali na manjše kose in jih sestavili oziroma povezali z vrvjo. Seveda vsega odpada ne moremo uporabiti na tak način, ampak ga preprosto skurimo v peči. Mi z njim ogrevamo delavnico, stanovanje in hišo.

Potočnik: Ves odpadni material razsekamo in skurimo. Količina odpadka je odvisna – če kupiš plošče, ga je zelo malo, če kupiš plohe, ga je več.

Ali je mogoče na slovenskem trgu preživeti samo z izdelovanjem pohištva iz masivnega lesa?

Potočnik: Pri nas še vedno več kot polovico proizvodnje predstavlja furnirano pohištvo, čeprav bi jaz najraje izdeloval le iz masivnega lesa, če bi si to lahko privoščil. Proizvodnja je popolnoma naša, za montažo imamo kooperante, skupaj nas je 17 in ne bi mogli preživeti samo od izdelovanja masivnega pohištva, ker preprosto ni dovolj naročil. Na pohištvenem sejmu v Ljubljani smo imeli že tretje leto zapored oljeno kuhinjo, vsakokrat smo navdušili tako strokovno javnost kot obiskovalce, naročila pa kapljajo bolj počasi. Vsi bi imeli takšno kuhinjo, zatakne pa se pri denarju. Masivno pohištvo namreč spada v višji cenovni razred, sploh izdelano v modernem dizajnu. Vsakdo reče, da bi imel v stanovanju masivni les, potem pa gre v Ikeo in tam kupi vso opremo.

Đalić: V preteklosti je bilo več povpraševanja po iveralu, visokem sijaju, zdaj pa že osem let delamo predvsem z masivo. Zanimanja za masivno pohištvo je vedno več; mi proizvod­njo vsako leto povečamo za 20 odstotkov, zato od masive preživimo. Res pa je, da delamo vse, tudi stopnice, stole, pergole, zato imamo široko odprta vrata. Na voljo imamo namreč toliko drevesnih vrst, da lahko izdelamo pohištvo za najrazličnejše namene.

Kaj šteje za masivo? Mora biti miza ali omara v celoti izdelana iz masivnega lesa?

Potočnik: Ne vem, ali obstaja kakšno pravilo glede tega. Zame je masivno, če je iz masivnega lesa izdelano vse, kar je vidno.

Đalić: Masivno pohištvo je narejeno izključno iz masivnega lesa. Včasih kakšno omaro pocenimo tako, da hrbet izdelamo iz furnirane vlaknene plošče. Marsikdo reče, da ima masivno kuhinjo, pa se izkaže, da so masivne samo ličnice, vse drugo pa je iz iverala. V nekaterih podjetjih pa večslojno masivno ploščo oplemenitijo s furnirjem in to ponujajo kot masivno pohištvo. Saj pravzaprav je masivno, a ni tisto pravo. Sam imam, denimo, celotno kuhinjo iz masive, tudi predale in hrbte.

Katere vrste lesa uporabljate? Ali se med seboj razlikujejo po kakovosti?

Potočnik: Izdelujemo pohištvo iz hrasta, macesna, akacije, oreha, smreke. Zame je hrast kralj lesa, odličen tako za pode kot za različne kose pohištva, saj malo »deluje«. Tudi macesen je precej odporen, neproblematičen predvsem za zunanjo uporabo. Za notranje pohištvo so primerne vse vrste, oreh, denimo, je na pogled najbolj izrazit. Sicer pa smo pozorni, da se izdelek poda k drugi opremi. Če so denimo okna iz ščetkanega macesna, naj bo tudi pohištvo podobno. Če je v enem prostoru preveč lesnih vrst, je preveč kontrastov, zato priporočam dve, največ tri.

Đalić: Od domačih vrst uporabljamo približ­no 90 odstotkov hrasta, ki je rastel na Dolenjskem ali Primorskem (uporabljamo zgolj slovenski les). Iščem takšnega, ki ima veliko vej in zato veliko grč. Preostalih deset odstotkov pa predstavlja pohištvo iz bukve, jesena, češ­nje, macesna, smreke, oreha, bresta, javorja. Te vrste po kakovosti ne zaostajajo za hrastom, ampak nas zanima »pisana« hlodovina. Mizo lahko narediš iz vseh naštetih vrst, vendar bo končni izdelek videti umeten, brez tistih lepotnih napak na površini, ki iz običajne mize naredijo unikatni izdelek. Res pa je, da ima Slovenija tradicijo v hrastu in orehu.

Potočnik: Pred 15 leti je bila na prvem mestu češnja, zdaj je najbolj zanimiv hrast. Tako mizarji kot dobavitelji v ospredje postavljajo hrast in oreh, moda še češnjo, zato ljudje premalo poznajo druge vrste in njihove prednosti. Les hruške, denimo, je daleč najbolj umirjen, primeren je tudi za kuhinjo, a se danes redko uporablja, medtem ko je bil v preteklosti zelo cenjen. Spomnim se, da je moj oče vedno odhitel, če je slišal, da je kdo požagal hruško. Njen les je podoben lesu češnje, morda je bolj žlahtna, malce bolj rumenkasta, ni tako rdeča. Nekatere vrste so bolj komercialno zanimive, druge pa so zato, ker slepo sledimo modnim zapovedim, po krivici zapostavljene. Mi smo za predstavitev na letošnjem sejmu Ambient namenoma izbrali dve, ki sploh nista komercialno zanimivi – naravni jesen in parjeno akacijo. Končni izdelek je potrdil našo tezo, da so lahko kompozicije iz avtohtonih vrst likovno zanimive in uporabne.

Na kaj je treba paziti pri izdelavi masivnega pohištva?

Potočnik: Pri kuhinjah, denimo, je najbolj občutljiva delovna plošča, tudi ličnice, zato mora biti les primerno trd in pravilno zaščiten – dobro naoljen, to je najbolj pomembno. Pult iz masivnega lesa se bo močno zvijal, če ne bomo uporabili kosa, ki je pravilno rastel in bil pravilno posušen. Dober mizar bo pogledal masivno ploščo in takoj presodil, ali bo ostala ravna ali se bo pri različnih temperaturah krivila.

Đalić: Les je živ material in masivno pohištvo v prostoru »deluje«. Jedilno mizo, denimo, je treba na spodnji strani primerno ojačati, da se ne krivi, da ne razpoka. Pri tem ni pomembno, katero vrsto lesa uporabimo, mehkejšo ali tršo. Praviloma pa trše vrste izberemo za stopnice, podeste, mize, torej za bolj obremenjene površine, mehkejše pa za omare in površine, ki niso izpostavljene večjim obremenitvam.

Zakaj je masivno pohištvo toliko dražje? Ali na ceno končnega izdelka vpliva tudi vrsta lesa?

Potočnik: Ne toliko vrsta lesa kot njegova kakovost. Morate vedeti, da so to najboljši in najlepši kosi lesa, medtem ko se lahko v ploščah iverala skriva marsikaj. Lepi in kakovostni hlodi dosegajo na dražbah astronomske cene, tudi več deset tisoč evrov.

Đalić: Dražje je predvsem zato, ker moramo spoštovati gozd. Drevo namreč raste več desetletij. Sam postopek, da pridemo do uporabnega lesa, traja dve leti. Tukaj je treba upoštevati stroške skladiščenja, transporta, manipulacije, torej stroške, ki nastanejo, preden les sploh pride v mizarsko delavnico. In potem sledi sama obdelava, ki je bolj zahtevna kot obdelava plošče iz iverala. Poleg tega iz masivnega lesa nastajajo unikatni izdelki. Dve mizi iz hrastovega lesa, enake oblike in enakih mer, nista nikoli enaki. Vse to zvišuje ceno končnemu izdelku.

Koliko kubičnih metrov lesa pa gre v šest dolžinskih metrov kuhinje?

Đalić: Lažje je sicer izračunati, koliko kubičnih metrov lesa gre v jedilno mizo. Lahko namreč izdelamo mizo z 0,3 kubičnega metra masivnega lesa ali pa le 0,1 kubičnega metra lesa, odvisno od debelin, proporcev. Za klasično kuhinjo, dolgo šest metrov, z omaricami zgoraj in spodaj, bi denimo porabili pol kubičnega metra za ličnice, dodaten kubik in pol pa še za masivne hrbte in notranjost predalov. Hrbti in predali iz masive sicer niso pravilo – za dnevne sobe in predsobe, kjer mora biti pohištvo reprezentativno, naredimo tudi predale masivne, drugače pa za hrbte in dno predalov uporabljamo vlaknene plošče.

Katere načine končne obdelave površine uporabljate?

Potočnik: Oljenje in voskanje. Prednost tega je, da gre za naravno zaščito, pomanjkljivost pa, da jo je treba obnavljati. Vendar gre za preproste postopke – vzamemo krpo, jo namočimo v olje in prebrišemo površino, pa je spet za nekaj časa mir.

Đalić: V ospredju je ekološki trend. Če stranka nima druge želje, vedno ponudimo olje, pri čemer uporabljamo dve vrsti. Prvo je mešanica treh olj (tungovega, citrusovega in lanenega), da zelo lep videz, pohištvo še najmanj tri mesece po nanosu diši po pomarančah, površina pa je lepa, ko se je dotakneš, občutiš les, saj se olje vpije. Pomanjkljivost te zaščite je, da les diha, deluje glede na klimo v prostoru; pozimi se skrči, poleti, spomladi in jeseni, ko je več vlage, pa malce nabrekne. Stranke to vzamejo v zakup, saj ne gre za velike deformacije. Miza, denimo, deluje kakšen odstotek ali dva po širini. Vendar zaščite ni treba tako pogosto obnavljati, če površina ni poškodovana, tudi šest let ali več ni nobenega dela. Druga vrsta zaščite je olje z voskom, ki ni čisto naravno. Na površini naredi film, zato je bolj odporno. Pravzaprav gre za tako imenovano parketno olje, po katerem se lahko hodi, zato je primerno za bolj obremenjene površine.

Vaši najbolj prepoznavni kosi pohištva so nastali v sodelovanju s slovenskimi oblikovalci. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Potočnik: Preprosto zato, ker mi sicer znamo marsikaj izdelati iz lesa, naše oblikovalsko znanje pa je pomanjkljivo. Ne poznam nikogar, ki bi bil »multipraktik« in bi vse dobro obvladal. Lahko zna veliko stvari, a le eno ali dve obvlada do zadnje podrobnosti. Če hočeš izdelovati vrhunske stvari, preprosto potrebuješ oblikovalca. Ni mi težko priznati, da sam tega ne zmorem, pa lahko še tako temeljito prečešem vse pohištvene sejme v tujini – preprosto nimam tiste širine in znanja, kot ju imajo oblikovalci. Že nekaj let sodelujem z Julijanom Krapežem, se dobro poznava in zato brez težav uskladiva njegove ideje z mojo izvedbo. Dobro ve, kaj je mogoče narediti v delavnici in kaj se ne da, tu sva hitro sklepčna.

Đalić: Leta 2010 smo začeli sodelovati s Tonijem Kanciljo, s katerim imamo zelo podobne poglede, mišljenje in želje glede obdelave lesa, pravzaprav glede življenja z lesom nasploh. Zelo hitro začutiš, kdo les samo preprodaja in kdo ga zares čuti. Vzel nas je pod svoje okrilje in nas začel vpeljevati v oblikovalske vode, naslednje leto pa smo že predstavili njegovo mizo Mano iz hrastovine. Leto pozneje smo sodelovali tudi v pilotnem projektu agencije LUR (Ljubljanska urbana regija) in ljubljanske akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer so z namenom povezovanja industrije in oblikovanja izbrali podjetja, ki so se predstavila študentom. Študenti so pripravili osnutke, mi smo izbrali potencialne projekte in jih povabili k sodelovanju. To je bila prava odločitev, še vedno sodelujemo z dvema študentoma, pa se je projekt že zdavnaj končal. Študenti tudi veliko naredijo za promocijo podjetja, letos so, denimo, v Londonu na 100% Design na njihovo pobudo predstavili našo televizijsko omaro Tramek in je bila tudi tam, kot na ljub­ljanskem sejmu, med desetimi najboljšimi.

Na kateri izdelek ste najbolj ponosni?

Potočnik: Najbolj mi je pri srcu kuhinja Domino. Ali pa tista, ki smo jo predstavili leta 2009, čeprav ni dobila nobene nagrade, je bila očitno preveč vesoljska in je ljudje niso razumeli. Sicer pa sem med masivnimi izdelki najbolj ponosen na letošnjo kuhinjo, ki jo je oblikoval Julijan Krapež in je dobila nagrado top of the top. Smo bili malce drzni in smo iz masivne plošče naredili moderen pult, kuhinjo pa sicer izdelali iz komercialno nezanimivega, po krivici zapostavljenega naravnega jesena in parjene akacije.

Đalić: Ponosni smo na cel sklop izdelkov, s katerimi smo doživeli priznanje bodisi novinarjev bodisi strokovne javnosti, to so postelja Afternoon Dilajt, tv-omarica Tramek, omizje Mana in luč Spirea, vse plod sodelovanja z oblikovalci.

Arhiv revije Deloindom+.